Na vprašanje, kaj Sloveniji trenutno manjka za napredovanje v evropsko špico, pa Denič odgovarja: "Malenkosti, ki pa so lahko tudi velike. Le poglejte EP. Odigrali smo sedem dobrih tekem, po skoraj sedmih urah rokometa pa je proti Makedoniji le ena žoga odločala o naši usodi. To je športna tragedija, ampak šport je pogosto tudi zelo krut."

Šesto mesto je brez dvoma več, kot je slovenska javnost pričakovala pred začetkom EP od precej pomlajene in neizkušene reprezentance s sedmimi debitanti na velikih tekmovanjih.

Ponosen sem na fante, na to, kakšen rokomet so igrali in pokazali, na to, kako smo delovali na igrišču in izven njega, kako smo dogovorjene stvari uresničevali na treningih in tekmah... Dosegli so šesto mesto, kar je spoštovanja in pohval vreden rezultat, zato si zaslužijo vse čestitke. V moštvu smo imeli veliko debitantov na velikih tekmovanjih in precej takšnih, ki do tekmovanja v Srbiji niso zbrali niti desetih nastopov za reprezentanco. EP je bilo zanje zagotovo velik preskok v njihovih karierah. Zelo pomembno je, da nas nihče na sedmih tekmah ni nadigral in da nikoli nismo razpadli. V tem vidim velik napredek, mogoče celo večji, kot je končno šesto mesto. Odlično smo delovali kot kolektiv, vsak posameznik pa je prispeval delež, ki ga je v tem trenutku sposoben.

Alfa in omega v slovenski igri je kapetan Uroš Zorman, ki je z odličnimi igrami in uvrstitvijo v idealno sedmerico EP verjetno vsaj delno utišal svoje kritike.

Z uvrstitvijo med najboljšo sedmerico igralcev v Srbiji in prvim mestom med asistenti je Zorman dokazal svojo kakovost in vrhunskost. Je motor in duša ekipe, tako na igrišču kot zunaj njega. Ne glede na to, ali ga imamo radi ali ne, je na EP znova pokazal, da je vrhunski rokometaš. Vsekakor pa sem prepričan, da Uroša v Sloveniji premalo spoštujemo in cenimo. V idealni sedmerki bi si svoje mesto zaslužil še Dragan Gajič na desnem krilu, ki je bil tudi drugi strelec SP.

V katerih elementih rokometne igre je Slovenija najbolj šepala in v čem je naša prednost pred tekmeci?

Igro smo seveda morali prilagoditi razpoložljivi kadrovski zasedbi. Zavedali smo se, da nimamo klasičnega "šuterja", ki bi s streli z desetih, enajstih metrov razbijal nasprotnikove obrambe in odpiral soigralcem več prostora. Zato je bil naš slog igre drugačen: hitri (pol)protinapadi, ki so bili naše najmočnejše orožje, doseganje lahkih zadetkov, veliko tekanja in kombinatorike. V napadu na postavljeno obrambo se nismo brezglavo zaletavali, ampak je bil naš cilj s hitrim kroženjem žoge in uigranimi akcijami ustvariti nekomu skoraj stoodstotno priložnost za zadetek.

V napadu je bila slovenska reprezentanca presenetljivo učinkovita, medtem ko obramba še ni bila na vrhunski ravni.

V tem delu igre smo še malce premladi in premalo zreli moški. Vidi se, da nimamo statične moči, zato bo moral vsak igralec delati za to, da se telesno okrepi. Ta minus se je pokazal zlasti v drugem delu EP, ko smo zaradi utrujenosti težko zdržali tako imenovano duel igro. Zadev nismo več mogli reševati z močjo, ker je enostavno ni bilo več. Najbolj se je to videlo na zadnji tekmi proti Makedoniji, ko nismo bili uspešni v takšni igri proti njihovemu krožnemu napadalcu. Če bi bila tekma v prvem delu tekmovanja, ko smo imeli še dovolj moči, bi bila slika povsem drugačna. Naša igra zelo izčrpava fante, zato je treba biti telesno in statično zelo močan, kar pa mi še nismo dovolj. A če pogledamo letnice rojstev naših igralcev, je to seveda povsem logično. To prihaja z leti: ne more biti 20-letnik tako telesno močan, kot je sedem, osem ali deset let starejši igralec. A za to je treba veliko delati tako na individualni kot na klubski in reprezentančni ravni. Ne glede na vse sem prepričan, da je rokomet, ki ga igra naša reprezentanca, tem fantom pisan na kožo. To potrjuje tudi dejstvo, da ga dobro sprejemajo in dobro izvajajo v praksi.

Z odličnim šestim mestom si je reprezentanca naložila tudi veliko breme, kajti odslej bodo pričakovanja javnosti samo še višja. Bodo igralci kos psihološkemu bremenu?

Na tekmovanje v Srbijo smo prišli brez psihološkega pritiska in imperativa uspeha, zato smo posledično lahko igrali dokaj sproščeno. Nihče od igralcev ni imel česa izgubiti, lahko pa je veliko dobil, predvsem dragocene izkušnje in tekmovalno kilometrino. Mislim, da fantje še niso povsem dojeli, kako velik uspeh so dosegli na EP, a si hkrati na svoja ramena naložili tudi zelo težak in velik nahrbtnik. Zagotovo bodo prišli tudi padci, kajti nihče v nobenem športu ni venomer le zmagovalec. Pritisk ustvarjate novinarji in javnost, ampak športniki pač moramo živeti s tem in zdaj se je treba ustrezno odzvati na nove izzive. Vedno je lažje osvojiti šesto mesto kot ga potem ubraniti. To bo največji izziv tako za mlade in neizkušene igralce kot za starejše in izkušenejše, med katerimi vlada super "kemija".

