Večina pravljic Perocijeve je nastajala že čez dan, zapisala pa jih je ponoči, je pojasnila avtoričina hčerka Jelka Pogačnik. Motive je jemala v vsakdanjem življenju in jih začinila z dobršno mero fantazije. Pogačnikova je dodala, da je sama rasla ob njenih pravljicah, zato ji je težko razumeti besede Perocijeve, ko je dejala, da v njenem otroštvu ni bilo pravljic.

"Moja velika želja je, da bi pisala lepo"

Urednik Andrej Ilc je opozoril na nove motive, ki jih je Perocijeva vnesla v otroško leposlovje, ter na posebno lepoto zapisanih pravljic. Ob tem ocenjuje, da se je izpolnila avtoričina želja: "Moja velika želja je, da bi pisala lepo."

Po besedah Marjane Kobe, ki je k šesti izdaji pravljic Za lahko noč napisala uvod ter jo dopolnila z nekaj pravljicami, je avtorica zaslužna za več novosti v otroškem pripovedništvu. Med drugim je na podlagi otroške igre kot temeljenje dejavnosti razvila celo vrsto pripovednih vzorcev. Za večino njenih del je značilna iracionalna raven dogajanja, ki pa jo kreira otrok.

Za pisateljevanje Perocijeve je značilen lirski slog ter pogost nastop prvoosebne pripovedovalke. S slednjim neposredno nagovori otroka in s tem vzpostavi z njim neposreden stik, je pojasnila Kobetova, ki meni, da je avtorica s slogom, izčiščenim do klasične preprostosti "prehitela literarno stroko pri definiranju minimalizma". Sicer je po njenem mnenju imela tudi srečo, da je bila obkrožena z ljudmi, ki so ji znali prisluhniti - urednico Kristino Brenkovo in ilustratorji, kot je Ančka Gošnik Godec, ki je ilustrirala tudi knjigo Za lahko noč. Tudi ona je poudarila, da je imela srečo sodelovati s Perocijevo.

Ilustracije sodobne za čas, v katerem so nastale

Tako Ančka Gošnik Godec kot ilustratorka Lidija Osterc, ki je ilustrirala Hišico iz kock, sta leta 1964 prejeli Levstikovo nagrado, kar je bilo po Ilčevih besedah takrat morda naključje, danes pa razlog, da so deli ponovno natisnili in predstavili hkrati.

Likovni urednik Pavle Učakar je spregovoril o ilustracijah Osterčeve, ki so po bile po njegovem mnenju zelo sodobne za čas v katerem so nastale. Zanje so značilne lutkaste figure, ki na prvi pogled delujejo okorno, a so obenem polne gibanja in mističnega prostora.

Hišica iz kock je bila prvič objavljena leta 1952 v reviji Pionirski list, knjiga Za lahko noč pa je razširjeni ponatis pravljic Za lahko noč, ki jih je urednica Brenkova že ob prvi objavi leta 1964 označila za klasične.