Z romanom Popotnik stoletja, ki je izšel pred letom in pol, nedavno pa tudi v slovenščini, pa so ga že začeli označevati za prvorazrednega dediča pripovedne klasike, Flauberta in Stendhala. A njegovo pisanje še daleč ni zgolj klasično, ampak na neki zelo poseben, nenavaden način povsem sodobno.

Vaš roman se dogaja v prvi polovici 19. stoletja, zato bi ga na prvi pogled lahko označili za zgodovinski roman. Zdi se mi, da s to oznako ne bi bili pretirano zadovoljni.

Prav imate, nikakor ne! (smeh) Moj namen je bil ravno nasproten, hotel sem sabotirati zgodovinski roman ali tisto, kar se pod tem pojmom običajno razume v komercialnih okoljih založb. Kršil sem več pravil žanra, prvo je gotovo tisto, da naj bi zgodovinski roman opisoval nekaj, kar se je v preteklosti dejansko zgodilo ali pa vsaj obstaja velika možnost, da se je. Pri tem naj bi bilo vsaj nekaj junakov resničnih zgodovinskih oseb. V mojem romanu ni ničesar, kar bi se dejansko zgodilo, in ni nikogar, ki ne bi bil izmišljen. Pri pisanju se mi je zdelo zabavno, da se vsi ti izmišljeni liki zavedajo zgodovinske realnosti, ki jih obkroža, da so otok fikcije v morju zgodovine.

Zgodovinski roman običajno uporablja povsem drugačne metode, kot sem jih jaz, predvsem se posveča konvencionalnim zgodovinskim raziskavam in uporablja konservativna orodja, slog pa je bolj stvaren, brez eksperimentov, velika je skrb za razumljivost in ujemanje z dejstvi. Tisto, kar se meni pri tovrstni literaturi zdi največji paradoks, je, da so njeni avtorji popolnoma brez literarnega spomina, pišejo, kot bi Kafka in Joyce in Bolano in Borghes in Cortazar nikoli ne ostajali, kot bi ne doživeli avantgard v 20. stoletju in vsega, kar se je v tem času zgodilo z književnostjo in jezikom.

Tudi oznaka "strasten ljubezenski roman z intelektualnimi razmišljanji" in pocukrana naslovnica slovenske izdaje kažeta na nekaj težav z razumevanjem…

Oznake so tipično komercialne in zavajajoče, ker nagovarjajo napačnega bralca, a to se žal pogosto dogaja. In seveda, ali je roman z ljubezensko zgodbo ljubezenski roman? Jaz sem hotel to ljubezensko zgodbo povedati s spominom na vso dosedanjo literaturo in zgodovino, in to na način, ki ustreza sedanjemu času.

Do katerega pelje most iz zelo precizno definiranega leta 1827?

Kje ste pa to izvrtali, tega v romanu ni! (smeh) Dobro, priznam, res sem si zamislil to leto, in sicer kot nekakšen skrivni avtoreferencialni drobec. Tega leta je namreč Franz Schubert uglasbil pesmi Wilhelma Müllerja Zimska popotovanja, v mojem domu pa je bil Schubert izredno priljubljen avtor, saj sta bila moja starša glasbenika.

Dogajanje ste postavili v Nemčijo, zato v resnici beremo prevod, ne le mi slovenskega, ampak ste "prevajali" tudi vi, iz nemščine v španščino, in pogosto ste tudi komentirali nemščino, ki so jo liki govorili. Znate nemško?

Za Nemčijo sem se odločil, ker me zelo zanima nemška književnost, še posebej romantika, ki je bila prva evropska literarna avantgarda. Kar pa zadeva moje "prevajanje", gre za nekakšen trik, saj je ves roman razmišljanje o prevajanju. Ne gre le za ljubezen med dvema prevajalcema, za dejstvo, da ju prevajanje pelje v ljubezen in ljubezen v prevajanje in da je ljubezen tako in tako neke vrste prevajanje enega telesa v drugega, ampak tudi za to, da sem skušal notranje mehanizme knjige utemeljiti na prevajanju. Nekateri med temi mehanizmi so vidni, nekateri nevidni; vi ste omenili ravno nevidnega, ki sestoji v tem, da v bralčevi zavesti ustvarimo vtis, da so bili liki prevajani v resničnem času.

