Paradigme sovraštva, cinizma in osebnih averzij neutrudno generirajo politični veljaki in z njimi se streže državljanom že skoraj po načelu "kruha in sovraštva". (Boris Vezjak v članku Klare Škrinjar Razpoke, iz katerih pronica nestrpnost, Delo, 17. januarja 2012)

Tu smo priča vzporednemu procesu; poleg gospodarske recesije še nazadovanju demokratične kulture, ki predpostavlja spoštovanje elementarnega dostojanstva posameznikov in skupin. (Rudi Rizman, prav tam)

Še novoletna ponudba čokoladnice Rajska ptica, da se v "grenkih časih" posladkamo s posebnimi pralineji, ki jih krasijo podobe izbranih političnih moških veljakov, se je očitno izneverila svojemu pomirjujočemu namenu, pa tudi groteskni pohod klovnov, akcija gibanja 15o, nam je v grlu zastal kot grenak cmok. Do kdaj - do današnje sobote, ko naj bi prišli do prvega, bolj ali manj želenega političnega zaključevanja? Kakorkoli že, plastični liki aktualnih sedanjih in (že) preteklih politikov, ki jih je pred Gruberjevo palačo v Ljubljani postavil kipar Primož Pugelj, še kljubujejo zimskemu dežju in soncu, ki jih ne moreta in ne moreta "očistiti" do gole neprepoznavnosti.Grenke šale na stran, poiščimo še kakšne ohrabrujoče svetle težnje v kulturni (ne)spolitizirani sferi. Tudi po otvoritvah v evropski prestolnici kulture in partnerskih mestih: eppur si muove, če res na slepo zaupamo staremu Galilejevemu reku, ne glede na ne najbolj naklonjene profesionalne kritike uvodnih Kogojevih Črnih mask, v katerih je sicer občudovanja vredni blišč Hraniteljeve kostumografije zastrl (nekoč avantgardno) ekspresionistično, psihoanalitično razsežnost tega opernega dela. Pa vendar - da le ne bi "daleč najbolj obilno podprta vsebina EPK ptujsko kurentovanje" (Gregor Butala: In vendar se vrti, Dnevnik, 14. januarja 2012) zapeljalo sedanje vodstvene vprege v etnološko-turistično barvito akcijo, ki se zlahka izneveri prvinsko mitičnemu izročilnemu nagovoru in prevesi v neželeno burkaštvo.Ob statističnih ugotovitvah o izjemno visokem številu festivalov (skupaj 143) v Sloveniji na vseh kulturnih poljih so kljub osnovnemu namenu, se pravi prebuditi in prenoviti kulturno vzgojo tako posebnega kot širšega občinstva, kritiške ugotovitve o marsikaterem med njimi povsem na mestu: ne samo ob že omenjenem kurentovanju, ampak ob dejstvu, da v festivalskem pleonazmu drobnih dogajanj izgubijo težo in pomen pomembna dogajanja. Nič čudnega tedaj, da se na primer statistika o tistih gostih slovenske prestolnice (ob vseh njenih upravičenih domačih in tujih epitetonih), ki obiščejo Ljubljano zaradi ogleda kulturnih prireditev, zaustavi pri pomenljivih 3,3 odstotka!Bo taki statistični nebogljenosti pomagalo že v bližnji prihodnosti januarsko odprtje prvega slovenskega kulturnega centra v tujini, na Dunaju? Da le ne bo tako, kot ko je ministrstvo za kulturo v času Rudija Šelige v ne preveč uspešnem sodelovanju z ministrstvom za zunanje zadeve na široko zastavilo kadrovsko razporeditev kulturnih atašejev; ti naj se sicer ne bi zreducirali na eksemplarične "one-man-bande", vendar pa so se ob šparanju na nepravih koncih že tako maloštevilni prelevili v uradničke brez posebnih zadolžitev. Kam se bo obračalo sedanje vodstvo na Dunaju: bo delovalo kot samostojno prepoznavno telo, neodvisno od nosilcev in prišepetovalcev iz vrst naše manjšinske politike, ali pa bo v navezi z novim mariborskim zavodom, ki naj bi - tako se napoveduje - po izteku svoje vloge v okviru EPK postal neke vrste agencija za kulturno izmenjavo s tujino? Pustimo se presenetiti v dobrem pomenu te besede, vendar, prosim, brez nejasnega in nepoznavalskega eksperimentiranja!O sinergiji nacionalnih in mestnih javnih zavodov je te dni veliko govora - in sicer predvsem med nosilci kulturnih pozicij samimi. Seveda zlasti v Ljubljani v okviru iztekajoče se razprave o prihodnji večletni strategiji v kulturi. Spodbude, ki jih je na redni seji 17. januarja obravnaval tudi nacionalni svet za kulturo, zlasti na področju tako imenovanega umetnostnega sistema, pa so več kot zanimive. Javni interes, ki mu trg ne sme in ne more biti edino zveličavni kriterij, pa se vendarle mora razširiti in se na drugi strani vključevati v razvitejši mednarodni prostor. Prostor, ki ima seveda tudi razvitejši umetnostni sistem, kot je slovenski. Toda vključitev vanj terja spremembe tako davčne kot druge zakonodaje. Vladni ukrep še iz junija preteklega leta, ki onemogoča pobude s strani izvirnega avtorstva v javnem sektorju na različnih umetnostnih področjih, se prav gotovo lahko smatra kot cokla in krepka zaušnica širjenju našega umetnostnega sistema.e novoletna ponudba čokoladnice Rajska ptica, da se v "grenkih časih" posladkamo s posebnimi pralineji, ki jih krasijo podobe izbranih političnih moških veljakov, se je očitno izneverila svojemu pomirjujočemu namenu, pa tudi groteskni pohod klovnov, akcija gibanja 15o, nam je v grlu zastal kot grenak cmok. Do kdaj - do današnje sobote, ko naj bi prišli do prvega, bolj ali manj želenega političnega zaključevanja? Kakorkoli že, plastični liki aktualnih sedanjih in (že) preteklih politikov, ki jih je pred Gruberjevo palačo v Ljubljani postavil kipar Primož Pugelj, še kljubujejo zimskemu dežju in soncu, ki jih ne moreta in ne moreta "očistiti" do gole neprepoznavnosti.

