Garzona obtožujejo zlorabe pooblastil v dveh primerih: kot preiskovalni sodnik odmevnega korupcijskega primera, imenovanega Gürtel, v katerega je vpletenih 71 oseb z zvezami v sedanji vladni Ljudski stranki (PP), ter zaradi odprtja preiskave o izginotju 114.266 oseb v času Francove diktature (1939-1975). Odgovarjati bo moral tudi na obtožbe o domnevnem sprejetju podkupnine v času bivanja v ZDA, ko je v študijskem letu 2005/2006 predaval na newyorški univerzi, čeprav so vse dosedanje preiskave dokazale, da to ne drži. Še več, državni tožilec trdi, da za nobeno od treh obtožnic ni nobenih dokazov niti izkazanega pravnega interesa za kazenski pregon. Toda konservativni predstavniki vrhovnega sodišča so drugačnih misli. Glavna obravnava zoper Garzona, povezana z zadevo Gürtel, se je končala minuli teden, drugi proces v zvezi z zločini diktature se je začel prejšnji torek, medtem ko datum tretjega procesa proti njemu še ni določen.

Predmet obtožnice in akterji procesa proti Garzonu, kakor tudi sporen dokazni material so sprožili precejšnje razburjenje v španski javnosti, vključno s predstavniki stroke, ki se je v pretežnem delu postavila na njegovo stran. Ti procesi in obtožnice so odmevali tudi v tujini in povzročili zaskrbljene reakcije v mednarodni strokovni javnosti ter nevladnih organizacijah, ki so v Madrid poslale svoje opazovalce iz vrst Human Rights Watch (HRW), Amnesty International ter Mednarodnega združenja pravnikov. Pred začetkom glavne obravnave zaradi domnevne zlorabe pooblastil pri odprtju preiskave zločinov Francove diktature je pravni svetovalec in predstavnik za tisk pri HRW, Reed Brody, v Madridu izjavil, da je Garzon "sodnik, ki je moteč, ki vznemirja, ki dvomi, in prav to je tisto, kar potrebujejo španska družba, naše države in ves svet: sodnike, ki motijo, ki vznemirjajo in ki dvomijo".

Šestinpetdesetletni Baltasar Garzon je začel svojo kariero leta 1981 kot sodnik, leta 1988 je bil imenovan za sodnika pri posebnem sodišču, imenovanem Audiencia Nacional, ki je bilo pristojno za težja kazniva dejanja na celotnem ozemlju Španije (terorizem, korupcije, droge idr.) ter mednarodna kazniva dejanja, ki zapadejo pod jurisdikcijo španskih sodišč. Njegova biografija je pestra, sega od njegovega dela v pravosodju prek kratke epizode v politiki do profesorja prava in pisca več knjig. Analitiki ga označujejo kot netipičnega sodnika, ki je pogumen in se izpostavlja, je glasen in medijsko zanimiv, pa tudi kontradiktoren.

V začetku devetdesetih let se je lotil španskih narkokartelov in kmalu ugotovil, da je zakonodaja na tem področju neustrezna, zato je začasno zapustil pravosodje in vstopil v politiko. Leta 1993 je bil izbran za poslanca na kandidatni listi Socialistične stranke (PSOE), vendar je, še preden je minilo leto dni, parlament in politiko razočaran zapustil in se vrnil v pravosodje. Kot sodnik se je ukvarjal s tako imenovano "umazano vojno" proti baskovski teroristični skupini ETA. Zaradi umorov in drugih prestopkov pri aretacijah in "odstranitvi teroristov", ki so jih zakrivile Osvobodilne protiteroristične skupine (GAL), delujoče znotraj posebnih policijskih enot, je obsodil in poslal v zapor celotni vrh ministrstva za notranje zadeve, ki je bilo takrat v rokah PSOE. Njegovi roki pravice nista ušla niti minister Jose Barrionuevo niti državni sekretar Rafael Vera. Prav tako je poskušal obtožiti prvega ministra in predsednika stranke Felipeja Gonzaleza, zaradi česar je PSOE leta 1996 izgubila volitve. Lotil se je tudi političnih organizacij, ki jih je baskovska ETA uporabljala kot legalno politično krilo, in jih postavil zunaj meja zakonitosti.

Aretacija čilskega diktatorja Pinocheta v Londonu leta 1998 je bila odgovor britanskega pravosodja na mednarodno tiralico, ki jo je za njim izdal Garzon zaradi umora in mučenja španskih državljanov v času njegovega režima (1973-1990) ter drugih zločinov proti človeštvu. Pozneje je Garzon podal obtožnice tudi proti zločincem argentinske diktature (1976-1983), kar je privedlo do obsodbe krvnika Adolfa Scilinga na 640 let zapora. S tem je utrl pot praksi, da se lahko katerikoli sodnik loti sojenja zločinov proti človeštvu kjerkoli na svetu, ne glede na zakone o pomilostitvi v posamezni državi, s čimer si je pridobil mednarodno veljavo, zlasti v Latinski Ameriki. Prepričan, da je to tudi njegova dolžnost, je že večkrat izrazil željo, da bi spravil pred sodišče nekdanjega ameriškega sekretarja za zunanje zadeve Henryja Kissingerja zaradi njegove odgovornosti in vpletenosti v vojaške udare ter podpiranje diktatur v sedemdesetih letih v Latinski Ameriki. Leta 2001 je poskušal doseči, da bi Evropski svet odvzel imuniteto bivšemu italijanskemu premierju Silviu Berlusconiju, istega leta je začel preiskovati sum pranja denarja v največji španski banki BBV, dve leti zatem pa se je lotil ZDA zaradi Guantanama. Hkrati je začel kampanjo proti vojni v Iraku in za aretacijo Osame bin Ladna.