Simultano prevajanje, torej?

Da, simultano, implicitno prevajanje. In da bi ta vtis dosegel v španščini, sem se moral previdno izogibati vsem lokalnim španskim izrazom iz vseh špansko govorečih držav, ki jih je več kot dvajset! Če bi namreč uporabil kakršnokoli področno besedo na primer iz Argentine, bi bralci takoj rekli: ne, to pa ne, to ni nemščina! (smeh) Ki jo, mimogrede, bolj slabo govorim.

Ker je v romanu zelo veliko dialogov, sem se zelo namučil ravno s pogovornim jezikom, ki je moral biti nezaznamovan. Mi je pa zelo všeč govoriti o tem prevajanju prav z vami, tu, v Sloveniji, kjer je, kot ste mi povedali, vsaj polovica izdanih knjig prevedenih. Mislim, da o tem, o čemer zdaj govoriva, v Združenih državah Amerike, kjer bo moj prevod izšel prihodnje leto, ne bom mogel govoriti, ker v državi, kjer je le tri odstotke del prevedenih, verjetno sploh nimajo občutka za te jezikovne zadeve. Na neki način se mi zdi, da je moj roman roman o mejnih deželah, morda zasedenih, fragmentiranih, z mešano populacijo, ki so vedno čutile meje. In Wandernburg je mesto, ki sem si ga izmislil kot metaforo za vsako identiteto, ki je povezana z mejo.

Sprašujem se, kako pogosto se bralec prevoda pravzaprav spomni zvoka izvirnega jezika, tudi če ga ne zna. In koliko španskih bralcev se zave vašega trika, da berejo le odličen nemški "prevod".

Nekaj ljudi je to opazilo, a verjetno manj, kot jih bo tukaj, kjer vam je tudi nemška kultura bližja. Po drugi strani pa, vedeti morate, da je španščina jezik tolikih držav, da ti omogoča, da ga razumeš kot raziskavo. Če si iz Mehike in prideš v Andaluzijo, se boš znašel v položaju, da ne boš več zaupal svojemu jeziku. Rekel si boš: kaj je z mojo materinščino? To ti španščina kot tako razprostranjen jezik omogoča, mehanizem, po katerem nisi več prepričan, kaj je tvoja materinščina. Ko sem se kot otrok preselil iz Argentine v Španijo, v Granado, sem se moral španščine naučiti na novo, oponašati sem se učil granadski dialekt, ker je moja mehka argentinščina tu delovala gejevsko. (smeh)

Seveda je treba temu dodati geografsko razliko: iz velikega, nervoznega in vase zagledanega Buenos Airesa v provincialno, počasno, premišljujočo Granado. Vse to mi je v najstniških letih dalo misliti, kaj sem, kako govorim, kako naj bi govoril. A ta negotovost ima nekaj nadvse dragocenega, nekaj, kar je temeljna značilnost poezije, kjer velja, da je treba besedo izreči, uporabiti, kot bi bila izrečena prvič. Pri poeziji ne gre za to, da bi iskali čim bolj čudne ali sofisticirane besede, ampak za zavedanje, da je bila vsaka beseda enkrat izrečena prvič, in za poskus, da bi ta občutek "prvič" znova in znova dosegli.

Kot v ljubezni?

Ja, tam je to enako nujno in enako težko.

Ste se priprav na knjigo lotili na kraju samem?

V Nemčiji sem bil le dva tedna, potoval sem s kolesom in si predvsem nabiral vtise, saj pri pisanju fikcije ne verjamem v arheologijo, ampak skušam čim več stvari izumiti. Največji del mojih raziskav za ta roman je predstavljalo branje nemških tekstov tistega časa, poslušanje tedanje muzike in opazovanje slik, s tem sem si skušal krepiti domišljijo.

