Vzhodni del države pripada deževnim gozdovom Amazonke, srednji del Ekvatorja je Andsko gorovje, ob Tihem oceanu je primorski pas, ekvadorska "dislocirana enota" pa je Galapaško otočje, o katerem bo več besed prihodnjič. Ekvador je druga najmanjša država v Južni Ameriki, a je 14-krat večja od Slovenije. V njej živi okoli 15 milijonov duš. Uradni jezik v Ekvadorju je španščina, ker so ga, kot večino južnoameriških držav, kolonizirali Cortez, Pizzaro in druščina. Pred tem so tam vladali Inki, zgodovinski dokazi govorijo tudi o kulturah, ki so bile tam razvite že 3500 let pred našim štetjem.

Glavno mesto Quito je na nadmorski višini 2850 metrov. Do tam smo prileteli iz Madrida brez vmesnih postankov v 11 urah in pol. Temperature v Quitu se vse leto gibljejo med 9 in 18 stopinj Celzija, dežuje pa pogosto. Quito je drugo največje mesto v Ekvadorju z okoli 2,7 milijona prebivalcev. Quito je v bližini aktivnih vulkanov, najbližji je Pichincha, le 13 kilometrov zahodno. Zadnjič je prekril mesto z nekaj pepela leta 1999.

Avenija vulkanov

Najprej smo, kot vsi pravi turisti, hoteli stati z vsako nogo na eni polobli našega planeta. Zato smo se morali voziti z avtobusom okoli 35 kilometrov do vasice Mitad del Mundo (sredina sveta). Rumena črta na tleh deli Zemljo na severno in južno poloblo. Ko smo zadovoljili to butasto željo, smo se vrnili v Quito in obiskali znano cerkev La Compania. Začeli so jo graditi leta 1605, končali pa 160 let kasneje. Vodnik nam je povedal, da lev na oltarju predstavlja Špance, kondor pa Inke. V zgodovinskem mestnem jedru je še veliko cerkva in spomenikov, zato ga je Unesco razglasil za svetovno zapuščino.

Naslednji dan smo zapustili Quito in se odpravili na andsko turo, pravzaprav turo po Aveniji vulkanov. Na začetku poti smo obiskali Otavalo, najbolj turistično mesto celinskega Ekvadorja. Tam potomci Inkov prodajajo usnjene in tekstilne izdelke, turisti pa navalijo, kot da se kaj deli brezplačno. Pogajanje o ceni je obvezno. Peljemo se po Panameriški avtocesti do jezera Limpiopungo na višino okoli 3800 metrov, ki je pod dva tisoč metrom višjim vulkanom Cotopaxi. Prespali smo v mestu Riobambe na višini 2754 metrov, ta leži v podnožju najvišjega vulkana in najvišjega vrha Ekvadorja Chimborazo, ki meri 6268 metrov. Človeku na teh višinah zmanjkuje kisika! Po slabo prespani noči smo se odpeljali v Alansi, kjer nas je čakal vlak za nepozabno vožnjo po Hudičevem nosu (El nariz del diablo).

Zgodba o ekvadorskih železnicah je nekaj posebnega

Graditi so jo začeli v sredini 19. stoletja, ko se je predsednik Gabriel Garcia Moreno odločil z železnico povezati glavno mesto Quito in glavno luko Gayalquilu. Vendar so Morena ubili v atentatu pred vhodom v predsedniško palačo leta 1875, tri leta po začetku gradnje proge. V naslednjih štiridesetih letih, kolikor je trajala gradnja celotne 464 kilometrov dolge proge, je umrlo več kot 2000 delavcev, večinoma lokalnih prebivalcev. Največ zaslug za dokončanje te proge ima Eloy Alfaro, dvakratni predsednik Ekvadorja, ki je zaznamoval državo kot protiklerikalec, bojevnik proti španski kolonizaciji in zagovornik svobode govora.

Danes proga ne obratuje v celoti, ampak le nekateri deli, skupno 10 odstotkov. Vendar obstajajo načrti za obnovo, ki bi se po optimističnih napovedih morala končati letos. Po aktivnih desetih odstotkih ozkotirne proge vozijo vlake parne in dizelske lokomotive, obratujejo pa tudi avtobusi, predelani v vlake (Autoferro). Potniki se najraje vozijo na strehah vagonov, ker je od tam neverjeten razgled na pokrajino, vendar na nekaterih odsekih to ni več dovoljeno. Zelo zanimivi so vozni red (http://www.fahrplancenter.com/AIFFLAEcuador03.html) in nekatere opombe v njem. Tako na primer na trikilometrskem odseku proge med mestoma Tambo in Banos del Inca vozi ob sobotah in nedeljah pet vlakov, pogoj za vožnjo je minimalno en potnik (?!). Ob sredah, četrtkih in petkih vozi vlak po naročilu tudi samo enega potnika, če ta plača 30 dolarjev oziroma vozovnico za šest potnikov (!). In na koncu opomba: vožnjo vlako lahko odpovedo kadar koli!

Proga po Hudičevem nosu je zares nepozabna

V 11 kilometrih se dvigne ali spusti, odvisno od tega, s katere strani gledamo, za 500 metrov. Naklon proge je od 40 do 60 promilov, kar je za frikcijsko progo (pogon le na osnovi trenja med kolesi in tirnicami) na meji možnosti. Proga je vsekana v vertikalne skale, in ker ni bilo mogoče narediti ovinkov, so na dveh mestih enostavno zgradili ustavni tir, na katerem vlak spremeni smer vožnje. Ob pogledu v dolino strah ježi lase, zato sta po tej vratolomni vožnji prav prišla počitek v najbolj ohranjeni inkovski vasi Ingapirca in prenočevanje v Cuenci, tretjem mestu Ekvadorja po številu prebivalcev. Mestu rečejo tudi Atene Ekvadorja zaradi arhitekture, ki spominja na grški slog. Naslednji dan potujemo prek 4167 metrov visokega prelaza Treh križev (Tres Cruces) do morja v Guayaguillu. Končno smo prišli do ekvatorske toplote. Povprečna temperatura se giblje od 22 do 31 stopinj Celzija vse mesece v letu.

Guayaguill leži na reki Guayas, 64 kilometrov od izliva v Tihi ocean. Imel je razburljivo zgodovino, tam sta Jose de San Martin in Simon Bolivar leta 1822 načrtovala osvoboditev Južne Amerike od španske oblasti. Danes je Guayaguill industrijsko in poslovno središče Ekvadorja. Na podnebje primorskega dela Ekvadorja vpliva topel Panamski tok, mrzli Humboldtov tok, ki prihaja z Antarktike, se pred celinskim delom Ekvadorja obrne proti Galapagosu. Alexander von Humboldt, ki je na začetku 19. stoletja raziskoval te kraje, je povedal tudi: "Ekvadorci mirno spijo pod vulkani, živijo revno na bogastvu in za veselje pojejo žalostne pesmi."