Kdo je kriv za nezavidljivi položaj, v katerem smo? Eni krivijo sindikate, stavkajoče delavce in uslužbence ter protestnike, požrešne in razvajene delavske in srednje razrede, penzioniste, lene Grke in druge južnjake, cigane, imigrante, levičarje in kulturmarksiste, muslimanske teroriste, razsipno državo itn., drugi kapitaliste, imperialiste, bankirje, neoliberalce ipd. V tem pingpongu ima trenutno ena stran veliko premoč - finančno, organizacijsko, medijsko, politično in tudi idejno oziroma ideološko - in ta igra ni posebno zanimiva.

Če govorimo o taki igri, govorimo o dveh straneh. Nekatere razlage, zakaj smo v težavah, pa prečijo tako delitev. Med njimi so morda najvitalnejše tiste, ki vidijo vzroke in razloge za naše težave v rovarjenju skrivnih združb in omrežij, v neformalnih povezavah in zarotah. Nobena od teh razlag ni popolnoma odtrgana od realnosti. Marsikatera je dobro podprta z dejstvi in dokazi. Nobena ni brez vsaj kanca prepričljivosti. In ljudje, ki jih oblikujejo, dograjujejo, razširjajo ali sprejemajo, praviloma razmišljajo, niso brezbrižni in ne sprejemajo statusa quo. Ali je politika, ki jo zagovarjajo ali bi jo bilo mogoče postaviti na podlagi njihovih teorij, produktivna, ali lahko prispeva k temu, da se izvlečemo iz današnjih razmer in ne pristanemo na slabšem, je seveda drugo vprašanje. Vprašanje, na katerega ni občega odgovora.

O tem, da so ljudje, ki opravljajo dejavnosti, od katerih je v marsičem odvisno naše življenje - politiki, gospodarstveniki in finančniki, oficirji, medijski mogotci in korifeje, verski voditelji ipd. - med seboj povezani na različne načine, ki presegajo njihove institucionalne povezave ali jim celo nasprotujejo, ni nobenega dvoma. Nobenega dvoma ni niti o tem, da take neformalne, podinstitucionalne ali nadinstitucionalne povezave proizvajajo družbene in politične učinke in da je proizvajanje takih učinkov tudi njihov namen. In dokler živimo v družbi, v institucije katere vsaj načeloma zaupamo, smo popolnoma upravičeni, da na tovrstne povezave gledamo z nepomirljivim nezaupanjem. Dokler so institucije, ki nam urejajo življenje ali, še raje, s katerimi si urejamo življenje, bolj ali manj neposredno rezultat našega političnega delovanja kot državljanov, v zadnji instanci odvisne od volitev ali tu in tam od ljudskih vstaj, katerih namen je zagotoviti vpliv ljudstva na institucije, so neformalne povezave v protislovju z našo politično eksistenco in moramo nanje gledati kot na metodo in sredstvo za naše politično razlaščanje.

Neformalne povezave so vedno obstajale, četudi je za dolga obdobja zgodovine, ko je bila oblast osebna, ne pa vezana na nadosebne ali neosebne institucije, verjetno neprimerno govoriti o njihovi neformalnosti. So pač bile utelešenja vladarjeve volje, njegovih nagnjenj in muh. Kaj je specifika današnjih gospostvenih omrežij? (O gospostvenih omrežjih govorim, ker imajo omrežja tudi tisti, ki se gospostvu upirajo in/ali ga skušajo obdržati v zakonitih in legitimnih okvirih. Ne nazadnje se je raziskovanje omrežij začelo s preganjanjem čarovnic.)

Njihova prva značilnost je, da nikdar ni bilo ostrejšega nasprotja med formalno, normativno, legalno in legitimno ureditvijo na eni strani in neformalnimi združenji in mrežami na drugi. Demokracija je danes globalna oziroma globalno prevladujoča oblika vladavine, in ker demokracija v principu daje največjo formalno oziroma formalizirano besedo ljudstvu, ker beseda ljudstvo ni v nobeni drugi obliki vladavine bolj institucionalizirana, je nasprotje med formalno ureditvijo in neformalnimi skupinami oziroma mrežami vpliva v demokraciji ostrejše kot v drugih oblikah vladavine. Neformalne skupine ali mreže so danes po definiciji protidemokratične. So subverzija demokracije, ki jo omogoča prav globalna vladavina demokracije. Če je ljudstvo izključeno iz politike, so neformalne skupine moči organizacijska oblika frakcijskih bojev med oblastniki. Ko je ljudstvo formalno na oblasti, so neformalne skupine moči organizacija oblastnikov proti ljudstvu.

Druga značilnost današnjih neformalnih gospostvenih omrežij je, da njihov vpliv raste. Njihov vpliv raste, ker moč formalnih institucij peša. Seveda tudi dejavnost neformalnih omrežij prispeva k upadanju moči formalnih institucij. Kljub temu pa je pomembnejši moment ta, da slabljenje formalnih institucij daje širši prostor za delovanje in večjo moč neformalnim omrežjem. Ključnega pomena v tem oziru je politična kriza. Ta ima več vidikov. Moč izvršilne oblasti raste na račun zakonodajne in sodne oblasti in klasična delitev oblasti, za katero sta ključni suverenost zakonodajne in neodvisnost sodne oblasti, izginja. Ob tem pa je izvršilna oblast vse bolj paralizirana zaradi notranjih blokad in vse bolj izgubljena in temu primerno nemočna pri spoprijemanju z današnjimi problemi. Teh preprosto ne razume več, sprememb v današnjem svetu ne dohaja in njen odgovor je hiperaktivna inerca. Obenem mehanizmi konstitucije oblasti, prvenstveno volitve, izgubljajo pomen. Ljudstvo, ki je formalno na oblasti, ima na oblast vse manjši vpliv in nad njo vse manjši nadzor. Zaradi tega se celo sama formalna oblast sprevrača v neformalno omrežje. Odgovor ljudstva je odrekanje legitimnosti oblasti. Politična oblast nikdar ni imela manjše legitimnosti, verodostojnosti in ugleda.

Tretjič, zaradi bankrota politike imajo vse večjo vlogo in vpliv nosilci ekonomske in finančne moči. Ker ni formalnih političnih koordinat, ki bi regulirale ekonomsko in finančno moč, ta sama postavlja koordinate. Ker ni formalne politične moči, ki bi bila sposobna voditi, so prevzeli vodstvo zlasti nosilci finančne moči. Ta ni odgovorna nikomur, že Adam Smith pa je vedel, da etabliranim poslovnim interesom ni mogoče zaupati, ker so v določenih vidikih drugačni od javnega interesa oziroma so skupnemu interesu nasprotni. Nosilci finančne in ekonomske moči seveda ne delujejo kot izolirani posamezniki. Nasprotno, imajo svoja omrežja (ki segajo tudi v vse bolj nelegitimno in čedalje bolj neformalno formalno oblast). V teh dneh jim bodo v Davosu svetovali, naj izrabijo slabost politike in prevzamejo (še) večjo vlogo pri vodenju globalnih zadev. Če kdo hoče, lahko v tem vidi zaroto. Meni se to prej zdi posledica implozije politike. Če to drži, sledi, da se lahko iz tako imenovane krize izvlečemo le s ponovnim konstituiranjem politike: z več - ne manj - politike.