Ozračje romana, ki je skrivnostno, nekoliko nadrealistično, spominja na gotske romane, polne čudnih ljudi in dogodkov.

Struktura knjige je izhajala iz zamisli, da imam pred seboj televizor iz 19. stoletja, na katerem menjavam programe. Kaj vidim?

Prvi program je točno gotski, kot ste omenili. Stokerjev roman Drakula je čutiti na začetku mojega romana, ko Hans pride s to čudno kočijo v čudno, nestvarno izumrlo mesto..., kar spominja na Rulfa. Navdihoval pa sem se tudi pri nemškem ekspresionističnem filmu, pri Wienejevem doktorju Caligariju, pri grafiku Escherju in slikarju Magrittu, kar pa niso reference iz 19., ampak iz 20. stoletja, kar spet pomeni, da sem nalašč mešal čase.

A ko zamenjam program na tej stari televiziji, je vse skupaj že bolj podobno Mannovi Čarobni gori in glavnemu junaku Hansu - mimogrede, po njem se tudi moj junak imenuje Hans -, tukaj so razprave o filozofiji in poeziji… A ko spet menjam program, je romantična ljubezenska zgodba, pa erotični roman, pa spet nekakšen sherlockholmesovski triler o posiljevalcu, ki straši po mestu. In vse te različne prijeme skušam uporabiti za konstrukcijo zapleta, ki bi lahko bil ravno tako stendhalovski ali flaubertovski.

Poglavja ali deli znotraj njih se končajo zelo abruptno, je tudi to vpliv tistega vašega nenehnega pritiskanja na daljinca?

V romanih devetnajstega stoletja so v literarnih salonih ljudje govorili dvajset strani o eni temi in nihče jih ni prekinil! Tako danes ni več mogoče pisati, vsi smo že otroci televizije, radia, interneta, in zato moji liki govorijo istočasno, drug čez drugega, kot mi. Ker je simultanost v književnosti na žalost nemogoča, to zmoreta le film in glasba, sem se, da bi dosegel ta učinek, naslonil na drugačno rabo ločil, namesto narekovajev sem uporabil oklepaje znotraj stavka in podobno. Ti govorci velikokrat ne dokončajo svoje misli, kot bi se kamera obrnila od njih v drugo smer, k drugemu obrazu in gledalec ne bi več do konca slišal, kaj so imeli povedati.

In tako ne izvemo tiste tako zanimivo začete misli o Kantu, ker nenadoma "vidimo" roko stare gospe, ki se poigrava s skodelico čaja!

Ja, točno tako! Bralec je tako ves čas opozarjan, da sta na delu hkrati sodobni in tradicionalni koncept, iz katerega sem se sicer izjemno veliko naučil in se bom verjetno še vse življenje. To pa ne pomeni, da ga bom posnemal, to ni ne možno ne pametno. Gre torej za to, kako na novo napisati tradicijo, ob zavedanju, da so bili mojstri, a jih mi ne moremo posnemati.

Zabavno je, da opisujete politične, ekonomske in družbene probleme tistega časa, ki so povsem identični temu, kar se dogaja v Evropski uniji zdaj, z ekonomsko in politično krizo. Se zgodovina ponavlja?

Politično zgodovino 19. stoletja sem preučeval kakšni dve leti, zato sem pustil službo na univerzi in sem zdaj en tak jebeni doktorand, ki išče službo! (smeh) Takrat se mi še sanjalo ni, da sta si naš in tisti čas tako podobna, šele postopoma sem se zavedel, kaj je v resnici bilo 19. stoletje. Splošno mnenje je, da je bilo počasno, a to je bilo prvo hitro stoletje v zgodovini! Prvič so ljudje zmogli iti hitreje kot narava, bilo je ogromno revolucij, utopična Napoleonova, ki ji je sledila reakcija, takrat se je začel prvi resen boj za ženske pravice, ravno v Nemčiji so bile prve poklicne prevajalke…

In to je bilo tudi prvo stoletje medijev in njihovega vpliva, časopisov je bilo zelo veliko, in ob njihovem prebiranju sem ugotovil, kako zelo sta si Metternichova Evropa in Evropa Merklove podobni. Obe sta nastopili po revolucionarni izkušnji, ki je razočarala, obe sta skušali povečati trg, utrditi kapitalizem in priviti delavca… Zelo zanimivo je tudi, da so intelektualci, celo iz dežel, ki jih je Napoleon zasedel, pozdravili njegov prihod, ker jim je prinesel nekaj zelo dobrih novosti in nove svoboščine.

