Pa vendar zaplet glede sponzorskih obveznosti in izplačevanja nagrad daje misliti, da v tem dolga leta paradnem slovenskem športu stvari niso tako zgledno urejene, kot bi zavoljo njegove paradnosti morda kdo pričakoval. In da je zaplet precej bolj večplasten od redukcije na goli spopad med zajetnim tajkunom in brezmadežno šampionko. Oba sta v vsakem primeru izjemna. V konvencije, ki so dolgo veljale znotraj slovenske alpske srenje, pa sta vnesla doslej še ne videne vedenjske novitete.

No, najprej si razjasnimo pojem tekmovalno alpsko smučanje. V finančnem smislu kakopak. Na pomoč so priskočili pri SK Olimpija, enem najstarejših slovenskih smučarskih klubov, od koder je naslednja specifikacija stroškov smučarske sezone 2010/2011 za otroka, ki tekmuje kot mlajši deček. Oblačila 2920 evrov, bivanje na pripravah, treningih, tekmah 2750 evrov, vadnina, članarina, modra kartica, zdravniški pregled 2830 evrov, koroška in slovenska smučarska karta 750 evrov, servis smuči za trening in tekme 530 evrov, štartnine 260 evrov. Skupaj 10.040 evrov. Ob tem starši otroka, na primeru katerega je specifikacija narejena, dodajajo: "Za približno za 400 evrov smo prodali staro opremo, skoraj enak znesek pa smo prihranili tudi pri nakupu oblačil, ker smo lahko uporabili še nekatera iz prejšnje sezone." Ko tekmovalec postane starejši deček, stroški narastejo na 12.000 evrov, medtem ko je cicibanski znesek za celotno sezono okoli 7000 do 8000 evrov, še dodajajo.

Razčistimo še pojme mlado-staro. Cicibani so otroci od 8. do 10. leta, mlajši dečki in deklice so otroci od 11. do 12. leta, starejši dečki in deklice pa otroci od 13. do 14. leta. Bojan Križaj in številni drugi šampioni so na smučke sicer stopili pri treh letih, trenirati pa so začeli s šestimi leti, kar je še vedno priporočljiva starost. Če seštejemo vse skupaj, vključno z obdobjem otroškega treninga od 6. do 8. leta starosti, to v cekinih nanese okoli 70.000 evrov. Pa otrok niti še ni končal pubertete, kar pomeni, da niti ne veš, v kaj točno se bo razvil oziroma kakšni so njegovi dejanski potenciali.

Specifikacija še dodaja: "Tekmovalci so glede na dosežene rezultate iz prejšnje sezone na FIS in državnih tekmah sofinancirani za tekočo sezono s strani Mestne občine Ljubljana. SZS denarja klubom ne namenja. Zmanjšali so se stroški letne cicibanske smučarske karte, in še to zaradi pridobljenih evropskih sredstev. Opreme tekmovalci ne dobijo zastonj. O tem se lahko govori šele v kasnejših letih, nekje po 16. letu. Če si seveda uspešen in zelo dober. V večji meri morajo sredstva priskrbeti starši, ki pa lahko dobijo kakega sponzorja. Veliko otrok si opremo priskrbi pri starejših prijateljih, ki so opremo že prerasli," se glasi konec pojasnila iz ljubljanskega smučarskega kluba. Velja dodati še, da gre za mestni klub, torej klub brez domicilnega smučišča nad mestecem ali vasjo, na katero deca skočijo po šoli, in zato klub, katerega tekmovalci porabijo za prevoz bistveno več časa. In denarja.

Za Mazetovo zeva luknja

No, za ta zapis, katerega namen je kar se da precizno razgrniti dejstva, ki dajejo ali jemljejo legitimnost argumentom sprtih strani v sporu med Tomažem Lovšetom in Tino Maze, je najbolj pomenljiva opomba, da starši lahko pridobijo osebnega sponzorja. Ta dandanes lahko nastopi že v cicibanski kategoriji. In to vsekakor je razlika. V časih, ko je kot tekmovalka odraščala tudi Tina Maze in mnogi drugi, osebnih sponzorjev dejansko ni bilo, kar pomeni, da malčki na dresih niso reklamirali lokalnih podjetnikov. Zakaj? Prvič je bil v veljavi socializem, poleg tega pa se zdi, da je bilo tekmovalno smučanje vendarle cenejše oziroma dostopnejše. Je temu res tako?