Grenke šale na stran, poiščimo še kakšne ohrabrujoče svetle težnje v kulturni (ne)spolitizirani sferi. Tudi po otvoritvah v evropski prestolnici kulture in partnerskih mestih: eppur si muove, če res na slepo zaupamo staremu Galilejevemu reku, ne glede na ne najbolj naklonjene profesionalne kritike uvodnih Kogojevih Črnih mask, v katerih je sicer občudovanja vredni blišč Hraniteljeve kostumografije zastrl (nekoč avantgardno) ekspresionistično, psihoanalitično razsežnost tega opernega dela. Pa vendar - da le ne bi "daleč najbolj obilno podprta vsebina EPK ptujsko kurentovanje" (Gregor Butala: In vendar se vrti, Dnevnik, 14. januarja 2012) zapeljalo sedanje vodstvene vprege v etnološko-turistično barvito akcijo, ki se zlahka izneveri prvinsko mitičnemu izročilnemu nagovoru in prevesi v neželeno burkaštvo.

Ob statističnih ugotovitvah o izjemno visokem številu festivalov (skupaj 143) v Sloveniji na vseh kulturnih poljih so kljub osnovnemu namenu, se pravi prebuditi in prenoviti kulturno vzgojo tako posebnega kot širšega občinstva, kritiške ugotovitve o marsikaterem med njimi povsem na mestu: ne samo ob že omenjenem kurentovanju, ampak ob dejstvu, da v festivalskem pleonazmu drobnih dogajanj izgubijo težo in pomen pomembna dogajanja. Nič čudnega tedaj, da se na primer statistika o tistih gostih slovenske prestolnice (ob vseh njenih upravičenih domačih in tujih epitetonih), ki obiščejo Ljubljano zaradi ogleda kulturnih prireditev, zaustavi pri pomenljivih 3,3 odstotka!

Bo taki statistični nebogljenosti pomagalo že v bližnji prihodnosti januarsko odprtje prvega slovenskega kulturnega centra v tujini, na Dunaju? Da le ne bo tako, kot ko je ministrstvo za kulturo v času Rudija Šelige v ne preveč uspešnem sodelovanju z ministrstvom za zunanje zadeve na široko zastavilo kadrovsko razporeditev kulturnih atašejev; ti naj se sicer ne bi zreducirali na eksemplarične "one-man-bande", vendar pa so se ob šparanju na nepravih koncih že tako maloštevilni prelevili v uradničke brez posebnih zadolžitev. Kam se bo obračalo sedanje vodstvo na Dunaju: bo delovalo kot samostojno prepoznavno telo, neodvisno od nosilcev in prišepetovalcev iz vrst naše manjšinske politike, ali pa bo v navezi z novim mariborskim zavodom, ki naj bi - tako se napoveduje - po izteku svoje vloge v okviru EPK postal neke vrste agencija za kulturno izmenjavo s tujino? Pustimo se presenetiti v dobrem pomenu te besede, vendar, prosim, brez nejasnega in nepoznavalskega eksperimentiranja!

O sinergiji nacionalnih in mestnih javnih zavodov je te dni veliko govora - in sicer predvsem med nosilci kulturnih pozicij samimi. Seveda zlasti v Ljubljani v okviru iztekajoče se razprave o prihodnji večletni strategiji v kulturi. Spodbude, ki jih je na redni seji 17. januarja obravnaval tudi nacionalni svet za kulturo, zlasti na področju tako imenovanega umetnostnega sistema, pa so več kot zanimive. Javni interes, ki mu trg ne sme in ne more biti edino zveličavni kriterij, pa se vendarle mora razširiti in se na drugi strani vključevati v razvitejši mednarodni prostor. Prostor, ki ima seveda tudi razvitejši umetnostni sistem, kot je slovenski. Toda vključitev vanj terja spremembe tako davčne kot druge zakonodaje. Vladni ukrep še iz junija preteklega leta, ki onemogoča pobude s strani izvirnega avtorstva v javnem sektorju na različnih umetnostnih področjih, se prav gotovo lahko smatra kot cokla in krepka zaušnica širjenju našega umetnostnega sistema.