Diaspora, kdo bo tebe ljubil
Slovenija je pred zgodovinsko odločitvijo in ves svet nervozno pogleduje proti državi v obliki "kure". Še vreme si ne drzne zmotiti tega kritičnega momenta. Po celi Evropi rijejo skozi snežne zamete, pri pa nas niti ena snežinka ne pade, da ne bi iztirila nove oblasti pri sprejemanju daljnosežne odločitve. Prišparati je treba 800 milijonov, pa naj stane, kolikor stane. To je edina točka, okrog katere so se slovenski politiki poenotili, odkar so južni Slovani poselili ta del Evrope. Število ministrstev je treba drastično zmanjšati, je bil predvolilni bojni klic vseh, zdaj pa je na vrsti realizacija. Vsak ima svoj model. Že okrog kulturnega ministrstva se je "vnel boj, ne boj, mesarsko klanje", kot v Krstu pri Savici. Glede tega ministrstva nimam težav. Kaj je narobe, če je kultura skupaj s šolstvom in športom pod isto streho? Otroke v šoli silijo brati in risati, množično jih vlačijo na balet, po drugi strani vse več vrhunskih kulturnikov nastopa v športnih dvoranah, športnim navijačem pa pridigamo, naj se obnašajo - kulturno. Kompatibilno, mar ne? Me pa v želodcu zvije, ko vidim množično nedomoljubno držo, ko gre za eno najbolj državotvornih ministrstev - tisto za Slovence po svetu. Vsakega prezira so vredni tisti, ki bi ga kar ukinili oziroma predelali v nekakšen uradek pri nekem drugem ministrstvu. O naših rojakih, raztepenih po celem svetu, kjer z nadčloveškimi napori ohranjajo bogato jezikovno identiteto - slovglenščino -, kulinariko - potica in ričet - ter kulturo polke, naj bi odločali v neki pisarni znotraj zunanjega ministrstva. Kot da bi bili nekakšni talibani ali, bog varuj, afriški begunci. Zakaj ne bi Slovencev po svetu servisirali kar na ministrstvu za kmetijstvo, okolje in prostor? Češ, številni naši izseljenci so bili kmečkih korenin in so umeščeni v neko okolje in prostor, za to pa zadošča pisarnica 5x6 metrov. Prav bolna razmišljanja pa so, da bi se z našimi rojaki v diaspori ukvarjal uradniček pri ministrstvu za promet in zveze, kot da bi bili potniški vlak za Dobovo. Ukiniti ministrstvo, ki je popkovina med matičnim narodom in Slovenci, ki so jih lakota in komunisti nagnali daleč od rodne grude, je enako izdajstvu. Tega nam prihodnji rodovi ne bodo oprostili. Ta je ministrski unikum. V svetu ga poznajo le redki. Srbi, denimo, a so si ga omislili šele, ko se jim je izjalovil načrt iz leta 1991 Srbija od Bačke Palanke do Aljaske in so milijoni Srbov ostali zunaj domovine. Zato je naše ministrstvo treba zaščititi vsaj tako kot unikuma dvojino in savinjski želodec. Kaj zaščititi, povečati in razvejati ga je treba. Ministrstvu za Slovence po svetu je treba nameniti palačo, lahko bi izselili NUK, in ga nemudoma razširiti z oddelki za ohranjanje stikov s Slovenci tudi v Liechtensteinu, Papui Novi Gvineji, Gorskem Karabahu in Čadu ter ga temu primerno kadrovsko okrepiti s tristo uradniki. Tega pa je sposobna samo ena oseba - Ljudmila Novak, ki kot nekdanja šefica dekliškega vzgajališča v Višnji Gori prav gotovo razume problematiko politične emigracije, obenem pa tekoče govori slovensko in nemško, šepeta angleško, kavo pa zna naročiti tudi v francoščini in hrvaščini. Kar pa se tiče varčevanja, je problem zlahka rešljiv. Ukiniti je treba finančno in gospodarsko ministrstvo, ki glede na stanje v Sloveniji nista upravičili svojega obstoja.
Mi smo ena navadna baterija
Naša nočna mora v budnem stanju je postal izraz oziroma pojem, za katerega še pred nekaj leti nismo vedeli, da obstaja. Ko nekdo celo samo bežno omeni to besedo, pravzaprav sta dve, otročički zajokajo, delovni ljudje otrpnejo, v obraz zaripli politiki grabijo za pištolo, ekonomisti pa iščejo najbližje okno, da se vržejo z dvaindvajsetega nadstropja. Kugi sodobnega človeštva je ime - bonitetne hiše. Ste opazili, da celotne nacije otrpnejo pred televizorji, ko na TV začnejo poročila s stavkom "Bonitetna hiša Moody's je znižala bonitetno oceno..." Kdo bi si mislil, da nam bo nekoč usodo krojila in nočni mir kalila skupina preplačanih birokratov in pisunov v super dragih oblekah, ki s premetavanjem nekaj številk in gledanjem v tarot karte ter kavno usedlino v svojih pisarnah s čudovitim pogledom na Manhattan deli ocene, kot da so države in narodi baterije. Zakaj baterije? Saj veste, baterije označujemo z A-ji. S trojnim A so tiste tenke okrogle, potem pa dvojni A, okrogle, malo debelejše. Potem so na baterijah še plusi in minusi. In stvar gre nekako takole: Standard&Poor's (standard in revežev, bi lahko prevedli) je Sloveniji znižal oceno na dvojni A minus. Če Erjavec ustavi pokojninsko reformo, Janša ne proda Mercatorja, Šuštaršič dokapitalizira NLB, javni sektor ne vrže na cesto 30 tisoč ljudi in Slovenci ne začnejo pasti trave, bo S&P znižal Sloveniji bonitetno oceno še za eno stopnjo. Fitch grozi, da bo Sloveniji določil bonitetno stopnjo A+, Moody's bo dal oceno BBB, kar pomeni, da bodo posojila za Slovenijo nedosegljiva, donos državnih obveznic padel na nič, bančni krč se bo poglobil, rast ustavila, nezaposlenost povečala, življenjska raven strmoglavila. Našo državo bodo lahko, ko dosežemo oceno CCC, samo še vrgli v tisto škatlo, na kateri piše "rabljene baterije". Ker so tako rekle bonitetne hiše, ki ne ločijo Slovenije od Slavonije in ne vedo, da smo dobili fantastično vlado, da bomo odpovedali zimsko univerzijado in košarkarsko prvenstvo stare celine, še bolj obdavčili delavce, znižali socialne transferje. Največji absurd pa je, da bonitetne hiše mastno plačujejo države in gospodarske družbe. Kot bi nekomu plačali, da ti vsak teden odreže kos telesa, in pri tem neskončno uživali. Pa smo res mazohisti.