Kdor zna, zna

Živimo v težkih in negotovih časih za našo domovino, ko ima ljudstvo občutek, da nanj živ bog ne misli oziroma da samo nekaj ljudi pri nas misli, ampak izključno, kako sestaviti vlado. Jagodni izbor naših politikov je povrhu vsega svoj sicer predvolilno bogat vokabular omejil na grožnje z odpovedovanji, stiskanjem pasov, rezanji, krčenji, odpuščanji. Delodajalci grozijo s cunamiji v plačilnih kuvertah; Cerkev, da je za nebogaboječnost prispel račun, s katerega bo potem poplačala nekaj svojih poslovnih spodrsljajev; psihologi, da smo na robu množične depresije; klimatologi, da se bomo kmalu scvrli, če se ne odpovemo avtom. Da ti kdo ponudi prijazno besedo, te osreči z lepo gesto ali ti celo kaj podari, že meji na čudež. Ampak če nas doma obdajata mrkogledost in stiskaštvo, v tujini niso povsem pozabili na prijaznost in dobrosrčnost. Prispela je oni dan na moj naslov lepa kuverta, v njej pa tako prijazno pisemce, da sem bil nekaj časa prepričan, da sem napačni naslovnik. Z Nizozemske mi je osebno pisal gospod Jacques, predsednik uprave in lastnik ene največjih evropskih korporacij za rožice, grmovnice, rezano cvetje in sadno drevje za sobno pridelavo. Takole mi, dobesedno, sporoča: "Spoštovani gospod Zoran, v dokumentih oddelka za kontrolo izplačil sem odkril veliko presenečenje, zato vam želim karseda hitro sporočiti veselo novico. Zelo dobro si lahko predstavljam vašo reakcijo, ko boste prebrali to sporočilo. Prejeli boste bančni ček za 10.000 evrov!" Si predstavljate, gospod direktor je osebno brskal po zaprašenem arhivu in našel nekaj mojih starih naročilnic za nekakšno cvetje, ki sicer ni preživelo vožnje iz ravne Nizozemske do gorate Slovenije, zraven pa še ček na moje ime. Ni nadrl tajnice zaradi šlamparije, ampak se je zvečer usedel ob kamin, si po nizozemsko prižgal en džoint in mi osebno pisal, da bi skupaj delila veselje ob najdbi. Tega danes pri nas ni. A to ni vse. Gospod Jacques si ni mogel kaj, da ne bi po vsej firmi raztrobil, da je Zoran iz Slovenije dobil ček za 10.000 evrov: "Verjemite mi, da se je ta novica hitro razširila v vseh naših oddelkih, in skupaj z vsemi sodelavci vam želimo ob tej fantastični novici čestitati!" Šok številka dve. Zaradi mene je nekaj tisoč zaposlenih v tej firmi v tistih nizozemskih coklah štorkljalo po hodnikih, se objemalo in treskalo po hrbtih. Tisoči so se med tulipani in mlini na veter veselili nagrade meni, ki v življenju, razen od članov ožje družine, nisem nikoli dobil zastonj ničesar, razen obeska za ključe. Če bi se mi pri nas zgodilo, da bi dobil Pulitzerjevo nagrado za novinarstvo, bi me najprej vprašali, koliko od tega mislim nameniti za dividende lastnikom. Seveda sem pogledal tudi v drobni tisk Jacquesovega pisma. Tam je pisalo, da je sicer na teh 10 tisočakov treba počakati do žrebanja in da nagradna igra velja za države od Atlantika do Baltika. To pomeni, da je takšnih srečnežev, kot sem jaz, okrog 360 milijonov. A me v primeru nesreče pri žrebanju čaka tolažilna nagrada - miniaturna vrtna gugalnica (30x40x10 centimetrov z dvema cvetličnima koritcema s 30 čebulčki). A me to ni spravilo ob slabo voljo. Občutek, da v tej Evropi kljub vsemu nekdo misli nate in se veseli tvoje sreče, ti želi ozaljšati dan z lepo gesto, olajšati življenje z 10.000 evri, ki jih nikoli ne bom videl, in ti še osebno piše, je v teh časih nekaj neprecenljivega. Denar pa res ni vse. Topla beseda tudi zaleže.

Če lahko Angleži

Imamo novo vlado, ki nam je obljubila stiskanje pasu do zadnje luknje, namesto da bi se zgledovala po dobrih praksah bogatenja z inovativnimi pristopi drugod po Evropi. Člani vladnega kabineta bi lahko sledili britanskim kolegom. Na dan je namreč prišel podatek, da so mnogi angleški ministri sodelovali v sodobnem načinu političnega delovanja - "mreženju", ki ga je pripravljal Chemistry Club. Za 2000 evrov je klub poslovnežem pripravil srečanje z ministrom po lastni izbiri. V super gostilni so ob srninem hrbtu v burgundski omaki in čaši rujnega direktorji in bankirji lahko ministru potarnali, da jim ta ali oni zakon veže poslovne roke, da bi lahko veliko več naredili za narodov blagor in lastni dobiček, če bi minister, ako je to možno, znižal kakšen davek ali, če mu ne bi bilo težko, preprečil uvoz poceni kitajske robe. Minister je cmokaje in srebljaje dejal, da bo naredil vse, kar je v njegovi moči, potem pa so nazdravljali dolgo v noč. Ne mi zdaj reči, da so Angleži bolj pametni in sposobni od nas. Seveda pri nas tega mreženja ne bi prepustili kakšni zasebni pogoltni, samo dobička željni firmi, saj primitivnega kapitalizma ta vlada ne bi dovolila, a ne. Pri nas bi ministre in visoke funkcionarje tržila vladna agencija po znanem ceniku. Denimo, poslovni klepet Tovšakove s premierjem o koncesiji za rušenje TEŠ3 in ogled njegovih poročnih fotografij 3000 evrov. Pogovor s kmetijskim ministrom Erjavcem o prepovedi uvoza moldavske krme za goveda z dvournim ogledom prašičje farme 2800 evrov. Če bi poslovnež z idejo gradnje zasebnega zapora z nadstandardno ponudbo rad počebljal z notranjim ministrom Matejem o državnem 100-odstotnem financiranju projekta, bi to, skupaj s kozarcem penine, stalo 2900 evrov. Intimni, dolgo v noč trajajoči pogovor o državnem poroštvu za zimsko univerzijado z ministrico za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Irglovo bi Vogrinca stal 7000 evrov. Ker ga ni Slovenca, ki ne bi globoko segel v žep, da bi nekaj ur preživel s priljubljenim ministrom, bi bil državni proračun v enem letu debelejši za nekaj milijonov. Samo čez planke je treba pogledati.