Janez Bukovnik je danes predsednik uprave Športne loterije, pred tem pa je bil dolga leta, od 1984 do 1998, generalni sekretar slovenske smučarske zveze. Gre za glavnega operativca in motor akcije Podarim dobim, ki se je, kot pravi, začela tako, da sta Ante Mahkota in Evgen Bergant šla v Avstrijo pogledat avstrijsko verzijo športnega srečelova Sport hilfe. Složno s tedanjim predsednikom SZS Janezom Zajcem so zadevo štartali. "Do tedaj je proračun zveze skupaj s poolom znašal nekaj več kot dva milijona nemških mark, pri čemer je država oziroma Beograd vanj prispeval vsega tri odstotke, ostalo je morala SZS nabrati sama. Z olimpijskimi igrami v Sarajevu so se zadeve popravile, po njihovem koncu pa je ta tableta popustila in treba se je bilo znajti."

Proračun zveze se je povečal na štiri milijone mark, 80 odstotkov pa je SZS pokrivala prav iz prihodkov srečelova oziroma prihodkov ski-poola. "Zadeva je bila zelo transparentna, pravila pa stroga. Kar 35 skakalnic smo oblekli s plastiko. Sofinancirali smo prenovo smučarskih centrov in skakalnic. Šestim smučarskim centrom od Maribora do Kranjske Gore smo pomagali pri posodobitvi smučišč. Vsi tedanji smučarski reprezentanti so imeli enake pogoje in tudi enake obveznosti. Dve leti prej, torej leta 1982, smo s tekmovalci že začeli podpisovati pogodbe, denar pa se je delil za program zveze in nagrade tekmovalcem za tekmovalne dosežke. Vse je bilo dogovorjeno pred posamezno tekmovalno sezono. Opremljali smo približno tristo tekmovalcev. Zamislili smo si dober način delovanja tako velike organizacije," pripoveduje Bukovnik, ki obenem meni, da je obuditev akcije Podarim dobim danes nemogoča. In doda še: "Zelo bi razmislil, ali bi dal denar Tini Maze osebno. Vsa čast njej in njenim rezultatom, vendar pa raje vložim v sistem, v SZS na primer, v več tekmovalcev, predvsem mladih. Konec koncev za njo zeva luknja."

Smučarka bo vedno zmagala

V vsakem primeru je egalitarnost znotraj smučarske srenje prvi prekršil prav prvi med enakimi, torej Bojan Križaj. Afera Rial se je reklo zadevi. Naš šampion se je sredi sezone pojavil z novim napisom na čeladi. Tone Vogrinec, tedaj nesporni šef slovenskega smučanja, se spominja: "Bistvena razlika je, da so v času Križaja oziroma kasneje Mateje Svet, ki je prav tako pridobila osebnega sponzorja, obstajala povsem jasna pravila, ki so bila nedvoumno določena s pogodbami. Teh pravil smo se držali tako eni kot drugi. Ko je Križaj pridobil zasebnega sponzorja, kar tedaj v Jugoslaviji seveda ni bil običaj, je bila dilema v tem, ali mu bo generalni sponzor Gorenje dovolil izstopiti iz pogodbe oziroma ali se ne bo vrednost pogodbe z Gorenjem zmanjšala v škodo drugih tekmovalcev. No, v Gorenju so Križaju popustili zaradi njegovih zaslug za smučanje. Pravzaprav so mu oni dovolili, da ima svojega sponzorja. Nekaj zatem je s podobnim predlogom nastopila tudi Mateja Svet, vendar pa v njenem primeru Unior iz Zreč ni popustil. Rekli so, da bodo izstopili iz poola, zato Mateja ni dobila dovoljenja za zasebno sponzorstvo. In od tod tudi zamera."

Primer iz skakalne reprezentance je bil Primož Ulaga, ki se je za zasebno sponzorstvo dogovoril z Rikom. "A tisto so bili drugi časi. Nekoč je sto štamfačev delalo za klobaso in imeli so plačan dopust. In še kako radi so prišli. So pač pobegnili od žen. Danes to ni več mogoče," pravi Bukovnik.

