Tudi letos je paradni konj slovenskega smučanja Tina Maze, a je razlika med njenimi rezultati in dosežki ostalih smučark in smučarjev precejšnja. Zakaj se ji ostali ne morejo približati?
Pri dekletih je jasno, da je za Mazejevo luknja. Seveda, Tina je izvenserijska tekmovalka in če pogledamo nazaj, smo imeli v zadnjih 30 letih v zimskih športih vedno nekaj takšnih izvenserijskih tekmovalcev in na izboru za slovenskega športnika leta so v večini priznanja dobivali ti športniki, ki spadajo pod SZS. Ampak športnice, kot je sedaj Tina Maze, ne dobiš čez noč.
Tudi za njo je že 15 let intenzivnega dela, da je sedaj prišla do tega stanja. Ampak to uspe le redkim. Na tisoče ljudi po vsem svetu trenira, a v vrh pridejo le redki. Tini je to uspelo in zato smo vsi veseli, da jo imamo v tem svetovnem vrhu in smo zelo ponosni na njo.
Sicer pa v alpskem smučanju situacija ni tako slaba, kot morda zgleda na prvi pogled. Fantastična Tina Maze seveda trenutno nosi celo slovensko smučanje, a tudi denimo Andrej Šporn je v kraljevski disciplini (v smuku, op.a.) tik pod vrhom. Poleg tega imamo še kar nekaj ostalih solidnih rezultatov, ki nakazujejo, da alpsko smučanje v Sloveniji ni tako slabo, kot zgleda.
Nekoč smo veljali za odlično reprezentanco predvsem v tehničnih disciplinah, danes pa, razen Mitje Valenčiča, v slalomu in predvsem veleslalomu redko pridemo do točk. Kje je problem?
To je res in to je slabo. Veleslalom je osnovna disciplina, saj iz veleslalomistov nastajajo tako slalomisti kot smukači in tu smo zlasti pri moških res zelo, zelo zaostali. Razlogi za to so večplastni.
Včasih je bilo popularno biti v alpskem smučanju in tudi starši so želeli imeti nove križaje, nove šampione, danes pa sredstev za treniranje alpskega smučanja, ki je zelo drag šport, nimajo. Zato otroke usmerjajo v cenejše športe, kar pomeni, da je baza alpskih smučarjev v Sloveniji vsako leto manjša in je veliko težje priti do vrhunskih tekmovalcev.
Foto: Luka Cjuha
A smučanje je pač takšno, da mnogo tistih, ki so do 16. leta vložili ogromno sredstev staršev in klubov, so potem ob pomanjkanju takojšnjih uspehov kmalu ali prenehali smučati ali so se poškodovali ali pa so morali takrat v šolo. Zelo malo pa je tistih, ki uspejo takrat nadaljevati pot navzgor, kot je uspelo Tini Maze. In v tem trenutku je stvar pač takšna, da nimamo drugih tako dobrih smučarjev, zato je težko verjeti, da bi se stanje čez noč spremenilo.
Toda kljub temu moram opozoriti na lanske rezultate pri najmlajših kategorijah. Na takoimenovani otroški olimpijadi, trofeji Topolino v Italiji, smo bili ekipno drugi, česar nismo dosegli še nikoli prej. To je znak, da se v ozadju nekaj le dogaja.
V rezultatih slovenskih smučarjev in smučark torej v roku recimo naslednjih petih let ne napovedujete nekih bistvenih sprememb?
Vse je možno. Tako premik navzgor kot tudi navzdol. A spet smo tukaj pri isti zgodbi z denarjem. Če ne bo zagotovljenih sredstev predvsem za najmlajše kategorije, potem si SZS reže vejo, na kateri sedi. To je akuten problem celotnega športa v Sloveniji in moja napoved za vse športne panoge je prej korak nazaj kot korak naprej. Glede na majhnost Slovenije in na majhen potencial financiranja športa s strani države in sponzorjev je v času gospodarske krize vedno težje dobiti sredstva od pokroviteljev, ki pa jih v Sloveniji že tako primanjkuje.
"Če se dva zakonska partnerja spreta, naj to ostane med štirimi stenami"
Tina Maze in predsednik SZS Tomaž Lovše (Foto: Matej Povše)
Bolj kot rezultati je bil v zadnjem času v ospredju zanimanja spor med ekipo Tine Maze in SZS ter njenim predsednikom Tomažem Lovšetom. Kako vi vidite to zadevo?
Tu gre za dve različni osebi, na dveh različnih pozicijah, ki imata vsaka svoj pogled, svoje motive in cilje. Tina je najboljša slovenska športnica in je v samem svetovnem vrhu. Ima individualen tim in z njim uspešno tekmuje. Na drugi strani je predsednik zveze, ki skuša zagotoviti dovolj sredstev za delovanje SZS, pod katero spada sedem različnih športnih panog in preko 150 vrhunskih tekmovalcev, ki morajo vsi prav tako preživeti.
