Za pot z gumijastim čolnom je tihotapcem plačal tisoč sto dolarjev. Če jim ne bi, bi ga v Libiji morda ubili. Med Libijci, ki so obračunali z Gadafijem, se je razširilo prepričanje, da so vsi črni Afričani Gadafijevi podporniki. Pobeg je bil neizogiben in Ahmadova hafwa je bila v uradnih evidencah zabeležena kot prvi migrantski čoln na evropski obali v letošnjem letu. Napovedala je dolgo sezono.

Šest ur plovbe od malteške obale je čoln v slabem vremenu opazilo izvidniško letalo, nakar so jih v reševalni akciji prepeljali na Malto. Med begunci je bila tudi mati z novorojenčkom, ki se je rodil na morju. "Naši sorodniki niso imeli takšne sreče," je rekel Ahmad v telefonsko slušalko. "Izpluli so štirinajstega januarja iz Misrate. Na čolnu je bilo več kot sedemdeset ljudi. V morju so našli petnajst trupel." Ahmad je sorodnike zaman klical po telefonu. Trenutno je v centru za pridržanje tujcev Lyster na Malti. Na gumijastem čolnu se je za las izognil smrti v morju, ki pogoltne tudi tisočkrat večja plovila.

Mokra past

Tragedija Coste Concordie je Evropo spomnila, da je morje, ki jo obliva na jugu, množično grobišče. Lani so se novice o prevrnjenih in izginulih begunskih čolnih vrstile iz tedna v teden. Po pisanju raziskovalca Gabriela Del Grandeja, ki na spletni strani Fortress of Europe (Evropska trdnjava) zasleduje begunske tragedije, je lani zgolj v prvih sedmih mesecih v valovih izginilo tisoč devetsto enaintrideset ljudi. Toliko smrti je bilo zabeleženih, neuradno jih je bilo več kot dva tisoč. Organizacija Statewatch je v pravkar objavljeni študiji opozorila, da je ta številka mnogo večja od tisoč petsto smrti iz leta 2008, ki je bilo razglašeno za posebej "morilsko". Tedaj so v evropskem parlamentu obravnavali peticijo proti "smrtonosni pasti na mejah EU".

V prvih mesecih lanskega leta, ko so se razplamtele revolucije v Severni Afriki in so tamkajšnji režimi popuščali, se je za prevoz čez morje odločalo na tisoče ljudi. Tunizijski diktator Ben Ali je imel poprej, podobno kot libijski diktator Moamer Gadafi, z EU sklenjen dogovor, da migrantov ne bo spuščal čez morje. To je bilo vedno sporno, saj mednarodne konvencije državam prepovedujejo zaustavljanje ljudi, ki potujejo zato, da bi lahko udejanjili svojo pravico do mednarodne zaščite.

Humanitarne organizacije, med njimi Amnesty International in Jesuit Refugee Service, so nenehno opozarjale, da begunci, ki bežijo z vojnih območij v Afriki, v arabskih državah ne najdejo zaščite, temveč so tam ponovno žrtve mučenja in posilstev, zato bi jih EU morala aktivno sprejemati. Kljub temu so evropske države severnoafriškim režimom ponujale finančno in tehnično "pomoč" pri zajezitvi begunskega vala. Uradno se je temu reklo "pomoč za krepitev zaščite". Denar so prejemali uradni in zasebni zapori, v katerih so izginjali afriški migranti.

Čolni z begunci, imenovanimi ilegalni migranti, so sicer kljub temu pluli čez Sredozemlje, vendar je bilo njihovo število "kontrolirano". Bilo jih je toliko, kolikor so jih režimi, predvsem Gadafijev, spustili skozi, da so lahko zaslužili dvakrat. Tisoč dolarjev je že vrsto let standardna cena za prevoz v gumenjaku čez Mediteran. Denar so si razdelili uradniki, ki so v pravem trenutku zamižali.

