Že ob pogledu s tribun na igro slovenske reprezentance je bilo vidno, da tokrat ni prava oziroma da je drugačna kot na prejšnjih tekmah.

V prvih minutah smo še imeli svoj ritem igre, nato pa smo hitro in nepričakovano padli v njihovega. Ne vem, zakaj se je to zgodilo in zakaj smo jim to dovolili. Čeprav je bila to za nas najpomembnejša tekma, smo bili preveč nežni in preveč mlačni.

Jasno je bilo, da je Makedonce možno zlomiti s hitro igro in hitrimi (pol)protinapadi.

Vedeli smo, da so počasni in utrujeni, saj imajo precej krajšo klop kot mi, a tega nismo znali izkoristiti. Dogovorili smo se, da bomo igrali ostro v obrambi in poskušali čim več lahkih zadetkov dosegati iz (pol)protinapadov, toda na igrišču ni bilo nič od tega. V obrambi smo bili premehki in njihovi krožni napadalci so zlahka dobivali žoge na šestmetrsko črto, v »kontro« pa nam sploh ni uspelo priti. Velik del tekme smo igrali preveč počasi, zato sem imel občutek, kot da enostavno ne zaupamo vase.

Kljub precejšnjemu zaostanku je Sloveniji uspel preobrat, toda končnica se je spet razpletla po makedonskih notah.

Vse smo imeli v svojih rokah, na koncu pa izgubili zaradi ene žoge in enega zadetka. Toda ne smemo gledati le zadnjega strela in tega, kdo ga je zgrešil, ter ga zaradi tega kriviti. Nekdo pač prevzame odgovornost: enkrat se izide, drugič pač ne. Tekme nismo izgubili na koncu, ampak že med njo. Morali bi jo odločiti že prej in jo mirno pripeljati do konca, ne pa, da smo se sami postavili v zapleten položaj.

Kljub temu predstave slovenske izbrane vrste v Srbiji dajejo razlog za optimizem in napovedujejo lepo prihodnost.

Da. Brez dvoma je bilo tekmovanje v Srbiji za nas tudi dobra šola, ampak ta šola bi se lahko končala še z boljšim dosežkom, kot je šesto mesto. A očitno še nismo tako močni in kakovostni, da bi na odločilnih tekmah vzeli ponujeno in naredili še zadnji korak. Po mojem mnenju se preveč obremenjujemo z nekaterimi stvarmi, ki šele bodo, kot s tistim, kar je in kar imamo. Vsa Evropa nas hvali in nas gleda z odprtimi očmi, mi pa tega ne znamo kapitalizirati.

Je slovenska reprezentanca padla telesno ali duševno?

Vsak igralec lahko o tem govori le zase. In jaz zase lahko rečem, da se z nobenega tekmovanja ne vračam tako spočit kot z EP v Srbiji. Bil sem dobro telesno pripravljen, mislim pa, da smo padli psihično.