Toda na tej isti strani tudi piše, da imajo v slovenskem jeziku skoraj vsi glagoli dva glagolska vida, dovršnega in nedovršnega. In da slovenski govorec tudi tedaj, kadar uporabi glagol, s katerim dejanje, zajeto v tem glagolu, tudi izvrši - takšen glagol je na primer "obljubiti" -, uporablja nedovršno obliko (torej: "obljubljam"). V Sloveniji pa smo imeli tudi patra Stanislava Škrabca, ki se je kot ljubiteljski jezikoslovec spraševal, ali s tem, ko "obljubljamo", sploh kdaj kaj obljubimo. Ta angleška knjiga je torej pripoved o tem patru in njegovih jezikoslovnih vprašanjih.

Soavtor te knjige Igor Ž. Žagar, ki je že pred dvajsetimi leti pisal o Škrabcu kot "odkritelju performativa", pa je kot redni profesor retorike in argumentacije ter znanstveni svetnik na Pedagoškem inštitutu opravil tudi raziskavo o "parlamentarnem diskurzu" oziroma o tem, ali v slovenskem državnem zboru kaj argumentirajo. Raziskava je izšla v obliki digitalne knjige pod naslovom Argument moči ali moč argumenta?. Igor Ž. Žagar je tudi avtor številnih člankov s področja pragmatike, analize diskurza, filozofije jezika, retorike in argumentacije ter (so)avtor in (so)urednik dvanajstih knjig, njegove predavateljske izkušnje pa segajo od ZDA, Združenega kraljestva in Španije preko Francije, Nizozemske in Belgije do Poljske, Rusije in Kitajske. Z dr. Jonatanom Vinklerjem vodi tudi Digitalno knjižnico Pedagoškega inštituta, kjer opravlja funkcijo glavnega in odgovornega urednika.

Slavno knjigo angleškega filozofa in jezikoslovca Johna Langshawa Austina How to Do Things with Words imamo tudi v slovenščini, kjer se ji reče Kako napravimo kaj z besedami (Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1990). Naslov te vaše angleške knjige How to Do Things with Tense and Aspect, ki ste jo napisali skupaj z Matejko Grgič, bi se v prevodu lahko glasil Kako napravimo kaj z glagolskim časom in vidom, toda zanimiv je tudi podnaslov: performativnost pred Austinom. Angleški bralec bo verjetno hudo presenečen, ko bo izvedel, da je bil pred Austinom slovenski pater Stanislav Škrabec.

Niti ne. Ta knjiga je vendarle namenjena predvsem strokovnemu, jezikoslovnemu občinstvu, to pa verjetno pozna tudi Encyclopedia of Language and Linguistics (Pergamon Press, 1994), kjer je v geslu o govornih dejanjih kot "odkritelj" performativnosti omenjen prav Stanislav Škrabec. Toda glede vprašanja performativnosti je, seveda, treba začeti pri Austinu. V strokovni javnosti je že splošno znano, da je John L. Austin leta 1955 na univerzi v Harvardu nastopil s serijo predavanj pod naslovom Words and Deeds (Besede in dejanja). Austin ni bil navdušen nad prevladujočim razumevanjem jezika kot le sredstva za (s)poročanje o svetu - po tem razumevanju so vse naše izjave lahko samo resnične ali neresnične. Austinu se je to zdelo prekratko, zanimalo ga je, ali obstajajo tudi kakšne izjave, za katere ne moremo reči, da so resnične ali neresnične in naredijo še kaj drugega kot opisujejo svet, recimo, spremenijo razmerja v njem. In je našel skupino glagolov, s katerih izreko tudi že izvršimo v glagolu imenovano dejanje. Takšne glagole je imenoval performative. Med tipičnimi primeri, ki jih Austin navaja, je denimo "To uro zapuščam svojemu bratu". Za to izjavo ne moremo reči, da je resnična ali neresnična; ta izjava tudi ne opisuje sveta, ampak v svetu, v realnosti, vzpostavi neko novo intersubjektivno razmerje. Ali pa "To ladjo krstim za generalissima Stalina". Tu spet ni pomembno, ali je ta izjava resnična ali neresnična, ampak to, da je s tem, ko je izjava izrečena, ladja dobila neko ime. Če so, seveda, izpolnjeni ustrezni pogoji, se pravi, če sem jaz tisti, ki sem pooblaščen za krstitev ladje, in še nekaj drugih malenkosti.

