Zato je izenačitev moškosti z značajskimi lastnostmi moškega tvegana in relativna. Moškost se izenačuje tudi z družbenimi vlogami moškega. Skozi vloge moža, očeta, partnerja, ljubimca, delavca, direktorja, ekonomista, kmeta, politika o moškem veliko izvemo, a to še ni neposreden odraz njegove moškosti. Niti se njegova moškost samoumevno ne krepi z množenjem njegovih družbenih vlog. Poskus potiskanja moškosti na raven njegovih družbenih vlog se zato zdi prav tako ponesrečen. Zgovoren dokaz na primeru vloge moškega starševstva, kjer je moškost spregledana, ponuja razprava o družinskem zakoniku.

Vsebina družinskega zakonika je v veliki meri domnevno sprejemljiva za vse ključne akterje. Tu osvetlimo zgolj razmerje med moškim starševstvom in moškostjo. Ob tem se, kjer je to neposredno povezljivo z moškim starševstvom, dotaknemo še (ne)naravne družinske skupnosti in posvojitev otrok s strani istospolnih parov.

Nasprotniki družinskega zakonika ne dovolijo zakonodajnega poseganja v naravno (normalno) družino "očeta, mame in otroka". Zagovorniki zakonika trdijo, da je danes tovrstnih naravnih (normalnih) družin čedalje manj. Oboji se kljub različnemu pogledu na družino primarno sklicujejo na pravice otroka. Nasprotniki zakonika pravice otroka tolmačijo v smeri, da ima otrok pravico do mame in očeta. V primeru fizično odsotnega ali preminulega očeta zagovarjajo pomen psihološkega spomina nanj. S tem moškemu biološkemu starševstvu pripišejo nepogrešljivo vzgojno vlogo.

Zagovorniki zakonika biološko starševstvo očeta sicer normalno sprejemajo, a ga hkrati tudi zrelativizirajo. Pravico otroka do družine tolmačijo v smeri, da je za otroka ključno, da mu starši ponudijo ljubezen (ali vsaj psihološko udobje oziroma občutek varnosti), pri čemer ni (tako) bistveno, kakšne starše (biološke, nebiološke, istospolne) otrok ima. Zato zagovarjajo možnost posvojitve otrok s strani istospolnih parov (tu zakonik sicer postavlja omejitev, da je vsaj eden od istospolnega para biološki starš otroka).

Pri moškem starševstvu je spregledana moškost. Pri moškem gre namreč razločiti njegovo biološko starševsko vlogo in njegovo moškost (v obliki prebujene moške energije). Pri vzgoji otroka po moški plati gre zagovarjati stališče, da ni najbolj ključna prisotnost biološkega očeta (ali vsaj psihološki spomin nanj), v kar verjamejo nasprotniki zakonika. Usodnejšega pomena za otroka se zdi prisotnost moškega starša, ki je prebudil svojo moškost v obliki moške energije (slednje pa otrok ne more dobiti od ženske, česar zagovorniki zakonika ne priznavajo). Če je moški z moško energijo hkrati tudi otrokov biološki oče, je to za otroka še najugodneje. Hkrati pa prisotnost biološkega očeta še ne pomeni, da je otrok deležen njegove moške energije. Kajti če biološki oče te energije ne premore (dovolj), je enostavno ne more prenašati na otroka. Prebujena moškost pri moškem (v vlogi biološkega, nebiološkega starša ali kot tretja moška figura) se tako kaže kot tisti ključni element, nekakšen "faktor X", ki temeljno zaznamuje otrokovo vzgojo po moški plati. Tega elementa, se zdi, nasprotniki zakonika ne znajo ali ne želijo izpostaviti. Videti pa je, da tudi zagovorniki zakonika element moškosti (ne)namerno zanemarijo.

