Torej, Ma-ri-bor, šam-pi-on! Ma-ri-bor, šam-pi-on! Sedaj ne premaguješ Ljubljane zgolj v surovem nogometu, možati igri predmestnega proletariata, temveč tudi v vzvišeni in krhki duhovni panogi kulture, mar? Si kot kak Mohamed Ali naše države. Letiš kot metulj, pičiš kot čebela! Spiš kot top, sanjaš kot puščica!

Toda prestolnica česa pravzaprav postajamo s tem, ko smo si ogrnili tak brokatni naziv in pričeli s Parnasa kriliti z žezlom, ki je nenadoma zamenjalo kladivo? Oholo bom prezrl napore čislanih sociologov, filozofov in antropologov, ki so pojmu "kulture" oziroma "kultiviranja" posvetili vsaj toliko pozornosti kot osebni higieni, in jo bom za skromne potrebe tega nerganja preprosto prevedel kot "gojenje". Recimo, da je kultura zavestno kolektivno gojenje nekega pojava, dejavnosti, obnašanja, navad ali česa, kar pač smatramo, da ima za skupnost zaželene posledice.

Na primer. Gospod Marjan Caf je zapustil omizje, da bi se na stranišču znebil postavnega korpusa plina, kljub temu da je izjemno vešč tihega osvobajanja intimnih vetrov. Marjan Caf je torej postopal kulturno. Kljub temu da nihče ne bi mogel ugotoviti, kdo je kreativni producent nenadne mračne vonjave, je v dobrobit obedujoče skupnosti postopal altruistično in diskretno. Taisti gospod Marjan Caf v udobju svoje dnevne sobe ne poskrbi niti za primerno zvočno dušenje te telesne funkcije, ki še najbolj neduhovitemu posamezniku zagotavlja zalogo te neštetokrat izrečene, vendar zmeraj zabavne šale. Zakaj? Ker manjka bistveni člen skupnosti. Upam, da je prilika o Marjanovih manirah vsaj rahlo prevetrila koncept kulture na njenem najnižjem možnem skupnem imenovalcu, ki je razumljiv še tako zagrizenemu zaničevalcu te poženščene afne - umetnosti.

Posvečeni v mračno kabalo tega zapletenega pojma ga sedaj razširimo na mesto Maribor, glavnega protagonista tega pisanja in mitološke domovine tistih preprostih, temeljnih človeških vrednot, ki izginjajo. Pogosto bomo slišali, da smo Mariborčani odprti, komunikativni. Da smo bolj zabavni, srčni in temperamentni. Da smo moški bolj možati, dekleta razigrana... Res je! Marjan Caf je tak primerek. Vendar Marjan Caf je, kot smo pokazali, vzorčen primerek Homo Mariboriensisa. Tako rekoč prvi med prvimi. Übermariborčan, ki ga lahko navadni smrtniki le pohlevno opazujemo v olimpijskih višavah. Takšne uglajene stopnje kultiviranosti niti v fraku in kravati ne bo dosegel gospod ing. Branko Ketiš, ki je zasnoval parkirišča v Maistrovi ulici tako, da je treba polovico vozila parkirati na kolesarski stezi, če ne želimo, da voznik tovornjaka Franc Pongrac odstruži naše vitalno vzvratno ogledalo. V tem pritlehnem registru ga zvesto spremlja mag. Albin Koštomaj, pobudnik uvedbe plačljivega parkiranja na teh nevarnih parkiriščih. Tudi ljubitelj gosjega reda gospod Žarko Fajdiga ni prižgal svetilke upanja, ko je odredil s kolesarskimi stezami porisati tudi pločnike, ki odtlej ne premorejo širine niti za dva vštric hodeča pešca. Kulturne revolucije ni sprožilo niti ducat po mestu posejanih bronastih pokrovov za kanalizacijo, ki tako z videzom kot vonjem opozarjajo na univerzalno naravno naše skupnosti. Mar je Maribor na robu uvedbe nove, revolucionarne metode označevanja mestnih atrakcij s pomočjo fekalnih vonjav, t.i. merdogramov? Kaj porečemo na delo in lik gospoda Huberta Vračka? Na najmanjši lokalni vpadnici je postavil kompleksen svetlobno-vodni totem, ki ne služi zgolj zahtevni spiritualni nalogi iniciacije krožnega plesa vozila! Z osvetljenim grbom mesta hkrati varuje lokalne voznike pred pozabo mesta, ki se nahaja deset minut vožnje od njihovega doma. Gospoda Cafa niti slučajno ne smemo primerjati niti z docentom Tonetom Ravšičem, ki je prepovedal vsakoletno božično simbiozo pločevinastega megakrofa in jeklene jelke ter tako uničil harmonični koitus med svetopisemsko vertikalo in pogansko horizontalo. Nadomestiti ta megakrof, ta biser onomatopejske arhitekture, z navadnim tovornjakom, ki bi naj s poceni marmelado celil naša skrhana čustva, je umazan trik nizkotne nravi! Odkar ni več krofov, je Spidermana, ki po ustnem izročilu v gluhih nočnih urah pleza po novoletni okrasitvi vzdolž Gosposke ulice, moč nasititi zgolj še z brhko devico, ki se prepotena vrača z bližnjega plesišča! Vemo, kako pomembne so te za vsako mesto.