Austinova knjiga Kako napravimo kaj z besedami je izšla leta 1962 pri Oxford University Press. In pred tem tudi ne bi bilo mogoče "odkriti" Stanislava Škrabca, saj koncept performativnosti še ni obstajal. Ta slovenski pater je pol stoletja pred Austinom odkril performativnost povsem po drugi poti in na neki način naključno, kar je v najini knjigi tudi podrobno opisano. Škrabec se je kot ljubiteljski jezikoslovec ukvarjal s povsem slovničnimi vprašanji, na primer s tem, ali lahko dovršni sedanjik uporabljamo za dejanja, ki se bodo zgodila v prihodnosti. Tako so namreč rabili dovršni sedanjik na slovensko-italijanski in slovensko-madžarski jezikovni meji. Njegov tipični primer: ni vseeno, če rečem "To kravo prodam" ali "To kravo bom prodal". S prvim stavkom izražam samo neko svojo namero v zvezi s kravo in kupčijo, z drugim pa izražam svojo definitivno odločenost, da nekoč v prihodnosti sklenem kupčijo. In ko je Škrabec brskal po takšnih primerih, je nekako naključno ugotovil, da obstaja skupina glagolov, s katerimi že s tem, da jih izrečemo, tudi izvršimo dejanje samo, na primer "obljubim", "zapustim" ipd. V zvezi s tem pa se je pojavilo za našo zgodbo ključno vprašanje: če z izreko nekega (performativnega) glagola obenem tudi nekaj že izvršim, v katerem glagolskem vidu naj torej glagol bo: v dovršniku ali nedovršniku? Škrabec se je vprašal: če nekdo samo obljublja (se pravi, uporablja nedovršni glagol), ali je sploh kdaj kaj obljubil? Tako se je razvila skoraj tridesetletna diskusija med Škrabcem in tremi slovenskimi jezikoslovci, ki so bili vsi ljubiteljski jezikoslovci in so danes večinoma neznani: Luko Pintarjem, Rajkom Peruškom in Viktorjem Bežkom. Kar je pri tem še posebej zanimivo, pa je dejstvo, da se je ta diskusija odvijala dobesedno na platnicah religioznega časopisa Cvetje z vrtov sv. Frančiška, ki ga je urejal prav pater Stanislav Škrabec in ki so ga sicer napolnjevale nabožne pesmi, zgodbe ipd. Torej, omenjena diskusija je trajala nekako trideset let in se sklenila z ne prav soglasno ugotovitvijo: če naj se nekaj izvrši v sedanjosti, moramo za to dejanje uporabiti dovršni sedanjik. Kar pa je malce nerodno, saj se v praksi za ta dejanja pogosto uporablja nedovršni sedanjik, tudi danes. Ko, na primer, priseže predsednik republike ali vlade, se zaobljubi takole: "Prisegam, da bom spoštoval…" Takšno prisego določa 104. člen Ustave RS. In podobno je bilo s prisegami, ki smo jih izrekali kot pionirji, ali tistimi, ki so jih izrekali v Zvezi komunistov - vse so bile v nedovršniku.

Saj…

Že. Ampak Austin je striktno prepovedal, da bi za performative uporabljali kaj drugega kot present simple (torej "I swear", ne pa "I'm swearing"). V tem pogledu obstaja bistvena razlika med, na primer, germanskimi in slovanskimi jeziki, saj v drugih indoevropskih jezikih glagolski vid morfološko ni tako razčlenjen kot v slovanskih jezikih. V angleščini je glagolski vid nekako "posrkan" v glagolski čas, v slovenščini pa pozna tako rekoč vsak glagolski čas oba glagolska vida. V izrazito formalnih situacijah, kot so, na primer, uradne prisege, uporabljamo nedovršnik. Kar kliče po vprašanju: če nekdo (bodoči predsednik vlade, minister…) samo obljublja ali prisega, ali je s tem sploh izvršil, izpolnil dejanje prisege?