Sklepati gre, da se je vprašanje moškosti v zadnjih desetletjih porazgubilo v moško-ženskem dvoboju na točki družbene (ne)enakosti. Preboj feministične energije je zagotovo (ne)hote vplival tudi na pozicijo moškega in njegove moškosti. Že od Woodstocka dalje se je moškemu polagalo na srce, naj v sebi znotraj jin-jang principa predrami svoj ženski jin pol in preseže robato podobo filmskega Johna Wayna. Od moškega se je pričakovalo večjo angažiranost na polju zasebnih družbenih vlog in tudi več nežnosti, empatije, poslušanja in čustvene odprtosti na ravni njegovega značajskega obnašanja. Moški je tako v zadnjih desetletjih (bolj ali manj zavedajoč se tega) začel koketirati s svojo nežno jin platjo, zavzemal se je za izenačevanje družbenih vlog oziroma vsaj ni več (v tolikšni meri) temu nasprotoval, značajsko je ponežil svoje obnašanje. Njegovo preobrazbo se je sprva doživljalo kot želeno, mehko moškost.

Kmalu pa so se glede te mehke moškosti v razviti družbi začeli porajati dvomi. Sploh tisti moški, ki so želeni moškosti izraziteje "podlegli", so se znašli v zadregi, ko se je ta vrsta moškosti začela problematizirati. V zadnjem desetletju se je ta očitek okrepil in se še stopnjuje, saj je mehka moškost dobila prizvok poženščenega (mehkega) moškega. Očitki in frustracije, resda pogosteje iz ženskih ust, gredo vse bolj v smer pasivnega in mlahavega moškega. Skokovit porast moškega kozmetičnega potrošništva se med drugim kaže kot simbolni simptom moške nedefiniranosti, brezidejnosti in pomika v brezspolno androgino sredino. V knjižnih delih (Divji moški, Moški na duhovni poti, Ogenj v trebuhu idr.) se avtorji izrecno posvetijo pojavu sodobnega mehkega moškega. Zdi se skratka, da je moški na poti k svoji moškosti nekje pošteno zašel.

Krepitev ženskega jin pola pri moškem gre razumeti v smeri njegovega poglobljenega samospraševanja in razvijanja odnosa do drugih ter družbenega okolja. To šele v njem sproži lastno odisejado, ki pogosto terja donkihotsko vztrajnost. Moški svojo moškost konkretneje uzre v lastni viziji in poslanstvu, na temelju česar začne družbeno delovati navzven. S tem šele se pri njem začne notranje uglaševanje in kopičenje njegove moške energije, ki jo prežema "duh" njegove moškosti. Če vizija in poslanstvo moškega ne zračita energije skupnega in javnega dobrega, to naznanja zmago njegovega "egohlepja", pri čemer se je njegova moškost od znotraj zataknila za robove njegovega "hišnega praga".

Prikaz "hišnopražne" oziroma "ego-nabildane" in s tem duhovno usahle moškosti slikovito demonstrira moška politika. Pasivno sledenje neoliberalnim mantram in podložno servisiranje apetitov finančnooligarhične religije kažeta na kastracijo politične moškosti. Ko bo moška politika predramila lastno hrbtenjačo in brezkompromisno zagrizla v temelje današnjega sistema, bo to resno znamenje prebujenja politične moškosti. To bi bil najboljši vzor k odklepanju moškosti pri moških v celotni družbi. Tudi v zasebnosti in na polju moškega starševstva.

Bati se gre, da je današnji moški izgubil kompas na polju svoje (ne)moškosti. Pomembno je, da to pri sebi ozavesti in začne prebujati svojo moškost, tudi zaradi moškega starševstva. V vlogi (ne)biološkega starša bo svojo prebujeno moško energijo prenašal na otroke (otroci so tu, bolj kot kdaj prej, "lačni" moške energije). Če moški ni v starševski vlogi, bo s svojo moško energijo prežemal druge medsebojne odnose.

Materija moškega starševstva v navezavi na (ne)naravne družinske skupnosti in posvojitve otrok s strani istospolnih parov se tako kaže kot manj usodna, kot nam to želi "podtakniti" razprava o družinskem zakoniku. Veliko usodneje gre tu z vidika vzgoje otrok, medsebojnih odnosov in siceršnje družbene kohezivnosti jemati zarjavelo moškost današnjega sodobnega moškega. Moški bo moral še vedno slediti Odiseju, še vedno reševati svet (po možnosti ne zgolj za šankom), sicer se sodobni civilizaciji in družinskim skupnostim (takšnim ali drugačnim) slabo piše. Brez družinskega zakonika ali z njim.

Toni Vrana