Kljub dejstvu, da so vse zgoraj omenjene magnificience sicer izvršile močan vpliv na kulturno podobo mesta, pa jih ne smemo pomotoma uvrsti v kategorijo sedaj že spečih titanov. Takšni polbogovi nekulture so zgolj skromni sad totih in unih častihlepnežev, novcehlastnežev in močegrabcev, ki so s skupnimi napori oropali mesto že tako težaške urbano-industrijske identitete ter ga pretvorili v rezervat za iskalce zaposlitev, drobne preprodajalce ali v najboljšem primeru funkcijske klope in izkoriščevalce socialnih korektivov. Gospodu Cafu ti detežderi ne sežejo niti do imaginarnih derez, ki se pod njim pogrezajo v sveže zapadli pršič na Mariborskem Pohorju. Imaginarni, se ve. Vse to so primeri nekulturnega obnašanja, ki škodi javnosti in se ne ozira ne na nje dobrobit, kaj šele prijetno počutje. Če želite, nekakšni makroflatusi, ki ne okupirajo zgolj dnevne sobe, temveč okužijo duhovno atmosfero celotne skupnosti. Mislim, da ne zgrešim, če porečem, da so mariborski možje odločitve v težki slovenski konkurenci že mnoga leta nazaj kronali naše mesto kot prestolnico flatulistov. Kaj torej preostane Mariborčanom, ki jim ni uspelo preplezati velikega trojanskega zidu, kot da se v rezervatu posvečajo tradicionalnim šegam in obrtem? Kako naj jim očitamo, da se raje za trenutek predajo sokovom zajetne porcije ponarodelega kebaba, kot da napenjajo um in duha ob nepredvidljivem gibanju protonov avantgardnega jazza? Da se raje udeležijo skupinske terapije s puljenjem prometnih znakov po derbiju kot introspekcije ob avtorski interpretaciji perzijskega mita?

Pomislili bi, da je institucija prestolnice kulture ravno pravšen holistični ukrep za takšno obolelo mesto. Toda tukaj je treba predreti ta pisani mehurček ležerne zablode, ki se ji predaja udobno zleknjena kontinentalna Evropa. Kultura ni umetnost in umetnost še ni kultura, čeprav seveda je del kulture. Četudi se ta pojava včasih prepuščata nestanovitnemu spogledovanju, otipavanju ali celo razuzdanemu občudovanju, se prav tako pogosto niti ne opazita. Z ministrstvi, razpisi in prestolnicami sicer lahko vzpodbudimo in zaščitimo umetnost in umetniške izdelke, ne pa tudi same kulture neke skupnosti, ki se v primeru Maribora pogosto kar v duru požvižga na umetnost. Temu težkemu bolniku, ki mu je zgodovina amputirala dva uda, sedanjost pa prodala ledvico, bomo sedaj poskušali z najnovejšo metodo ionskega obstreljevanja lasnih mešičkov presaditi lasišče v upanju, da se bo končno znebil kompleksa plešavosti.