V Srbiji je Slovenija navdušila strokovnjake s hitro in sodobno igro, a zdaj ta ne bo več takšno presenečenje, saj se bodo nasprotniki še bolj temeljito pripravljali nanjo.

Seveda nas nihče ne bo več gledal podcenjevalno in nas jemal z levo roko. Mi bomo še naprej delali trdo in vztrajno ter skušali igro še bolj izpopolniti, tako da bodo naše izvedbe vedno boljše. A jasno je, da je za to potreben določen čas, kajti nič ni mogoče doseči kar čez noč. Toda po drugi strani trdim, da nobena obramba, če si dobro pripravljen na njeno igro, ne more zdržati vseh šestdeset minut, ampak vsaka slej ali prej poči. Obrambe v povprečju dobivajo po dobrih 28 zadetkov na tekmo, kar pomeni, da jih moramo za zmago doseči skoraj 30 ali več na tekmo. Kar pa zadeva našo igro: naj drugi razmišljajo o njej in o tem, kako jo ustaviti, mi pa bomo delali vse za to, da jim ne bo uspelo.

Kolesa časa ni mogoče zavrteti nazaj, ampak vseeno: ali bi karkoli spremenili v času pred EP in med njim, če bi bilo mogoče?

Ne. Vedno stojim za svojimi razmišljanji, odločitvami, besedami in dejanji. Verjel sem in zaupal v fante, ki sem jih odpeljal v Srbijo, oni pa so dokazali, da sem imel prav. Tudi pri igralskem kadru ne bi naredil nobene menjave ali spremembe, razen seveda v primeru, če bi bila zdrava Jure Natek in Nenad Bilbija. Mislim, da si nimam česa očitati ali zameriti, mogoče se bo to zgodilo, ko bom naredil natančno analizo vseh sedmih tekem z EP. Seveda tudi jaz nisem nezmotljiv in sem zagotovo naredil kakšno napako. Po analizi bom to javno povedal in napak me ni sram priznati, kajti delati napake je pač človeško.

Ali so se na tekmovanju v Srbiji pokazali kakšni novi trendi v rokometni igri?

Igral se je večinoma takšen rokomet, kot sem ga pričakoval in napovedal pred EP - veliko počasnejši kot na klubski ravni. Nekaj bi morali storiti za omejitev napada, kar bi prineslo tudi hitrejšo igro. Vsi imamo radi dinamiko, spretnost in vzdržljivost v igri, takšen rokomet pa je povsem drugačen od tistega, ki smo ga v veliki meri videli na EP. Če ni tekanja in če vse temelji le na statičnosti in "fiziki", se tekma na primer konča z izidom 20:20. In za takšno tekmo jaz pravim, da se je igrala z nogo. To ni rokomet, ki bi bil atraktiven, ki bi privabljal gledalce in prinašal spektakel ter populariziral rokomet. Tudi za finale med Srbijo in Dansko bi bilo bolje, če bi se recimo končal z izidom 37:34, ne pa 21:19, ker takšen rokomet, kot je bil v Beogradu, ni gledljiv.

"Rokomet se vrača domov" - tako je zapisal eden izmed srbskih časnikov zaradi podatka, da so se kar štiri države s področja nekdanje Jugoslavije uvrstile med najboljših šest v Srbiji.

Za tiste, ki živimo na tem področju, je to seveda prijeten podatek. Znova se je pokazalo, da je rokomet šport tega območja, da se dobro dela in da ima velik igralski potencial. Dve od štirih balkanskih držav sta osvojili kolajni, Srbija in Hrvaška, dve sta igrali za peto mesto, Slovenija in Makedonija. To je dokaz, da se na področju nekdanje "Juge" igra kakovosten rokomet, te reprezentance pa že dolgo časa bolj ali manj krojijo vsaj širši evropski vrh.

Prav nasprotno je s štirimi severnjaškimi državami, od katerih je bila uspešna le Danska, medtem ko so bile Švedska, Islandija in Norveška bolj v ozadju.

Vsak ima svoje cilje, želje in razmišljanja, vsak ima svoje razloge za neuspeh. Mogoče so bili igralci preveč utrujeni, mogoče niso bili v optimalni formi, mogoče... Brez dvoma je Danska med vsemi štirimi daleč najbolj kakovostna, igra sodoben rokomet in je zasluženo evropski prvak. Ne glede na to, da je tekmovanje slabo začela in napredovala v drugi del brez točke. Toda nato se je dvigala iz tekme v tekmo, na roko so ji šli tudi izidi drugih tekem in na koncu je prišla celo na evropski vrh.

Si boste v naslednjih dneh privoščili tudi malce počitka po napornih pripravah in tekmovanju?

Malce se bom spočil, nato pa bom naredil temeljito analizo naših tekem na EP. Zatem se že nadaljujeta domače ligaško tekmovanje in evropska liga prvakov, v Nemčiji bom obiskal Natka in Bilbijo, ves čas bom spremljal tudi ostale reprezentante in delo mlajših selekcij... Skušali bomo ohraniti tudi ponedeljkove reprezentančne treninge. Vse, kar se je v zadnjem času izkazalo za dobro, bomo počeli tudi naprej in skušali še nadgraditi, slabše zadeve pa popraviti ali spremeniti. Poleg tega je potrebno še bolj vlagati v igralce in jih pravilno usmerjati, kajti potem ne bodo boljši le oni, ampak tudi klubi in reprezentanca.