Sporazum je dvignil precej prahu, poročevalec Evropskega parlamenta je v znak protesta odstopil, na Poljskem so potekali protesti. Odmevala je tudi slovenska parafa, najprej seveda v tvitosferi in v digitalnih prostranstvih; spletni aktivisti so s sporočili zasuli elektronske naslove slovenskih poslancev v Evropskem parlamentu, slovenska sekcija Anonimnih pa je na YouTubu zagrozila z napadom na spletne strani slovenske vlade, v primeru, da državni zbor sporazum potrdi. Za soboto sta v Ljubljani in Mariboru napovedana javna shoda proti sporazumu Acta.

Oglasila se je celo podpisnica tega sporazuma, slovenska veleposlanica v Tokiu Helena Drnovšek Zorko in se javno opravičila, ker je opravila svojo službeno dolžnost, ne pa tudi državljanske.

„Acto sem podpisala iz državljanske malomarnosti, zato, ker nisem bila dovolj pozorna. Čisto enostavno nisem povezala sporazuma, za katerega podpis me je pooblastila vlada, s tistim sporazumom, ki po mojem državljanskem prepričanju omejuje in jemlje svobodo delovanja na največjem in najpomembnejšem omrežju v zgodovini človeštva in tako omejuje predvsem prihodnost generacije naših otrok.“ je zapisala Drnovšek Zorkova.

Kaj Acta sploh je?

Acta je kratica za Anti-Counterfeiting Trade Agreement ali mednarodni trgovinski sporazum proti ponarejanju, katerega namen je vzpostavljanje mednarodnih standardov za ukrepe, povezane z zaščito intelektualnih pravic. Avtorske pravice v digitalnem svetu predstavljajo samo del sporazuma, ki se ukvarja še z nadzorom pretoka fizičnega blaga in avtorskim pravom v industriji, na primer z generičnimi zdravili in industrijskimi sadikami ter semeni.

Svetovna javnost je zanj prvič izvedela maja 2008, ko je bil izvleček iz sporazuma objavljen na portalu WikiLeaks. Sporazum je nastajal v veliki tajnosti med peščico najbogatejših držav, razkrivajo depeše, da bi se izognili pogajanjem pred obstoječimi mednarodnimi inštitucijami, kjer bi druge države lahko nasprotovale strožjim standardom za zaščito intelektualnih pravic. Acta je bila mišljena kot „koalicija voljnih,“ ki bo postavila nove standarde za spoštovanje intelektualne lastnine, je razvidno iz depeš.

Katere so glavne nevarnosti, ki nam prežijo?

"Trenutno največjo nevarnost vidim v netransparentnem postopku sprejemanja tega trgovinskega sporazuma in nedoločnega jezika v tem sporazumu, ki omogoča široke interpretacije in pušča prostor za zlorabe s strani posameznih držav, ki bodo morale ta sporazum implementirati v svojo zakonodajo.“ je prepričan Domen Savič, sourednik portala E-demokracija.si.

"Interesne skupine podobne zakonodaje zelo težko zlobirajo v nacionalnih parlamentih, zadnji primer za to je Sopa. O takšnem sporazumu se tudi ni bilo mogoče pričeti pogajati v tradicionalnih arenah, v WIPO in WTO, ker nekatere države na to niso pristale," je povedala direktorica Inštituta za intelektualno lastnino dr. Maja Bogataj Jančič in nadaljevala, da v primeru Acte mednarodni sporazum postane veljaven s šestimi ratifikacijami in kot tak postane de facto mednarodna obveznost za podpisnice. „Posledično bodo zdaj nacionalne vlade svoje parlamente prepričevale, da je zaradi te mednarodne zaveze potrebno sprejeti novo zakonodajo oziroma ne spreminjati stare, čeprav zmeraj več interesnih skupin zahteva spremembo avtorske zakonodaje. Perverzno ali briljantno - odvisno s katere strani gledaš. Bistvo je tudi, o ACTA se je koalicija voljnih pogajala na enak način kot o vseh trgovinskih sporazumih. To pomeni tudi, da je večji del pogajanj javnih. Problem pa je v tem, da se ni dobro o uvaljavljanju pravic intelektualne lastnine dogovarjati v pravnem instrumentu, kot je mednarodni trgovinski sporazum."

