"Če mislijo, da se bodo vrnili časi šaha, se motijo. ZDA naj se raje postavijo na stran Irana, kot da mu nasprotujejo," je dejal lani. Bobni Zahoda so takrat ponovno poskušali najaviti skorajšnji vojaški poseg za zaščito svobodnega sveta. Po kratkem bolečem porastu svetovnih cen nafte sredi trajajoče svetovne gospodarske krize je poželenje po obračunu z "grozečo iransko jedrsko grožnjo" slednjič skopnelo. Premor ni trajal dolgo. Z novim naftnim embargom Evropske unije proti Iranu in šahovskim premikanjem ameriškega ladjevja v Perzijski zaliv se ob ustju Hormuške ožine v prihodnjih mesecih obetajo nemirni časi. Mahmud Ahmadinedžad utegne biti potisnjen v položaj, ko se bo moral iz predsedniške palače preseliti v zaklonišče in voditi obrambo svoje države.
Sive lise v biografiji
V strelskih jarkih se sedaj 56-letni predsednik ne bi znašel prvič. Po iraški invaziji na Iran leta 1980 se je v 24. letu starosti prostovoljno javil za odhod na fronto. Patriotska odločitev je padla po letih politično-verskega aktivizma na univerzi. Bila je logično nadaljevanje njegovih študentskih aktivnosti, s katerimi je jasno nasprotoval Pahlavijevemu sekularnemu režimu, ki so ga tri leta pred njegovim rojstvom z državnim udarom na oblast postavili Američani in Velika Britanija. V tajnosti je pomagal tiskati in razdeljevati letake s kritično vsebino zoper šaha Pahlavija. Pridružil se je tudi skupini študentov, katere namen je bil tkati tesnejše vezi med univerzami in teološkimi seminarji. Sodelovanje v tej tajni organizaciji, ki je zasedla ameriško veleposlaništvo v Teheranu, ga je zasledovalo še desetletja pozneje. V eni iz niza obtožb zoper Ahmadinedžada so ameriške tajne službe posumile, da je predsednik takrat sodeloval pri zasedbi veleposlaništva in ugrabitvi zaposlenih. Obtožbe o Ahmadinedžadovi vpletenosti v eno izmed ameriških nacionalnih travm nikoli niso bile podkrepljene z jasnimi dokazi.
Na fronti na zahodu Irana se je Ahmadinedžad hitro izkazal in se strmo povzpel po hierarhični lestvici revolucionarne garde. Leta 1986 je že zasedal položaj v njihovi specialni brigadi in vodil prikrite operacije v bližini iraškega Kirkuka. Loteval se ni zgolj diverzantskih akcij, katerih namen je bil upočasniti ali celo onemogočiti iraške vdore na iransko ozemlje, bedel je tudi nad dušenjem političnih aspiracij Kurdov po lastni državi. Njegovo uspešno delo je bilo nagrajeno z de facto poveljstvom nad mestoma Maku in Khoy v bližini meje s Turčijo, kjer je uradno zasedel položaj pomočnika guvernerja province iranski Kurdistan. Tudi po končani vojni z Irakom je med nadaljevanjem akademske kariere domnevno vztrajal pri vojaško-obveščevalnih aktivnostih. Po še eni od nikoli dokazanih obtožb naj bi leta 1989 sodeloval v pripravah atentata na kurdskega voditelja Abdula Rahmana Ghasemlouja na Dunaju.
Od župana do predsednika
Preboj na politični parket mu je uspel leta 1993. Kariero je začel na položaju svetovalca ministra za kulturo in visoko šolstvo, a le za kratek čas. Še istega leta je režim v njem prepoznal vodstvene kakovosti in ga postavil za generalnega guvernerja province Ardabil na meji z Azerbajdžanom. Leta 1997 se je v obdobju predsednikovanja reformističnega Mohameda Hatamija njegova politična pot za krajši čas prekinila. Čas je izkoristil za dokončanje doktorata. Leta 2003 se je skozi velika vrata in z blagoslovom režima vrnil na politični oder. Postal je župan prestolnice. S karizmatičnimi nastopi in populističnimi obljubami o ureditvi kaotičnega mestnega prometa ter izboljšanjem javnih servisov se je vtisnil v srca meščanov. Zgodovino v Iranu je pisal dve leti pozneje. Kot priljubljen župan, ki se je strogemu teokratskemu režimu prikupil tudi z izjavami, da se želi zoperstaviti "dekadentnemu zahodnemu režimu in zgraditi močan, moderen islamski Iran", je slavil na predsedniških volitvah in postal prvi predsednik države brez teokratskega ozadja v porevolucionarni zgodovini Irana.