Lani, v revolucijskem valu, so se za nekaj mesecev cene spustile, saj je uradni nadzor razpadel, ponudba in povpraševanje pa sta eksplodirala. V Libiji je prišlo celo do bizarnega obrata, ko so Gadafijeve oblasti Afričane prisiljevale, da so se vkrcevali v čolne. Potem ko je bil napaden, je namreč Gadafi Evropi zagrozil, da jo bo "preplavil" z begunci. Lanske ocene so tudi potem, ko je državo po kopnem že zapustilo blizu milijon beguncev in migrantskih delavcev, govorile o več sto tisoč Afričanih, ki zaradi vojne ne morejo iz države. To se tudi po koncu spopadov ni spremenilo.

Somalski begunci, ki so petnajstega januarja prispeli na Malto, so predstavnikom UNHCR rekli, da je Libija danes enako nevarna kot Somalija. "Nismo si upali stopiti iz hiše," nam je povedal Ahmad. "Libijci sovražijo Afričane. Ker je nemogoče biti ves čas zaprt v hiši, smo morali koga poslati ven, po hrano. Vsake toliko so koga zabodli. Danes dva, jutri tri," je rekel. Dr. Kristine Camilleri, vodja malteške pisarne Jesuit Refugee Service, Jezuitske službe za begunce, ki je v rednem stiku z afriškimi begunci v Libiji, nam je potrdila, da je največja težava in nevarnost za begunce iz podsaharske Afrike, da v Libiji tudi pod novo oblastjo ni nikogar, ki bi ga lahko zaprosili za azilno zaščito.

Posledice in vzroki

Ahmadu ni bilo treba stopiti na ulico vse dotlej, dokler niso tihotapci sporočili, da je čoln pripravljen. Tedaj je šel na obalo in se vkrcal. Bouwe Bekking, nizozemski poklicni jadralec, ki je nekajkrat obplul svet in ki mu sredi oceana ni težko z jadrnico zapluti naravnost v orkan, je nekoč rekel, da je plutje beguncev prek Mediterana v navadnih čolnih enako poskusu samomora. Pred nekaj leti je imel sam priložnost pred špansko obalo reševati enega od begunskih čolnov. Brez dvoma se na pot v nevrednih čolničih odpravljajo le tisti, ki jim tudi sicer grozi smrt.

V Tuniziji je bilo lani nekoliko drugače. Zrušitev režima, ki se je odvila v nekaj tednih, je med ljudi ponesla upanje in pogum. Ko sva se marca lani s fotoreporterjem Matejem Povšetom ponoči vozila po pristanišču v tunizijskem mestu Zarzis, je bila obala posejana z gručami klečečih, čakajočih moških. V mesto, ki je bilo izhodišče za plovbo proti italijanski Lampedusi, so se zgrinjali migranti iz vse Tunizije pa tudi begunci, migrantski delavci iz Libije. V provinci Ben Guerdane, sto kilometrov južneje ob meji z Libijo, so nama pripovedovali, da čolni plujejo vsako noč. V tistem času je na Lampeduso iz Tunizije prispelo več kot dvajset tisoč migrantov. Do miniaturnega otoka sredi Mediterana, najjužnejše točke Italije, je bilo mogoče ob ugodnih vremenskih razmerah pripluti prej kot v štiriindvajsetih urah. V slabem vremenu nikoli.

"Stotine Tunizijcev, ki so iz Tunizije leta 2011 odpluli proti Lampedusi, je izginilo. Nekateri so skoraj zagotovo na morju umrli, vendar njihovi svojci še vedno upajo, da jih bodo našli, morda v Italiji ali kje drugje v Evropi." Takšno sporočilo je na svetovnem spletu šest dni po nesreči Coste Concordie objavil Niels Frenzen, kalifornijski profesor mednarodnega begunskega prava.

Profesor Frenzen je široko razgledan proučevalec dogajanja v Mediteranu. Več od njega o smrti v Mediteranu trenutno ve le gospa Tineke Strik, nizozemska poslanka stranke Zelena levica. Primer namreč preiskuje po uradni dolžnosti. Kot članico parlamentarne skupščine Sveta Evrope so jo v Strasbourgu pooblastili, da razišče, zakaj v Sredozemlju umre toliko beguncev, četudi vse južnoevropske države in Natova mornarica, ki nadzoruje območje pred Libijo, zatrjujejo, da so njihove reševalne mreže dobro razpete in usklajene.