V težave je zašel, ko si je nakopal sovraštvo frankističnih ostankov v Španiji, ker se je razglasil za pristojnega za raziskovanje zločinov Francove diktature; s preiskavo zadeve Gürtel pa je ujezil ljudsko stranko, zaradi česar ga je konservativni del vrhovnega sodišča leta 2010 suspendiral z mesta sodnika in ga obtožil zlorabe pooblastil.

Primer korupcije, imenovan "Gürtel" (pas) - gre za nemško sopomenko priimka glavnega protagonista, podjetnika Francisca Corree, ki so ga sostorilci na njegovo željo klicali "Don Vito" z aluzijo na Vita Corleoneja iz filma Boter -, je Garzon začel preiskovati leta 2009. Odkril je, da gre za pravo mafijsko združbo, ki se ukvarja s pranjem denarja, utajo davkov, izsiljevanjem in drugimi nezakonitimi posli, v kar so vpleteni tudi nekateri člani stranke PP, ki so zavzemali ključna mesta v lokalnih vladah v Madridu in v avtonomnih pokrajinah Valenciji ter Galiciji.

Skupaj z drugimi sodniki, ki so se ukvarjali s tem primerom, je na koncu obtožil 71 oseb, med njimi 43 članov stranke PP. Glavni akterji so končali za zapahi, od koder so še naprej sodelovali v nečednih poslih, kar je Garzon povedal na procesu minuli teden. Zato se je odločil za odredbo prisluškovanja njihovim telefonskim pogovorom, v prisluhe pa so se ujeli tudi odvetniki obtoženih, ki so jim pomagali odstranjevati obremenilno gradivo oziroma prikriti njihove fonde. Leta 2010 so vpleteni odvetniki tožili Garzona zaradi prisluškovanja, češ da je s tem prekoračil pooblastila in kršil pravice obrambe. Obtožnico je vrhovno sodišče po zapleteni in milo rečeno čudni poti sprejelo, kljub drugačnemu mnenju tožilstva in neodvisnih sodnikov. Na glavni obravnavi minuli teden so tožniki zanj zahtevali prepoved opravljanja sodniškega poklica za obdobje 10 do 17 let. Sodba še ni bila izrečena.

Drugi proces proti njemu se je začel prejšnji torek na podlagi tožbe, ki sta jo aprila 2009 vložili desni ekstremistični organizaciji, frankistična Falanga Espanola in Manos Limpias (čiste roke). Tožita ga zaradi domnevne zlorabe pooblastil pri odprtju preiskave o izginotju več deset tisoč oseb pod Francovo diktaturo. Po njihovih trditvah naj bi Garzon, ko se je leta 2008 po lastni presoji in presoji sodniških kolegov pri Audiencia Nacional razglasil za pristojnega, da sprejme zahteve sorodnikov pogrešanih v času diktature, ki so terjali preiskavo Francovih zločinov, kršil zakon o splošni pomilostitvi iz leta 1977. Tožniki zahtevajo, da se mu za dvajset let prepove opravljanje sodniške funkcije. V tem primeru je še bolj očitna pristranskost članov vrhovnega sodišča pri sestavljanju obtožnice in vodenju procesa, saj je sam član sodnega senata tožnikom svetoval, kako naj jo formulirajo, da bo sprejemljiva. Nekateri med vrhovnimi sodniki celo sodelujejo ali so člani organizacije Manos Limpias in pripadajo desni konservativni opciji, ki si prizadeva za ohranitev "lika in dela" Franca. Res je, da so na Garzonove pritožbe nekatere člane sodnega senata zamenjali, a kaj, ko je šlo zgolj za rošado. Nekatere predstavnike sodnega senata, ki so razsojali v zadevi o primeru Gürtel, so premestili v senat, ki obravnava primer preiskovanja Francovih zločinov, ali pa v skupino, ki vodi postopek ugotavljanja domnevno nezakonitih prihodkov Garzona.

Sodni senat je zavrnil nekatere ključne priče Garzonove obrambe. Gre za nekdanjo tožilko Carlo Del Ponte, čilskega sodnika Juana Guzmana in argentinskega sodnika Eugenia Zaffaronija. Manipulacija v postopkih proti Garzonu in sodni konstrukt sta tako očitna, da mednarodne organizacije za človekove pravice, kakor tudi strokovna javnost označujejo sojenje kot poskus "mednarodnega zastraševanja". Predvsem pa služi kot dokaz, da pravna država ni odvisna le od sodniške razlage zakonov niti od ustavnega sodišča, temveč v veliki meri od ideologije in interesov vladajoče politične kaste.