Tudi nam, dobili smo šole v slovenščini!

Da, prinašal je napredek in povzročil paradoksalno željo: prosim, osvoji me in me nauči civiliziranosti! Tudi v Španiji, starem cesarstvu, lahko v tedanjem časopisju berete članke intelektualcev, da naj se preneha z boji in sklene prijateljstvo s Francozi. Ironična stran tega pa je, da je bil Napoleon na koncu močnejši in bolj fanatičen kot oblastniki držav, ki jih je zasedel.

Bolj diktatorski od diktatorjev.

Točno. In to razočaranje intelektualcev nad njim je omogočilo konservativcem ponovno utrditev oblasti, zatrtje novosti, naprednih gibanj. Evropa je po padcu Napoleona postala zelo represivna. In meni se je postopoma posvetilo, da so spremembe v razmišljanju povsem primerljive s tem, kar je sledilo letu '68 v prejšnjem stoletju, ta protiudar konservativcev, ki so jahali na valu razočaranja nad revolucionarno utopijo. In tako sem začel o dogodkih v 19. stoletju pisati z mislijo na to, kar se dogaja v našem času. Moji literarni liki seveda ne vedo, da so hkrati v 19. in 21. stoletju, le eden, glavni, Hans, je nekako iz nedefiniranega časa, prihaja iz neznanega kraja in odhaja neznano kam, s seboj nosi le ogromen zaboj knjig, nemogoče velik, tako da posumiš, da ima v njem ves google, ta zaboj je kot nekakšen magičen predmet z vednostjo, ki morda seže v prihodnost. A tega nisem hotel preveč poudariti, je le namig, možnost, da je Hans nekakšen most med različnimi obdobji.

No, tudi Metternichova Evropa je na koncu razpadla, tako kot zdaj preti EU…

Ta naša Evropa se je v nekaj letih radikalno spremenila, ne da bi se tega prav dobro zavedali. Še pred desetimi leti so bile glavne teme razprav skupne pravice, človekove pravice, omejevanje privilegijev in vključevanje vsaj srednjih slojev v javno razpravo, vprašanje, ali naj bi v uvodu skupne ustave omenjali religijo ali ne, saj religioznost močno upada… Danes pa politiki in kapital govorijo le še o skupnih davkih, biznisu, proizvodnji orožja, obrambi pred onimi zunaj… Govorijo le še o tem, kako bi rešili svojo rit! In ta cinični odnos je ravno tako posledica dejstva, da so naprednejši projekti spodleteli.

Ob branju sem imela skoraj ves čas občutek, da gledam film. Mislite, da bi bil to dober film? Sama sem nad filmi, posnetimi po dobrih knjigah, večinoma hudo razočarana.

Jaz tudi, film je zelo močen in nevaren. Film dolguje vse literaturi 19. stoletja, a zdaj tudi literatura postaja dolžnica filma, dedek se je začel učiti od vnuka. Jaz na primer skušam uporabljati vizualne prijeme filma, ne pa njegovih verbalnih prvin. Seveda je moj roman zelo filmičen, a težko bi ga bilo "prevesti" v kratko in učinkovito filmsko inačico. Še posebej bi me skrbel erotični del, ki je v knjigi zelo ekspliciten, v filmu to hitro prevlada in postane trivialno ali romantično.

