Tako je šestnajst slikarjev in slikark s širokim razgledom po likovnem dogajanju naprosil, naj izberejo enega avtorja ali avtorico, ki jih je v zadnjem času presenetil(a); v podtekstu je bilo rečeno, naj bo to mlajši umetnik, ki odgovarja na vprašanje, kaj je slikarstvo danes, kaj počne oziroma kaj se z njim dogaja. Tako je nastala neklasična Equrnina razstava, recimo raje kar nekakšna džungla slikarskih in fotografskih poetik, ki trenutno naseljujejo naš prostor. Ob tem se je pokazalo, da nihče od sodelujočih povabljencev ni izbral istega umetnika, kar kaže na to, da trenutno ni ene in edine avtoritete, po kateri bi se zgledovali umetniki na Slovenskem. Hkrati pa predstavljajo poetike izbrancev tudi vpogled v okus, osebnost in prijateljske vezi uveljavljenih slovenskih umetnikov.

Številka šestnajst ustreza številu praznih sten v galeriji, ki so jih s svojimi slikami naselili provokativni Jaka Babnik s fotografijami psov ubijalcev; transgresivna Iva Tratnik s kolažem zašitih in prelepljenih erotičnih podob; klasični Sergej Kapus z abstraktnimi marsovskimi slikami pa ironični Luka Uršič s fantazmami tripovskih halucinacij, inovativni Zmago Lenardič z vijolično in zamaknjeno visokomodernistično abstraktno sliko, subverzivni Mitja Ficko z cirkuško gotskim ritualom, uveljavljeni Bogdan Borčič s kombinacijo ready-mada in abstraktne slike, preobteženi Mark Požlep s tisočkrat preslikano, prešito in prestreljeno sliko, lahkotna Maja Pučl z abstraktno prepletajočimi se belimi volančki, ironično konceptualni Tomaž Lavrič z mini diarejo na velikem belem platnu, angažirano subverzivni Jon Derganc s fotografijami brezen, resnobno konceptualni Dimitrij Orlač s tremi črnimi platni, feministična Anja Jerčič s herbarijem na slikarski podlagi, erotično sublimna Saša Bezjak z našito risbo prizora iz sodobno pojmovane geneze, prijetni Simon Kajtna z motivom psa na rdečkastem ozadju velikega formata in družbenokritični Uroš Weinberger s strupenimi podobami sodobnega potrošništva.

V tem gozdu podob se izkaže na področju visokega modernizma najbolj raziskujoči avtor, ki je šel še dlje od Gustava Gnamuša, torej Zmago Lenardič, medtem ko sta zunaj akademskih voda najradikalnejša in s tem tudi najbolj zanimiva Luka Uršič in Iva Tratnik, prijetno presenečenje v smislu pomenskega bogastva pa predstavljajo fotografije Jona Derganca in vezenine Saše Bezjak. Posebna omemba pa velja tudi Mitji Ficku, ta trenutek enemu najuspešnejših naših slikarjev na tujem. Tako so zbrani na enem mestu slikarke in slikarji različnih generacij, ki si stojijo iz oči v oči z najrazličnejšimi odgovori o tem, kaj je slika danes.

Slikarstvo, kot ga kaže razstava, je še kako živo, ustvarjalno in raziskovalno. Ni le arhaična tehnika, ostalina tradicije, ampak živa predstavna snov, ki priča o popolni svobodi ustvarjalnih možnosti in izrazni mnogovrstnosti. Slikarstvo se je dokončno izvilo iz akademskega primeža, spojilo se je s popularno kulturo: postalo je spektakelska površina, na kateri se odslikavajo družbeno-politične teme, lastne fantazije in čisto slikarsko-konceptualni problemi. V soočanju z mediji premore ta površina življenje na meji dovoljenega, kar ji zagotavlja vsebinsko polemičnost in kritični odnos, ki stavi na pozornega in odprtega gledalca. Zmore predstaviti znano kot skrivnost, skrivnost pa razkriti kot znano resnico; premore igrivost, humor in ironijo. S to razstavo galerija Equrna odpira novo poglavje razstavnih možnosti, saj se ne vzpostavlja le kot galerija izbranih avtorjev pod svojim okriljem, ampak tudi kot referenčna kulturno-nacionalna ustanova, ki skrbi za prepoznavnost naše likovne kulture v širšem prostoru.