Maribor torej postaja "prestolnica" umetnosti in ne kulture. Več kot štiristo umetniških dogodkov v letu dni je seveda zajeten obed ustvarjalnosti. Kultura pa se bo razkrila predvsem z druge strani nevidne pregrade med ustvarjalcem in gledalcem. Obiskanost dogodkov, odziv in pozornost Mariborčanov so eden izmed tistih vatlov, s katerim bomo lahko merili kulturnost tega mesta. Tukaj seveda ne sme priti do pomote, da se od občinstva pričakuje zadovoljstvo ali odobravanje vsakega, še tako po vnetem egu zaudarjajočega izcedka ustvarjalnosti! Pričakuje se prisotnost, pričakuje se odziv, tudi če je to robat odhod iz dvorane, kremženje ob izobešeni sliki, norčevanje iz umetnika na poti domov ali javno izraženo nezadovoljstvo v lokalnem časopisju. Naj bom jasen: res, veliko umetniških izdelkov naših dni ni nič drugega kot cepetanje in izsiljevanje razvajenega otroka pred trgovino z igračkami. Vendar, tako kot so pri otroku starši odgovorni za svoj odziv na takšno vedenje, je pri javnih rečeh, kot je umetnost, odgovorno občinstvo oziroma skupnost. Neumna umetnost je posledica neumne, pasivne, preplašene in nasploh nekultivirane skupnosti, ki takšni umetniški vlačugi ne pripopra poštene zaušnice. Nizka kvaliteta umetnosti torej ne velja kot izgovor za ignoriranje umetnosti, saj se kultivirana skupnost ne bo sprijaznila niti s skromno kvaliteto niti z odsotnostjo umetnosti.

Drugi vatel je gotovo sama kvaliteta izvedbe tega plemiškega dogodka, ki kontrastno osvetljuje kultiviranost mestnih oblasti, zavoda in vseh, ki smo tako ali drugače dejavni na tem začasnem kulturnem dvoru. Prav radi samega nominalnega poslanstva, posvečenega kulturi, bo ta kot neonska svetloba v slačilnici poudarila vsako maščobno naplavino niz naših oglaševanih stegen. Seveda lahko, razočarani nad samimi sabo, poskusimo razbiti ogledalo, v katerem se uzremo, vendar ima ta pomenski pripomoček neprijetno lastnost. Četudi razbijemo celoto na številne majhne koščke, ti ne bodo prenehali odsevati podobe pred njimi. Naša skupnost tako morda ne bo premogla celovitega, organiziranega kritičnega odziva, kar pa ne pomeni, da ne bomo po ulicah našega mesta bosonogi stopali na mnoge majhne ostre koščke tega zrcala.

