Razstavo je ocenila kot sled procesa, ki ga slike niso skrivale, kajti bile so mnogokrat končane in nato znova transformirane v nekaj drugega. Sliko v sodelovanju z Jakšetom pojmuje kot ekosistem, poln napak, ki niso naključne pomote, temveč nezavedne namere. V takšnem slikarskem ekosistemu sta presegla ustaljeno hierarhijo med slabo, naivno, naključno ali mojstrsko naslikano podobo, da bi skupaj v sliko vpeljala nepredvidljive rezultate. To je bilo enako pomembno za izurjenega slikarja kot za slikarko mlajše generacije, ki sta drug drugemu pokazala ogledalo.
Umetnica je sodelovala tudi v performativnih akcijah začasnega kolektiva SIVA pri razstavi z naslovom Obleka... človeka v celjskem Likovnem salonu, kjer je sodelovala z izurjeno performerko Andrejo Džakušič in umetnikom Simonom Macuhom. Čeprav je naslov razstave napovedoval temo, povezano z oblačili, so se umetniki pravzaprav ukvarjali z vsem, kar predstavlja naličje življenjskih slogov. V osrednji prostor so postavili avtoportrete/instalacije iz hrane. Izvedli so tudi videoperformans v prostorih globalne franšize za hitro prehrano, kamor so prišli v izbranih črnih gala oblačilih in smokingu ter izjemno sofisticirano in počasi pojedli nesnažen obed, ki je bil postavljen prednje na plastičnih pladnjih. Na razstavi smo lahko prepoznali interes Ive Tratnik, ki ga opazimo tudi pri njenem samostojnem delu, da nenehno išče načine, kako bi na obrnjen način brala samoumevne stvari, izpostavila neopazne podrobnosti ali slikala lepoto tistega, kar se zdi grdo.
Iva Tratnik svoje slikarstvo razume kot fizično delovanje, ki zahteva skoraj plesne veščine in telesno gibanje pred platnom večjih dimenzij. Njena zahteva po dinamiki dela je prepoznavna tako v živahni barvitosti slik kot v aktivnih pozah figur. Osrednjo vlogo v sliki vedno igrajo človeške ali živalske fantazmatske figure. Pri slednjih prepoznamo tudi antropomorfne poteze - kot bi slikala basni. Ilustrativna nota pride do izraza tudi v njenih risbah, čeprav ne dela stripov in ne ilustrira zgodb, temveč samostojne risbe, ki služijo kot predloge za slike ali samostojne enote. Pred nedavnim so bila njena dela vključena tudi v knjigo izbora risb Totali, ki sta jo malo za šalo in zelo zares natisnila Beli sladoled po svoji vrnitvi iz rezidence v New Yorku. Težnja po dinamiki v slikarstvu jo je na eni strani pripeljala do performansa, na drugi pa do sodobnega plesa, s katerim se ukvarja ljubiteljsko, kar pa vseeno tvori pomemben del njenega izražanja. Med drugim je sodelovala v butoh predstavi Štirje elementi z Ryuzom Fukuharo leta 2007 in s plesno skupino Fičo balet v predstavi Trg. Postopek fizičnega slikanja je viden tudi na ravni izbire slikarskih materialov. Slike so pogosto kolaži ali celo esemblaži z recikliranimi plastmi tekstilnih kosov, tapet, fototapet, tepihov, aluminijaste folije, kavčuka, purpena, plastičnega nakita ali najdenih fotokopij in prerisanih starih grafik.
Njena dela nas pogosto pripeljejo do asociacij na tipične primere iz psihoanalize. S tovrstnimi temami se je ukvarjala tudi v samostojnih predstavitvah v okviru celjskega festivala Vstop prost, na primer v instalaciji Kaj imajo ženske pod krilom?, v kateri je šotor iz umetnih čipk oblekla v krzno in vanj postavila gorilnik in vrečke z vodo. V okviru istega festivala je predstavila tudi dokumentarni videoposnetek vreščanja deklic v videozanki, ki ga je posnela v dekliškem internatu v Belfastu. Trenutno pa pripravlja serijo portretov za razstavo z delovnim naslovom Ljudje in živali.