Pa vendar, zakaj so zasebni sponzorji bili (in so še) tako sporni? Kot pravi Vogrinec, nagrade od tekmovanj v smučanju niti niso velike. Nagradni sklad na tekmah svetovnega pokala znaša sto tisoč frankov, kar pomeni, da si prvouvrščeni prismuča 40.000 švicarskih frankov bruto, torej brez odbitega davka. Preostanek vsote si razdeli ostalih devet iz prve deseterice. In Vogrinec nadaljuje: "Pool sem vodil od leta 1971 do 2006. Vedno je bil njegov princip, da se pridobivajo sredstva za trening in opremo. Če se posameznikom dopušča, da imajo mini pool v svojem interesu, je to smrt skupnega poola. Od zadeve Rial naprej je bilo pravilo, da je dopusten samo napis na glavi, pa tudi v tem primeru so tekmovalci morali dati del sredstev zvezi, ne toliko zato, da bi si zveza opomogla, ampak zato, da so pridobili dostojne sponzorje oziroma da se niso prodajali malim picerijam. In vse to je moralo biti dogovorjeno do začetka poletja. Razumljivo, da športnik in menedžerji iščejo vse možnosti trženja. Očitno v odnosih med SZS in Tino Maze ni bilo vse dorečeno. Verjetno so bile luknje v pogodbah in sedaj prihaja do konfliktov. A nepošteno do predsednika SZS bi bilo, da se vsi problemi zgrnejo na njegov hrbet, kajti on mora zbrati sredstva za sedem disciplin in skrbeti za vse kategorije. In seveda predsednik ne more dati kompletnega budžeta eni tekmovalki," razmišlja Vogrinec, ki pa se zaveda, da se razmer bržkone ne da več vrniti v izhodiščne okoliščine, kakršne je sam zastavil pred desetletji. Oče smučarije dodaja tudi: "Sponzorske pogodbe smo sklepali na podlagi tekmovalnih uspehov in del tega denarja je šel v najmlajše kategorije. Vse kasnejše generacije so dobivale ta sredstva. In tudi Tina Maze je vrsto let koristila te ugodnosti. A danes v tej situaciji je jasno, da je boj med SZS in Tino Maze vnaprej izgubljen za SZS, kajti Tina bo zmagala v vsaki diskusiji. Zato je tak obračun prek medijev nesmiseln. Prav tako nesmotrno je, da se o teh zadevah pogovarjajo advokati, ki pač ne upoštevajo kompletne situacije. Vedno je treba iskati kompromise," zaključuje Tone Vogrinec.

Spremenjeni časi

Da, v spor so se vmešali "prišepetovalci" in advokati. Zagatno, kajti njihov pogled na zadevo je pač strogo pozitivističen in ne upošteva korporativistične narave organiziranosti smučarije. Da bo zagata še večja, se vse to dogaja v časih, ko se je vloga zveze oziroma ski poola pri financiranju naraščaja bistveno zmanjšala. Sploh v primerjavi s časi, ki jih omenja Bukovnik, torej časi, ko je pool opremljal po tristo tekmovalcev. Proračun panoge za alpsko smučanje je 2,311.000 evrov, vendar pa so se razmere v primerjavi z zlatimi časi iz osemdesetih bistveno spremenili. Vlado Makuc, strokovni vodja alpskih disciplin pri SZS, razlaga, da dandanes še tako perspektiven mladi tekmovalec ne more računati na sistemsko pomoč s strani zveze oziroma poola. Če so nekoč opremo dobili zastonj že člani pionirskih ekip, se je letos na primer prvič zgodilo, da so morali denar za sezono iz svojega žepa participirati celo člani ekipe A. "Finančno kompletno nima zgodbe pokrite nihče. Kompletno opremo dobijo samo tekmovalci, ki postanejo člani ekipe A ali B. Že kar nekaj let opremljevalci zmanjšujejo kvote. Najbolj drastično se to opazi v zadnjih petih letih in že mladinska ekipa je tudi na področju opreme hendikepirana, ker se opremljevalci za to, da dajo opremo zastonj, odločajo kvečjemu v primeru tekmovalcev, ki se zdijo njim perspektivni."

In tako pade v vodo tudi Vogrinčeva primerjava med smučanjem in tenisom. Po njej je tenis razmeroma poceni šport tja do 16. leta, ko otrok še trenira doma, pod okriljem kluba, klubskih trenerjev in na klubskih igriščih, vendar pa se bistveno podraži, ko se mora mladinec podati na tuje, na turnirje v tujini, k posebnim trenerjem in podobno. Smučanje naj bi bilo obraten proces. Precej drago v otroštvu, dokler dete ne doseže nivoja reprezentanta, nakar naj bi nastopilo finančno olajšanje. Po novem to finančno olajšanje v resnici nastopi šele oziroma le, v kolikor dete postane član reprezentance A ali B. Makuc resda pravi tudi: "SZS klubom neposredno ne namenja sredstev, vendar pa delamo po sistemu, da v otroških kategorijah organiziramo tekmovanja na državni ravni, in ta tekmovanja so podprta z denarjem SZS. Tega denarja je sto tisoč evrov. Iz tega proračuna se delno financira tudi program kandidatov za otroško reprezentanco, za katere organiziramo treninge. V tekmovalnem delu sezone na podlagi rezultatov izberemo najboljše, ki tekmujejo na mednarodnih tekmah. Udeležba finančno bremeni smučarske zveze, medtem ko je oprema še vedno v domeni staršev. Govorimo o mlajših dečkih in deklicah, ki tekmujejo na tradicionalnih tekmovanjih, kot je Trofeo Topolino ali pokal Loka."

