Zanj takšno sovraštvo v samoobrambi (oziroma silobranu, kot ga on imenuje) ni le legitimna pravica vsakega posameznika, ampak celo meni, da ima Svetlana Makarovič prav, ko trdi, da je to sovraštvo človekova državljanska dolžnost.
S Svetlano Makarovič se v enem delu njene izjave tudi jaz strinjam. So stvari, ki jih je res treba sovražiti. Ampak, glede tega, kaj je tisto, kar moramo sovražiti, se pa najini mnenji močno razlikujeta. Po mojem mnenju je stranka Pozitivna Slovenija nekaj, kar moraš sovražiti. Jaz to čutim kot svojo državljansko dolžnost. Seveda - da ne bo pomote - ne sovražim njenih članov in še manj njeno ustanovno članico Svetlano Makarovič. Sovražim samo organizacijo oziroma stranko Pozitivna Slovenija, pa še to samo v samoobrambi.
Sem ženska, poročena že več kot dvajset let in mati štirih otrok. Pa ne sovražim nogometa, kot v svoji kolumni posplošuje Boris Dežulović. Nogomet mi je celo všeč. Rada skupaj s svojim možem, sinovi in hčerko pogledam kakšno dobro nogometno tekmo in vesela sem, kadar se moji sinovi in hčerka (da, tudi hčerka igra nogomet) odpravijo na nogometno igrišče. Vem, da bodo koristno preživeli svoj prosti čas. Zato, gospod Dežulović, je trditev, da ženske sovražijo nogomet že celih sto let, eno samo posploševanje in čisto navaden stereotip. Nobeno posploševanje ni dobro in še manj profesionalno. Prav tako kot ni dobro ocenjevati nekaj, česar človek ne pozna, oziroma nekaj, kar celo sovraži - pa čeprav v samoobrambi. Sicer ne vem, kako lahko Cerkev škoduje nekomu, ki je niti od daleč noče videti, ampak očitno jih zares zelo ogroža, da jo morajo tako zelo sovražiti.
Sem tudi katoličanka. Najbrž sicer nisem tista prava katoličanka, ker ne sovražim Katoliške cerkve, kar bi po Dežulovićevem mnenju moral vsak pravi katoličan. Najbrž tudi zato nisem prava katoličanka, ker obsojam vsakršno nasilje, pedofilijo in spolne zlorabe, tudi če se dogajajo znotraj Katoliške cerkve.
Toda v Sloveniji je trenutno tako, da so pedofili samo duhovniki. Roko na srce, jaz sem osebno poznala samo enega pedofila. To je bil učitelj telovadbe na naši osnovni šoli. Zaradi pedofilije je bil še v času socializma obsojen na nekaj mesecev zapora. In kaj se je zgodilo, ko je odslužil svoje? Ne, niso ga vrgli iz službe, tudi na drugo šolo ga niso premestili. Vodstvo šole je seveda ustrezno ukrepalo. Od tistih dni dalje so na naši šoli deklice telovadbo učile samo ženske, dečke pa samo moški. Za tiste čase in za takratno vodstvo naše osnovne šole je bil to zadosten ukrep za preprečevanje pedofilije. Nikoli pa nisem slišala, da bi kdo od oškodovancev tožil šolo ali ministrstvo za šolstvo ali celo državo za odškodnino za prestane telesne in duševne muke, ki mu jih je povzročil državni uslužbenec.
V Sloveniji je trenutno tudi tako, da je samo Katoliška cerkev tista organizacija, ki jo je treba sovražiti. Bog ne daj, da bi kdo v intervjuju izjavil, da sovraži Muslimansko skupnost v Sloveniji ali pa kakšno drugo versko organizacijo. Takoj bi se zganili vsi organi pregona z varuhinjo človekovih pravic na čelu. Takoj bi mediji obsodili sovražni govor in spodbujanje nestrpnosti. Pa čeprav bi bil to intervju z mano, ki me nihče ne pozna in ki se me nihče zares ne boji (tako kot se po Dežulovićevem mnenju nihče ne boji Svetlaninega sovraštva). Kaj šele, če bi bil to intervju z znano medijsko osebo ali priznano slovensko umetnico ali umetnikom.
Resnici na ljubo, se pravi slovenski umetniki in umetnice ne spuščajo na tako nizek nivo, da bi v javnih intervjujih na veliki zvon obešali svoje sovraštvo in nestrpnost do drugače mislečih. Pravi umetniki so tisti, ki znajo sprejemati drugačnost, čeprav se z njo ne strinjajo. Tako kot so pravi kolumnisti tisti, ki znajo dejanja in komentarje kritično presojati s širše perspektive, ne samo skozi svoj ozek ideološki pogled. Človek, ki ne vidi nobene družbeno koristne vloge Katoliške cerkve, ima prav tako temeljito oprane možgane, kot tisti, ki ne vidi nobene njene napake.
Rozi Saje, Vrhnika