Četrti od sedmih sinov revnega kovača se je v zgodovino islamske republike zapisal v času, ko se je Iran že dodobra zasidral na Bushevi osi zla. Iranska zunanja politika se pod Ahmadinedžadom ni bistveno spremenila. Neodtujljiva pravica islamske republike do obvladovanja jedrskega cikla je v nepredvidljivi soseščini, kjer so ZDA vojaško posredovale kar dvakrat - v Iraku in Afganistanu -, ostala nenačeta mantra zunanje politike. Razlika med Ahmadinedžadom in Mohamedom Hatamijem se je zarisala v retoriki in pristopu. Medtem ko je Hatami Billu Clintonu ponujal dialog, je bil Ahmadinedžad z Bushem precej bolj zadržan. Iranska politika je še odločneje kot poprej zahtevala opravičilo za vmešavanja ZDA v iranske notranje zadeve, segajoč vse do ameriško-britansko orkestriranega strmoglavljenja premierja Mohameda Mosadeka leta 1953. Iran takšnega dokaza medsebojnega spoštovanja iz Washingtona ni dočakal. Tudi zato pogajanja o iranskem jedrskem programu v zadnjih letih niso prišla kaj prida dlje od diplomatsko pregovorne "dobre diskusije".
Postavljanje pogojev
Tako kot je Zahod prastrah pred iranskimi jedrskimi ambicijami poskušal podkrepiti z Ahmadinedžadovimi gorečimi izjavami o Izraelu, je Iran s predsednikom na čelu razrešitev jedrskega vprašanja pogojeval z razrešitvijo širših geopolitičnih in zgodovinskih vprašanj. Umik ameriške vojske iz Iraka in Afganistana se je znašel na vrhu seznama zahtev iz Teherana. S pešajočo ameriško sapo v Iraku ter vse večjimi težavami pod Hindukušem je sprva grozeča ameriška prisotnost na iranskih mejah postala velika priložnost islamske republike. Skorajda čez noč se je Iran z vzhodom prijateljskega šiitsko dominiranega Iraka utrdil na položaju regionalne sile. Novi ameriški predsednik Barack Obama (z Ahmadinedžadom ga povezuje skorajda enak predvolilni slogan: Da, zmoremo!) je vsaj uvodoma z Iranom hotel odpreti novo stran v meddržavnih odnosih. Geopolitične razmere Beli hiši niso več dopuščale, da bi še naprej objokovala čase, ko so si agenti Cie podajali kljuke v šahovi rezidenci. V znanem slogu svilnatih besed roke dialoga ni ponujala neposredno Ahmadinedžadu, ki se je medtem s svojimi javnimi nastopi brez dlake na jeziku utrdil kot "enfant terrible" med državniki. Obama je s precejšnjo mero spoštljivosti nagovarjal iransko ljudstvo in mu izrekal priznanja za tisočletno zgodovino in bogato kulturo.
Za trenutek se je zdelo, da bi nekdanji sovražnici utegnili preseči polpreteklo zgodovino. Ahmadinedžad je za Obamo, kateremu je celo čestital za zmago na volitvah, premogel veliko toplih besed. Toda na politični ravni se retorično dobrikanje ni prelilo v dejanja krepitve zaupanja. Iranskemu režimu se je slabo leto pozneje zgodila nova mini revolucija. Tri desetletja po strmoglavljenju šaha je več milijonov ljudi, večinoma mladih, na iranskih ulicah zahtevalo "smrt diktatorja" Ahmadinedžada in vrhovnega verskega voditelja Alija Hameneja. Povod za doslej največji izziv islamski republiki so bile obsežne nepravilnosti na predsedniških volitvah, na katerih je bila zmaga Mahmuda Ahmadinedžada razglašena tik za zaprtjem volišč. Režim je s trdo roko obračunal s protestniki in opozicijskimi predsedniškimi kandidati. Pozive k demokratizaciji države oziroma rahljanju teokratske ureditve je razumel kot poskus destabilizacije države. Ali so demonstracije v Iranu res podpihovale tuje varnostne službe, kot so kasneje zatrjevali Ahmadinedžad in drugi predstavniki režima, nikoli ni bilo z gotovostjo potrjeno.
Drugi predsedniški mandat je Ahmadinedžad leta 2009 začel v močno razdeljeni naciji. S kirurško natančnostjo je režim rez za rezom utišal reformiste. Skromno odprta vrata političnim spremembam iz časa vladavine Hatamija so bila dokončno zaloputnjena. Gospodarske razmere v Iranu so se medtem še naprej slabšale. Neuspešen spopad z visoko inflacijo je začel podžigati trenja znotraj sicer precej heterogenega režima. Dodatno olje na ogenj so prilili Ahmadinedžadovi poskusi, da bi si zagotovil vplivno politično prihodnost tudi po preteku trajajočega predsedniškega mandata. Izvedel je več čistk med vplivnimi Hamenejevimi zavezniki, s čimer si je nakopal bes vrhovnega verskega voditelja. Ajatola mu ni ostal dolžan. Večkrat mu je dal javno vedeti, da je zamenljiv. "Trenutno imamo predsedniški sistem, ki dobro služi ljudstvu. Toda morda ga bomo nekoč v daljni prihodnosti zamenjali s parlamentarno ureditvijo," je zabrusil mož, ki ima pri vsaki odločitvi v državi zadnjo besedo.
Čeprav je pri Hameneju nedvomno padel v nemilost, je Ahmadinedžadovo politično preživetje vsaj za zdaj zagotovljeno. Čas naraščajočih napetosti na ustju Hormuške ožine ni primerno obdobje za obračune znotraj režima. Ob grozeči nevarnosti iz tujine so se iranske politične struje še vselej združile v duhu patriotizma. Z uvedbo naftnega embarga proti Iranu je Mahmud Ahmadinedžad postal veliki dolžnik Evropske unije in ZDA.