Nerodno je edino to, da sta ti dve strani prišli v takšen spor sredi smučarske sezone in narobe je tudi to, da se je vse dogajalo na očeh javnosti. Tudi če se dva zakonska partnerja spreta, naj to ostane med štirimi stenami, ne pa da se takšne razprtije rešuje javno, ker to ne koristi nobenemu. Na tem nivoju je potrebna predvsem mirnost, neko medsebojno spoštovanje in razumevanje in stvar bo šla naprej.
Dejstvo je, da bodo v takšnih sporih slovenska javnost in mediji vedno na strani športnika in s tem je bitka med tema dvema dobljena s strani športnika, zveza pa bo vedno potegnila krajši konec. To pa ni dobro! Takšne stvari je treba reševati ob koncu sezone in še pred začetkom naslednje. Vse spore je treba pravočasno razčistiti, se o vsem točno dogovoriti in podpisati pogodbe, ki se jih morata nato obe strani držati.
Na kakšne načine pa ste se s podobnimi težavami spopadali vi, ko ste bili še na čelu smučarske zveze?
V mojih časih je bila prav tako blagajna večkrat prazna. Takrat so bili trenerji tisti, ki niso redno dobivali svojih dohodkov, saj smo se vedno znova dogovorili, da imajo prednost tekmovalci, trenerji pa bodo nekoliko počakali na plače, ki sem jim jih garantiral. V tistih časih ni bilo takšnih diskusij in tako napetega vzdušja, kot je danes. Takrat smo spoštovali pravila, ki smo jih imeli podpisana. Če bi se danes ta pravila spoštovala z vseh strani, tako SZS kot nekaterih tekmovalcev, bi bilo bistveno manj nesporazumov. V mojih časih jih nismo imeli, ker smo se morali pravil držati in smo se tudi jih.
Spor med SZS in ekipo Tine Maze je pripeljal tako daleč, da je slednja za komunikacijo z zvezo najela odvetnika Damijana Terpina (desno). (Foto: Luka Cjuha)
Pogovarjanja prek odvetnikov včasih ni bilo. Takrat smo bili kot ena velika družina in jaz sem vedno skrbel zato, da smo dejansko imeli familijarno vzdušje. Vse probleme smo takrat sproti reševali v krogu te družine. Tudi individualnih ekip včasih ni bilo, vsi smo vse delali skupaj. Te individualne ekipe so se pojavile šele sedaj v zadnjih nekaj letih, tudi v drugih reprezentancah, čeprav je tega relativno malo. Mnogo tekmovalcev, ki so odšli v individualno ekipo, denimo Bode Miller, so se kmalu vrnili v sklop reprezentance, ker so ugotovili, da tudi tam lahko enako napredujejo.
Predsednik SZS Lovše je v jezi med drugim dejal, da lahko Mazejeva odide tekmovati za drugo državo. Kako realno je, da se kaj takšnega zares zgodi?
To ni možno! To je samo teoretična možnost, kajti v praksi je postopek menjave nacionalnosti tako zakompliciran, da traja najmanj dve leti, če sploh hočeš to možnost izkoristiti. Na tej poti je kup ovir, kajti Mednarodna smučarska zveza je s tem preprečila, da bi v svetovnem pokalu v bodoče štartalo 50 Avstrijcev. Tisti Avstrijci, ki ne pridejo v njihovo močno A reprezentanco, bi si poiskali druge države, ki bi jih sprejele, in na koncu bi to postal avstrijski pokal. To so hoteli preprečiti in sedaj so tovrstni prestopi praktično onemogočeni.
Za takšen prestop je treba dve leti stalno bivati v tuji državi in pridobiti vse dokumente in državljanstvo. To pomeni tudi izgubo vseh točk, ki si jih pridobil v prejšnji reprezentanci. Poleg tega potrebuješ tudi dovoljenje sedanje panožne zveze, dovoljenje bodoče panožne zveze in na koncu vedno tudi dovoljenje predsedstva Mednarodne smučarske zveze. To je torej zelo zakompliciran postopek in je za tekmovalce, ki so stari 26 ali 27 let in so v svetovnem vrhu, enostavno prepozno. Te stvari so možne za mlajše tekmovalce, ki so še na začetku razvoja, ali pa za tekmovalce, ki se poročijo z nekom iz druge države pa imajo potem neke olajšave, drugače pa je to zelo težko.