Ko sem raziskoval gradivo za knjigo, sem nekako naletel na tri tipe filmov, ki obdelujejo preteklost. Prvi je Kubrikov Barry Lyndon. To je sicer fascinanten film, a ni zame, ker mu gre za izjemno precizno poustvarjanje preteklosti v vseh podrobnostih. Te podrobnosti so sicer zanimale tudi mene, na primer, kakšna so bila stranišča leta 1827, kakšen je bil koncept menstruacije v tistem času. O vsem tem sem moral prebrati, a filmsko me to ne bi zanimalo. Drugi možni model je Jane Campion, njen Portret dame, izvrsten film na podlagi romana, ki ga je napisal Henry James, torej moški o ženski znotraj zelo moške, patriarhalne tradicije. Campionova zna v svoje filme izvrstno vključiti vprašanje žanra in vprašanje spola.

Tretji model, ki se mi je zdel zanimiv zaradi njegovih intenc, je film Sophie Copolla Marija Antoaneta. Film, ki je bil sicer dolgočasen, a inteligenten, je na zanimiv način spajal preteklost in sedanjost: kraljičin voz pelje, medtem ko slišimo muziko Beach Boys. Ta odločitev mi je bila všeč, Sophie Copolla se enostavno ni hotela sprenevedati, da se to res dogaja pred dvestotimi leti: hej, fantje, nehajmo se pretvarjati, da lahko resnično vstopimo v tisti svet, nehajmo uprizarjati preteklost! In ravno to je najboljši del filma, ki sploh ne govori o politiki, kraljica sploh ne ve, da se pripravlja revolucija, in ravno s svojo lahkomiselnostjo in lagodnostjo je nekakšen argument bodočih dogodkov; z vdorom sedanjosti skozi glasbo pa opozarja na današnje razmere.

Iz teh treh načinov prikazovanja preteklosti bi morda lahko nastal film, ki bi mi bil všeč.

In kdo bi bil po vašem pravi režiser?

Morda bi ga morala delati Tim Burton in Jane Campion skupaj! (smeh) Ona bi znala pričarati moj ženski lik, ki je zelo poseben, o katerem nikjer ne zapišem, da gre za lepo žensko, je pa zanimiva, in to vzbuja tako v Hansu kot v bralcu občutek, da je lepotica.

Ki pa ima, ko se sleče, nekaj povsem tuzemskih "napakic".

Točno! In ne le ona, oba, oba sta le človeka, tu je malo preveč sala, tam so strije… to nista lepotca iz tretjerazrednega filma, ampak človeka iz mesa in krvi, hočem reči iz črk in besed. V prvem delu romana skušam zgraditi romantično idejo o paru, v drugem jo skušam uničiti, zdaj gre za to, da se zaljubimo tudi v človekovo nepopolnost, v njegove šibke točke in končnost. In da nihče ne more vedeti, kako dolgo bo trajala ta zaljubljenost, ta strast.

Njun erotični naboj je zelo vezan na bistrost, inteligenca je seksi.

Imate prav, inteligenca je tisto, preko česar se zapeljujeta, in spolna želja je tista, ki ju žene v intelektualne debate, kar se do konca izkristalizira prav ob skupnem prevajanju, ko se oboje popolnoma preplete, v prehajanje iz postelje k mizi in nazaj.

Včasih gledam neki španski porno program in zelo zanimiva se mi zdi ženska, ki je po splošnih merilih grda in zelo debela, a po svoje zelo seksi in ima veliko internetnih spremljevalcev. Njen slogan je: I do fuck mind. Dobro, ne? (smeh)

Težava ljubezenskih zgodb je njihov konec, kajne?

Konec je odprt, vsekakor nisem hotel končati s preprostim "ljubezen vse premaga", ker to enostavno ni res, poglejte si, kakšen je ta svet!

No, lahko bi misel obrnila, in vas vprašala, kakšen bi bil brez nje.

Hu, ja, bolje, da si ne predstavljam! No, junakinje tudi nisem hotel kaznovati, kot je to naredil Flaubert, ko je zastrupil svojo Emo, ali Tolstoj, ki je Ano Karenino potisnil pod vlak. Meni je vsekakor šlo za neodvisnost, obeh. Zato je konec dvoumen in ga lahko bralec napolni s svojim razumevanjem.