Kultura je namreč bistveno močnejša zver kot umetnost. Nadnaravne moči kulture so večini v tem mestu več kot očitno povsem nepoznane. Dokaz temu je neuspešnost te skupnosti, ki recimo že desetletja goji "kulturo" iskanja krivde v drugih in časti "kulturo" izkoriščanja in brezobzirnega nategovanja bližnjih. Tudi na javnih mestih. Kultura je, čeprav zelo dobro skrit, predpogoj za trajno uspešnost in ustvarjalnost neke skupnosti. Kultura je tisti skupek vrednot, ki tvori identiteto skupnosti in ji daje moč, ki presega moč kopice nagonsko vodenih posameznikov, ki se v blatni kopeli vsak proti vsakemu ravsajo in kavsajo za tistih par zlatnikov nekje na dnu blata. Kulturni medsebojni odnosi in etičnost postopanja omogočajo sobivanje in ustvarjanje brez krivičnih oškodovanj šibkejših. Kultura priznavanja kvalitet in sposobnosti poskrbi, da je na čelu tropa najsposobnejši posameznik, ki bo predsedoval v občo korist skupnosti. Kultura spoštovanja hierarhije utrjuje uspešno delovanje kolektivov v naporih, da ustvarijo več, kot bi lahko ustvaril suhoparen seštevek posameznikov. Kultura dobrega gospodarjenja varuje zalogo sredstev za pobude, ki bodo na tak ali drugačen način koristile skupnosti, medtem ko hladnokrvno zavrača abotne umotvore in poskuse plenjenja skupnih dobrin. Kultura dostojanstva jamči, da posameznik ne izkorišča okoliščin, ki jih zakoni in odredbe ne zaobjemajo in sankcionirajo. Nekulturnost ne ubija zgolj umetnosti, ki se brez kritičnega odziva javnosti bodisi dolgočasi bodisi samopašno masturbira pred zrcalom v rokah svojih asistentov in oprod. Nekulturnost tiho in neopazno ubija uspešnost skupnosti in njeno splošno ustvarjalnost, ki vključuje vse panoge delovanja. Nekultura ubija celovito in temeljito! Od naših podjetij, ulic, lokalov, božičnih okrasitev, šolstva do našega stanja na bančnih računih, našega videza, spolnega življenja, samozavesti in celo nemotene prebave. Kultura je maščevalna prasica! Težko se otrese nje kletve tisti, ki je ne časti in kraljevsko krono prav hitro v kraguljčke dvornega norca spremeni.

In kljub temu, da se kot klopotec veselim te celoletne povorke umetnosti, bi na kak povsem prozaičen dan leta 2013 bil zadovoljen vsaj s provinco kulture. Neki prijatelj je namreč, solidno opit in dostojno povzdignjen, neke noči v devetdesetih letih osamljen potoval proti domu s t.i. krožnim avtobusom. Tik preden je vozilo z Glavnega trga zavilo na stari Dravski most, je uzrl fantazmagoričen prizor: ob kužnem znamenju je v vsej svoji postavnosti stal mogočen afriški slon, ki je, kot vsak rojen Mariborčan, opletal z repom in nekako neodločno stopical sem ter tja. Še preden bi prijatelj lahko na to opozoril kakšnega od redkih omaganih sopotnikov, se je prizor skril za veliko kavarno oziroma tedanji casino. Kajpak je prijatelj celoten prizor hitro pripisal tragičnemu krhanju umskega zdravja, mukotrpno in neprespano noč pa je preživel v strahu pred nepovratnim prestopom med dimenzijami. K sreči je bil svojih strahov in muk odrešen naslednjega dne, ko je po mestu urno poletela govorica, da je iz gostujočega cirkusa pobegnil slon, ki si je zaželel nočnega ogleda mariborskih znamenitosti. Prijatelj se je vrnil k ljubljeni duševni stabilnosti, slon pa k sreči ni prilomastil do mariborske stare trte. Kljub temu, da se zatorej lahko nadejamo prebegu kakšnega umetnika, pa je upanje, da se bo Maribor nenadno in trajno prelevil v središče umetniškega ustvarjanja in rojstno zibelko prenovljenega humanizma 21. stoletja, moč pripisati zgolj učinkom vizionarskih LSD potepov.

Skromno se nadejam, da bo prestolnica umetnosti v mestu pustila več kot kak oddaljen spomin, o katerem več ne vemo, ali je plod resničnosti, domišljije, sanj ali pa zgolj prekrokane noči in nekega potujočega cirkusa. Dajmo po enoletni prestolnici umetnosti iz tega mesta napraviti vsaj še trajno provinco kulture!

Ker kultura ni posledica denarja. Denar je posledica kulture!