(Po včerajšnjih zagotovilih Aleša Primca možnosti, da referenduma ne bi bilo, ni, saj »ne morejo in ne smejo« zlorabiti zaupanja 48.380 ljudi.) Z drugimi besedami: Slovenija se bo morda celo s pomočjo referendumsko izkazane volje ljudi pridružila državam z napredno družinsko zakonodajo. Kar je izid, ki si ga pred letom dni ni upal napovedati nihče.

Razlogi za ta obrat so precej očitni. Pred »velikim kompromisom« je bilo največ govora o posvojitvah in o razvrednotenju »tradicionalne« zakonske zveze. Oboje je bilo »preveč« tudi za ljudi, ki nazorsko sodijo na levi oziroma liberalni pol in z drugačnostjo vsaj načelno nimajo težav. Pravna izenačitev zveze med istospolnim in raznospolnim parom je v očeh mnogih vrednostno degradirala tradicionalno zakonsko zvezo; tako so to ljudje občutili in proti občutkom se je težko boriti. Možnost, da bi otroke lahko posvojili tudi istospolni, pa je preveč asociirala na supermarket, na socialni inženiring, na Ikarovo prevzetnost... Strahovi so bili preštevilni, da bi se jih bilo mogoče v razpravi vseh dotakniti, kaj šele jih razpršiti. Mnogi pa so v sebi skrivali tudi racionalno jedro. Zadržanost do raziskav, ki dokazujejo, da se otroci, ki odraščajo z istospolnima staršema, v ničemer ne razlikujejo od otrok iz »klasičnih« družin in da povsem enako poteka tudi razvoj njihove spolne identitete in spolne usmerjenosti, je namreč vsaj deloma upravičena: vseh vidikov odraščanja v istospolnih družinah ni bilo mogoče zajeti in ovrednotiti že zato, ker se vse te raziskave izvajajo šele zadnjih nekaj desetletij.

Po sprejemu kompromisnega predloga so vsi ti težko razgradljivi strahovi odpadli: zakonodajalec je institut zakonske zveze rezerviral le za raznospolne pare, skupno posvojitev pa je omogočil le paru moškega in ženske. V tej točki je za poligon boja med dobrim in zlim, v kar se je pod naskoki ideoloških jurišnikov sprevrgla javna razprava o družinskem zakoniku, preostala bolj ali manj le definicija družine, ki že zaradi abstraktnosti izziva manj čustev. Po tej definiciji družina niso več otrok, mama in oče, družina sta tudi odrasla oseba in otrok. In tu se je razkrila vsa daljnosežnost kompromisa. Ko se je razprava osredinila na ta člen, so ljudje začeli spoznavati, da ne gre več (samo) za istospolne, temveč za njih same: za enostarševske, za razširjene, za reorganizirane in vse druge družine, v katerih živi že več kot 50 odstotkov ljudi. Na udaru ni (bila) več istospolna skupnost, temveč »moja«, »tvoja«, »naša« družina. Ne več manjšina, temveč večina. Zvoni torej vsem.

K potrditvi zakonika utegnejo prispevati tudi srd »prevaranih« volilcev levice, namera bodoče koalicije, da se ideološkim sporom izogne (Virantovi in Erjavčevi so v predvolilni kampanji zakonik podpirali!) in zakoniku naklonjena stališča kredibilnih združenj. V sredo je zakonik podprla Akademija za demokracijo, združenje angažiranih izobražencev srednje generacije, včeraj tudi slovenski psihologi in psihoterapevti. Oboji so poudarili, da je zakonik v celoti dober, zlasti za otroke. To sporočilo utegne premagati strahove.