Skorajda nemogoče je prezreti manjši paradoks. Da v osemdesetih, ko so bile razmere za ubadanje s tekmovalnim smučanjem bistveno ugodnejše kot danes, zaradi česar je bil tudi nabor tekmujoče mladeži večji, na Topolinu, na katerem sta na primer prvič zablestela Rok Petrović in Marc Girardelli in ki pomeni osnovno otroško tekmovanje, Slovenija ni bila tako uspešna kot na primer pred dvema letoma, ko se je ekipa uvrstila na skupno drugo mesto: Nik Sterle je v kategoriji starejših dečkov v slalomu zasedel drugo mesto, Miha Hrobat pa zmagal v veleslalomu. Oba sta letnik 1995. Novi rod torej, ki opominja, da tudi obče "jamraške" okoliščine lahko presenetijo s presežki. Konec koncev je diskutabilno, ali so zlato obdobje slovenskega smučanja dejansko osemdeseta in ne sedemdeseta, ko se je ta panoga najbolj intenzivno razvijala in ko je iz splošnega povprečja kot prvi izstopil Bojan Križaj. Osemdeseta lahko prej vidimo kot neke vrste klimaks scene, ki je iz razmeroma skromne organizacijske enote na krilih uspehov prerasla v precej obsežen aparat.

Pravila so jasna

A vrnimo se k osnovi, torej k sporu med Lovšetom in Mazetovo. "Pravilnik o pravicah in dolžnostih tekmovalcev" se reče dokumentu, ki konec koncev edini odreja razmerja, o katerih je govor in ki so predmet spora. In branje tega pravilnika, pod katerega zadnjo verzijo se je podpisal že Tomaž Lovše in ki določa tudi pogoje osebnega sponzorstva, daje misliti, da problem sploh ni v luknjičavo napisanih pravilih. Ko ga bereš, namreč ugotoviš, da gre za precej precizen in strog dokument. Tako v njem med drugim piše: "Osebni sponzor ne more biti konkurenčna firma enemu izmed skupnih sponzorjev SZS ali ski poola." Preneseno na spor to pomeni, da Audi ne more biti osebni sponzor tekmovalca, če je Citroen generalni sponzor za kompleten pool.

V tej luči lahko Vogrinčevo mnenje, da je razlog za zagato bržkone v nedorečenosti pravil, razumemo kvečjemu kot njegovo diplomatskost. Dosledno branje omenjenega čtiva namreč pravi, da do takšnega navzkrižja interesov sploh ne bi smelo priti. Oziroma rečeno drugače - da ni problem v slabo ali luknjičavo napisanih pravilih, temveč v njihovem tolmačenju oziroma zgolj njihovem spoštovanju ter vztrajanju pri njih. In to predvsem s strani tistih, ki so jih napisali in so tudi najbolj poklicani za to, da jih uveljavljajo. To pa je vendarle predsednik Smučarske zveze Slovenije Tomaž Lovše. Namesto da je ob nastopu mandata ekipi Tine Maze obljubljal celo več, kot si je želela, kar je menda pomenilo celo helikopterske prevoze in podobne spektakularnosti, bi bilo več kot dovolj, če bi za začetek dosledno zastopal statutarno določeno pozicijo SZS. A gospod je funkcijo očitno dojel precej bolj gala in revijalno, kot bi sami funkciji koristilo. Obenem pa branje omenjenega pravilnika, s poudarkom na odlomku, ki izključuje konkurenčne si sponzorje, ponuja tudi argument za kritiko izjave Mazetove o tem, da ne more lagati ljudem glede tega, kateri avto vozi. Ker gre za pravilnik, ki je izhodiščen in javen, bi od Mazetove človek pričakoval, da je z njegovimi določili seznanjena, to pa pomeni, da se šampionka pri svojem sklicevanju na avtomobilistično poštenjakarstvo enostavno spreneveda. Spreneveda se, da je njena pozicija čista. Ker enostavno ni. Obstaja predpis, iz katerega izhaja, da je gospodična ves čas in od samega začetka v prekršku.

Tega ne more spremeniti niti, da ji je predsednik SZS takšno kršitev očitno dopuščal, še manj verodostojen je lahko izgovor, da pravilnika ne pozna. Seveda ob predpostavki, da niste religiozni privrženec njenega lika in dela.