Toda Škrabec najbrž še ni uporabil pojma performativ? Kako se je njegovo ime sploh znašlo v tisti angleški enciklopediji?

Škrabec je uporabljal pojme kot "izvršilnik" ali "praesens effectivum" (v nasprotju s "praesens instans"). O tem sem pisal že pred dvajsetimi leti, vendar v slovenski strokovni javnosti to ni imelo prav nikakršnega odziva. Sem pa o Škrabcu tedaj (1989) govoril na simpoziju v Budimpešti, kjer je bil navzoč tudi belgijski lingvist Jef Verschueren, ki se je intenzivno ukvarjal s performativi oziroma z govornimi dejanji. Njega je stvar zelo zanimala, toda kot dober znanstvenik je želel tudi sam prebrati kakšen Škrabčev spis, po možnosti v kakšnem drugem jeziku kot v slovenščini, ki je ni poznal. Na srečo je res obstajal kratek članek o razliki med dovršnimi in nedovršnimi glagoli, ki ga je Škrabec objavil v Archiv für slawische Philologie hrvaškega jezikoslovca Vatroslava Jagića. Priskrbel sem mu ta članek in pet let pozneje je za Encyclopedia of Language and Linguistics prispeval geslo o govornih dejanjih, kjer je poudarjeno, da je bil prvi, ki je formuliral problem performativnosti, prav slovenski jezikoslovec Stanislav Škrabec.

Performativ torej slovenistov ni zanimal.

In jih še danes v glavnem ne. Lahko spet postrežem z anekdoto. Leta 2006 je Matjaž Žbontar posnel film o Stanislavu Škrabcu z naslovom Oče slovenske fonetike. K sodelovanju je povabil tudi mene, prav zaradi te zgodbe o performativu. Toda v dokončanem filmu mojega prispevka ni bilo, bojda se dr. Jožetu Toporišiču ni zdel primeren.

Dobro, pa še midva narediva piko pri performativu in poseziva k vaši raziskavi Argument moči ali moč argumenta, ki je pri Pedagoškem inštitutu izšla v obliki digitalne knjige. Zato je tudi videti tako tenka, toda to delo, ki je raziskovalo argumentiranje v državnem zboru Republike Slovenije, ima nič manj kot okoli 60.000 strani…

Res, skupaj z vsemi navezavami na gradiva in rezultate računalniško podprte analize. Raziskovali smo parlamentarno leto 1999, ker je bilo v času raziskave najbolj "normalno" parlamentarno leto, najbolj "normalno" v smislu, da ni bilo ne takoj po volitvah ne leto pred njimi. Raziskava je potekala na Pedagoškem inštitutu, naročil pa jo je državni zbor, ki ga je zanimalo, zakaj ima v javnosti tako slabo podobo. Reči moram, da je bila to hudo naporna raziskava, pa ne samo zaradi količine gradiva, marveč še bolj zato, ker je DZ sprotne izsledke raziskave vsakega pol leta dajal v recenzijo dvema anonimnima recenzentoma, od njunih recenzij pa je bilo odvisno, ali bomo dobili denar za nadaljevanje raziskave. Recenzije pa niso bile vedno ravno naklonjene: pogosto se je pojavljal očitek, da "avtor raziskave formulira zaključke premalo politično nevtralno". In kljub temu da je v pogodbi pisalo, da smo dolžni po zaključku raziskave rezultate predstaviti javnosti, za kar da bo poskrbel sam DZ, se to nikoli ni zgodilo. Najbrž tudi zato, ker so bili rezultati precej neprijetni.