Povod za začetek preiskave je bila kalvarija dvainsedemdesetih beguncev iz Libije, ki jih je lanskega marca več kot teden dni brez goriva nosilo po morju, dokler ni čolna morski tok zanesel - nazaj na libijsko obalo. Od dvainsedemdesetih potnikov jih je preživelo deset. Poročila so govorila o tem, da je begunce, ki so dajali jasne znake, da so v nevarnosti, dan za dnem opazovalo več ladij in vojaški helikopter, vendar jim nihče ni priskočil na pomoč.

"Vsaka država je bila odgovorna za svoj del morja. Moj vtis pa je, da v trenutku, ko je Nato začel bombardirati Libijo, nihče ni razmišljal o tem, kaj se bo zgodilo z območjem iskanja in reševanja, ki je v libijski pristojnosti. Morda je tu nastala luknja, ki je ne 'pokriva' noben mednarodni sporazum," je lani jeseni v intervjuju za Dnevnik razmišljala poslanka Strik.

"To moramo še preveriti, vendar se zdi, da je tu nastal glavni problem. Da se je torej motor čolna, na katerem so bili migranti izstradani do smrti, pokvaril, ko je plul v libijskem območju iskanja in reševanja. Očitno v tistem trenutku ni bilo oblasti, ki bi se zavzele zanje. Vendar, tudi če izbruhne vojna, je treba jasno določiti, kdo je pristojen za reševanje beguncev na morju in katere države jih bodo sprejele," je bila odločna.

Gospa Strik je v preiskavi, ki traja že nekaj mesecev, zaslišala italijanske, malteške in Natove oblasti. Spomladi namerava s svojo ekipo parlamentarni skupščini Sveta Evrope predati poročilo o tem, kako so zaradi nejasnih razdelitev odgovornosti umirali moški, ženske in otroci. "Še vedno čakamo na vrsto odgovorov držav članic, predvsem pa na odgovore Nata in satelitskega centra Evropske unije," je v pogovoru za Dnevnik predvčerajšnjim povzela trenutni napredek. "Pričakujemo, da bomo na podlagi satelitskih posnetkov lahko natančno določili, kje je bil čoln z begunci in kje ladje, ki jih niso rešile."

Četudi gre za specifičen primer, je preiskava, ki jo vodi, med evropskimi humanitarnimi aktivisti sprejeta kot prelomna. "Najverjetneje ne bo mogoče določiti osebne odgovornosti, gre pa za odgovornost inštitucij," je rekla Tineke Strik. "Nato na naša vprašanja odgovarja že od novembra. Predvidevam, da ne zgolj zaradi birokracije, temveč da zaradi občutljivosti tematike intenzivno razmišljajo, kako odgovoriti. Namreč, morda bodo naše ugotovitve nekoč vodile do tožb na sodiščih. To seveda ni odvisno od nas, saj zadeve zgolj preiskujemo. Ugibam pa, ali ni njihova previdnost posledica strahu."

Ne glede na osredotočenost konkretne preiskave na en čoln pa se v Evropi, kot kaže, oblikuje širše (politično) zavedanje, da odvračanje pogleda od trupel tistih, ki v Sredozemlju niso bili na počitnicah, ne spremeni dejstva, da migranti prihajajo. O tem razmišljajo v evropski komisiji, kjer ugotavljajo, da bi se južnoevropske države bolje pripravile na reševalne akcije, če bi bil vzpostavljen mehanizem "delitve bremen". Italija in Malta sta namreč že večkrat opozorili, da ni pravično, da zaradi svoje specifične geografske lege rešujeta tisoče beguncev, ki v resnici potujejo dlje na sever.

Mehanizme delitve bremen naj bi letos določil skupni azilni sistem, katerega vzpostavitev načrtuje EU. "Prepričana sem, da smo sposobni prebroditi naše ekonomske težave in hkrati ostati zvesti idealom odprtosti, tolerantnosti in solidarnosti," je januarja v časopisu Times of Malta zapisala evropska komisarka za notranje zadeve Cecilia Malmström. "Letos mora Evropa razširiti pogled in zagotoviti, da bo skupni azilni sistem končno zaživel."

Povedano natančneje: utapljajoči se begunci v Sredozemlju, ki bodo tam tudi letos, so ravno toliko kot od italijanske odvisni od, denimo, slovenske odgovornosti.