Je edina slovenska slikarka, ki so ji v Moderni galeriji v Ljubljani pripravili retrospektivno razstavo. Zaradi tega so lani objavili javni poziv, da bi našli njeno sliko Poj mi srce, o pokrajinah, ki jih ne poznaš. Njen mož, Tomaž Šalamun, ji je napisal pesem Balada za Metko Krašovec. Že v otroštvu in mladosti je veliko potovala od Toscane do Mehike, a pravi, da navdih za slike črpa iz življenja. Čeprav ji je bila velik navdih tudi deklica na železniški postaji v Peruju, ki se ji je zdela iz drugega sveta. Bolj kot vse ceni tišino, zato s hotelom ob svojem bivališču na Bledu že leta bije bitko za tišino. Študirala je na ALU v Ljubljani, specialko iz slikarstva je opravljala pri Gabrijelu Stupici iz grafike pa pri Riku Debenjaku. Leta 1973 je dobila nagrado Prešernovega sklada. V času krize se zateče v budizem in mistike različnih religij. Sedem let je slikala je rdeče slike. Zase trdi, da deluje kot motnja: „Jaz sem bila vedno motnja, ampak to je moja usoda. Jaz ne morem biti drugačna.“