"Večina ljudi, ki je sprejela odločitev o organizaciji univerzijade, ni imela pojma, za kako zahteven projekt gre"
Slogan zimske univerzijade v Mariboru je "Pripravljeni smo" (We are ready). Ali so res? (Foto: maribor2013.eu)
Ste predsednik organizacijskega odbora zimske univerzijade, ki naj bi jo leta 2013 gostil Maribor. Kakšna je sedaj, slabo leto pred dogodkom, situacija v Mariboru glede izvedbe univerzijade?
Zagotovo potrditi ne morem ničesar, saj kaj takega v tem primeru lahko stori le ciganka, ki zna prihodnost brati iz roke. Vse je namreč še odprto.
Mestna občina Maribor je imela do 30. januarja čas, da zagotovi sredstva in razvija program, ki je bil zastavljen, a se to ni zgodilo, zato je sedaj na potezi vlada, ki naj bi do 15. februarja povedala, ali lahko z dodatnimi sredstvi pomaga realizirati te projekte. Če ne bo zagotovila nekaj čez 20 milijonov evrov sredstev, potem bo naš organizacijski odbor na sestanku 16. ali 17. februarja razpravljal o možnosti, da bi vrnili mandat in naj univerzijado organizira in se z njo ukvarja kdo drug v Sloveniji, oziroma naj odgovornost prevzame tisti, ki je univerzijado prevzel. To pa so SUSA (Slovenska univerzitetna športna zveza, op.a.), Vlada RS s soglasno podporo državnega zbora, organizacijski odbor, takrat pod vodstvom Franca Kanglerja, in Mestna občina Maribor. Ti štirje so to sprejeli in v kolikor bo sedanji organizacijski odbor 16. ali 17. februarja vrnil mandat, bodo morale te štiri strani, ki so pogodbo podpisale, zadevo naprej reševati in najti način, da ali univerzijado izvedejo ali pa jo odpovejo.
Organizatorji se torej srečujete z veliko težavami. Ali se je dalo kaj takega predvideti ali pa ste mislili, da bo vse skupaj potekalo veliko lažje?
Nihče ni mislil, da bo to enostavna stvar. A ob sprejetju organizacije te velike prireditve, ki sicer nima ravno zelo velike športne vrednosti, velika večina ljudi, ki je ta projekt sprejela, ni imela pojma, kako zelo zahteven projekt je to. Gre za drugo največje zimsko športno tekmovanje na svetu, takoj za olimpijado. Na univerzijadi je 11 različnih športov, od katerih imajo nekateri tudi do 10 različnih kategorij. Tu je tudi 3000 udeležencev. Gre torej za zelo obsežen program, ki ga ni mogoče organizirati z levo roko. Za organizacijo univerzijade ne potrebuješ le vseh potrebnih objektov, pač pa tudi izjemno močen in zelo širok organizacijski odbor, ki pa se ne more ukvarjati s takšnim projektom na amaterski ravni.
Pričakoval sem, da bodo tisti, ki so projekt sprejeli, zagotovili potrebna sredstva za organizacijo. Denar bi moral priti od države, Mestne občine Maribor in iz evropskih razpisov, a na vseh teh koncih enostavno ni šlo. Razumem, da MOM nima denarja. Vemo tudi, kakšno je stanje v državi. Ravno v teh dneh slišimo, da v Novem mestu omenjajo možnost odpovedi organizacije evropskega košarkarskega prvenstva, ker ne morejo zgraditi dvorane. Podobno se bo zgodilo tudi na Ptuju, ki prav tako ne bo mogel zgraditi dvorane. Znova smo pri večnem problemu - denarju. Mi smo organizacijsko zagotovo zelo sposobni in obvladamo področje zimskih športov, zato lahko univerzijado organiziramo na najvišjem nivoju, a danes se zastonj ne da narediti ničesar.
Ali je bila odločitev, da Maribor kandidira za organizacijo univerzijade, sploh smotrna?
Maribor je edini v tej regiji, ki lahko takšno tekmovanje organizira, a manjkajo mu potrebni športni objekti. Mestna občina Maribor je računala, da bo s pomočjo države in denarja iz evropskih skladov zgradila te objekte, ki bi jih že od leta 2013 lahko uporabljala celotna regija. Takšne športne objekte Maribor potrebuje in jih bo prej ali slej zgradil, tudi če univerzijade ne bo in eden od glavnih razlogov, zakaj je Maribor prevzel organizacijo te prireditve, je bil, da bi s pomočjo univerzijade hitreje in ceneje prišli do teh potrebnih športnih objektov.
Kakšna je torej vaša napoved, bo Maribor organiziral univerzijado ali ne?
Jaz sem v življenju skoraj vedno optimist, a v tem trenutku glede univerzijade ni več povsem tako. Če bi se sedaj javno opredelil, bi rekel, da so možnosti za izvedbo univerzijade v Mariboru 50-50.
Več pogovorov si lahko preberete v temi Spletni intervju.