Vaša raziskava je izdelala prav "bizarne" slovarje, ampak prav ti so bili podlaga za neprijetne ugotovitve.

Osnova tovrstnih raziskav je seveda frekvenčni slovar, ki ugotavlja pogostost pojavljanja posameznih besed. Na začetku smo uporabljali nemški program Textpack, ki se nam je v danem trenutku zdel najprimernejši za takšno analizo, saj je lahko predelal največje količine besedila. Večina drugih programov je lahko "prebavila" štiri do pet strani, mi pa smo jih morali obdelati na tisoče. No, tudi Textpack je to zmogel samo do neke stopnje, potem pa ne več. Na srečo sem imel sodelavca (Krištofa Kučića), ki sicer ni bil računalniški programer po stroki, je pa bil heker. On sam je naredil nov program in ga glede na potrebe sproti dopolnjeval. Če bi rezultate analize "prevedli" v tiskane strani formata A4, bi dobili nekako sto tisoč strani. V tiskani obliki je to povsem nepregledno in neuporabno, v elektronski pa v trenutku najdeš iskano zadevo.

Ampak za to so bili potrebni že drugi slovarji. Če ostaneva pri frekvenčnem, pa je zanimivo, da se na petem mestu najbolj pogosto uporabljenih besed v parlamentu pojavi "gospod". Še zanimivejši pa je vaš sklep, da uporaba te besede kaže na pomen proceduralnih postopkov, ki je lahko večji od same vsebine razprave.

Tudi meni se je zdelo bizarno, da se ta beseda tako pogosto pojavlja. Zato je bilo treba poiskati in pregledati konkordance in kolokacije, se pravi kontekste, v katerih se je ta "gospod" pojavljal. Tako se je izkazalo, da gre za pretežno, če ne izključno, proceduralno rabo. Na primer: "Besedo ima gospod Hvalica… Hvala, gospod ta in ta." Pokazalo se je, da je procedura ključna zadeva v DZ, ki vzame dobršen del časa. Demokracija je pač formalna zadeva.

Vaša izhodiščna hipoteza je bila, da je "morebitni vzrok (ne)zaupanja javnosti v državni zbor morda iskati tudi v medijskem izboru (in kvantitativnem poudarku) retoričnih in argumentativnih (ne)spretnosti poslancev DZ". A se ni povsem potrdila.

Če se ni še preveč. Med potekom raziskave smo naredili tudi javnomnenjsko anketo. Kaj se je pokazalo? Izkazalo se je, da je več kot 40 odstotkov vprašanih sicer pozornih na predlagane zakone ali njihove spremembe, samo 27 odstotkov pa v glavnem na napake, spodrsljaje, zmerjanje, afere ipd. Toda pri naslednjem vprašanju, kaj si bralci v poročilih o parlamentarnih razpravah najbolj zapomnijo, se je procent obrnil: slabih 40 odstotkov si jih zapomni samo razne pripetljaje, prepire in afere, le 20 odstotkov pa se jih spomni vsebine razprav. Obrnili smo se tudi na vse tiste medije, katerih klipinge smo preučevali, in jih vprašali, na kaj so pri poročanju iz DZ pozorni, kako izbirajo teme, čemu dajejo poudarek ipd. Prav od nobenega medija nismo dobili odgovora, niti ne tistega vljudnostnega, da se zahvaljujejo za vprašanja, vendar zdaj nimajo časa ali kaj podobnega. Tako torej ni bilo mogoče presoditi, ali obstajajo kakšni uredniški oziroma novinarski kriteriji pri poročanju iz DZ. Tega si nekako nismo znali razložiti.

Zdaj me gledate, kot da bi vam jaz lahko to pojasnil. Raje se vrniva k vašim slovarjem. Eden je iskal t.i. argumentativno-pojasnjevalne veznike (ali API-je po vaše) in ta je odkril, da v državnem zboru vendarle argumentirajo.