Sporazum Acta je lahko tudi osnova za uveljavljanje nadzora spletnega prometa s strani internetnih ponudnikov. Trenutno slovenski Zakon o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT) določa, da ponudnik ni odgovoren za promet svojih strank in ga brez sodnega naloga vsebinsko tudi ne sme nadzirati.„Naenkrat odgovornost Acta prenaša na ponudnike in zahteva takojšnjo odstranitev, samo na podlagi izjave domnevnega lastnika,“ je razložil vodja slovenskega centra za posredovanje pri omrežnih incidentih SI-CERT Gorazd Božič.

Zahteve po kontroli dostopa na internetu se kar vrstijo zadnja leta in vprašanje je tudi, koliko so te zahteve legitimne, kdo stoji za njimi in kaj pomenijo za pravice uporabnikov oz. državljanov. Sama ideja, da bi ponudniki nadzirali in filtrirali ves promet je s stališča količine podatkov nesmiselna. To najbolj jasno poskušajo države, kot so Kitajska, Iran in Savdska Arabija, je še povedal Božič.

Foto: Roberto Novi/Flickr

V predlaganih sporazumih in zakonih lahko prepoznamo interese ZDA, oziroma zloglasnih lobističnih združenj za zaščito avtorskih pravic, kot sta MPAA in RIAA, ki si želijo izenačitve protipiratske zakonodaje drugih držav z ameriško. Ravno te razlike namreč ameriškim oblastem onemogočajo učinkovit pregon kršiteljev, ki prihajajo iz drugih držav (npr. švedski The Pirate Bay). Nekaj podobnega so skušali doseči že z zakonom Sopa, ki je predvideval možnost cenzuriranja tujih spletnih strani v ZDA, a so ga zaradi močnega nasprotovanja domače javnosti umaknili. Kako si predstavljajo posege v prihodnosti, kaže tudi že omenjeni primer Megaupload, kjer je FBI ugasnil spletne strani, čeprav strežniki niso bili na ozemlju ZDA, osumljence na Novi Zelandiji pa so aretirali na zahtevo ameriških organov, ki zdaj čakajo na njihovo izročitev.

Založbe niso več nujni posrednik vsebin

„Najbolj je seveda na udaru koncept avtorskega prava, ki temelji na pravici do reprodukcije avtorskih del in je osnovan na kulturi in industriji devetnajstega stoletja. Poudariti je potrebno, da avtorske pravice niso ogrožene s strani spletne distribucije oziroma da je trenutno na tem področju edini problem zadrega založb, ki zaenkrat niso našle univerzalnega modela za spletno distribucijo vsebin, pri katerem bi ohranile centralno vlogo kot posrednik vsebin," je zaključil Savič.

„Avtorsko pravo - sistem za spodbujanje ustvarjalnosti - je kot stari vladar, ki je včasih sicer dobro vladal, za velik del deležnikov, danes pa se oklepa prestola in se noče in niti ne more spremeniti, čeprav se zaveda , da ne deluje več dobro. Oborožuje se, oziroma ga v to silijo vdani "svetovalci" in tako v imenu nekaterih njemu vdanih pripadnikov - beri industrij, ki so od pravic intelektualne lastnine odvisne - gazi po številnih drugih. S tem ne mislim, samo na komercialne modele, ampak zlasti številne priložnosti v izobraževanju in razširjanju znanja, za katere je v trenutnem sistemu nemogoče razčiščevati pravice. Sistem spodbujanja ustvarjalnosti se bo moral spremeniti ali zasnovati na novo. Problem je, da trenutno še ni dobrih alternativ, zlasti pa še ne volje. Kot pravnica se tolažim, da pravo caplja za tehnologijo in da včasih bolj uravnotežene rešitve, čeprav parcialne, ponudi trg sam,“ pa je prepričana dr. Bogataj Jančičeva.

Prejšnje teme tedna najdete tukaj.