Res je. Toda sama pogostost teh veznikov še ne pomeni, da govorci tudi res argumentirajo, niti ne pove ničesar o tem, kakšni so njihovi argumenti. Iz pogostosti pojavljanja lahko sklepamo na troje: da argumentirajo, da poskušajo argumentirati ali poskušajo pokazati, da argumentirajo - dejansko pa tega ne počno. Takrat je bila SDS v opoziciji (skupaj z Združeno listo socialnih demokratov in Slovenskimi krščanskimi demokrati), številke pa so pokazale, da prav ta stranka največ argumentira oziroma skuša argumentirati ali vsaj skuša pokazati, da argumentira. Predvsem pa neprimerno več kot koalicija, ki so jo tedaj sestavljali LDS, SLS in Desus. To seveda še ne pomeni, da so bili opozicijski argumenti boljši ali za vse sprejemljivi, priča samo o dejstvu, da so se opozicijski poslanci bolj trudili pojasniti svoja stališča.

Ki pa so bila zaradi večjega števila koalicijskih glasov preglasovana.

Točno tako. Iz česar smo sklepali, da se je vladajoča koalicija prav zato, ker je v DZ razpolagala z aritmetično večino, ki ji je načelno omogočala sprejetje vsakega predloga, ki ga je predlagala sama, v veliko večji meri posluževala argumenta moči kot pa moči argumentov. Da pa bi to ugotovitev - da se vladajoče stranke tudi sicer bolj poslužujejo argumenta moči, opozicijske stranke pa moči argumentov -, temelječo le na analizi gradiva iz leta 1999, lahko potrdili ali ovrgli oziroma morebiti posplošili tudi na druga leta in mandatna obdobja, bi v raziskavo morali zajeti več mandatnih obdobij, s politično različno obarvanimi vladajočimi koalicijami. A kljub temu opozorilu, ki smo ga zapisali v sklep raziskave, so bili naši izsledki politično zlorabljeni: pred časom je dr. Hubert Požarnik v tedniku Demokracija objavil članek Argumentacijska revščina, v katerem se je skliceval na našo raziskavo, ki naj bi ugotovila, da je SDS tista stranka, ki v DZ največ in najbolje argumentira, ampak je ne poslušajo.

Ampak zdaj se bo zgodba verjetno obrnila. SDS je največja koalicijska stranka, kar pomeni, da ji - v skladu z ugotovitvami vaše raziskave - ne bo več treba toliko "argumentirati". Razen če ni to priložnost za novo raziskavo?

Priložnost že mogoče, toda ciljnoraziskovalni programi, v okviru katerih je bila narejena omenjena raziskava, so skoraj že stvar preteklosti. Kot je nasploh vse manj denarja za raziskave, še posebej družboslovne, ki jih opravljajo tako majhni inštituti, kot je na primer Pedagoški. Pedagoški inštitut je javni raziskovalni zavod, ustanovila ga je država, vendar njegovega raziskovalnega dela ne financira. Dobivamo le t.i. ustanoviteljska sredstva, ki - če lahko citiram našo direktorico - zadostujejo za "plačo direktorja in pol tajnice", medtem ko moramo raziskovalci kandidirati na javnih razpisih za projekte, za katere je vedno manj denarja, letos pol manj kot lani. Država si je v letu 2011 privoščila celo to, da je s spretnim manevriranjem z javnim razpisom preskočila eno proračunsko leto. Da bi bila stvar še bolj absurdna, so ustanoviteljski stroški, ki nam jih država plačuje, odvisni od tega, koliko projektov pridobimo: več ko jih pridobiš, večji so ti stroški, in obratno. Tako smo raziskovalci v nenehni prekarni situaciji. Ti projekti, če jih dobimo, trajajo tri do pet let, potem pa si spet na trgu. In najbolj je na udaru prav družboslovje, ki je, kot kaže, postalo nekakšen nebodigatreba, ker govori neprijetne stvari o družbi. Čeprav so družboslovne (tj. ekonomske, sociološke ipd.) raziskave prav tiste, ki jih družba najbolj potrebuje. V času krize še toliko bolj.