Akcija je bila skrbno pripravljena in načrtovana, kajti okoli 40 huliganov je Hrvate pričakalo na dveh izhodih iz mesta. Na prvem so bolj ali manj uničili devet vozil (v koloni so bili tudi avtobusi), na drugem pa še osem. »Napadalci so v temi kar naenkrat skočili iz gozdička ob cesti. Bili so maskirani, na glavah so imeli kape in druga pokrivala, čez usta pa medicinske zaščitne maske. Eden izmed njih je s sekiro razbil zadnje steklo na avtomobilu, nato pa še tistega na sovoznikovi strani, kjer sem sedel. Na srečo me s sekiro ni zadel, ampak so me lažje poškodovali le drobci stekla,« je v šoku pripovedoval Antonije Buljak iz Osijeka.

Napadalci so s sekirami, opekami in kamenjem poškodovali avtomobilsko pločevino in stekla, poleg tega pa ranili tudi dva Hrvata. Oba so reševalci takoj prepeljali na urgenco v Novi Sad, pri čemer so morali 34-letnemu Nikoli Joziću iz Zagreba šivati glavo, saj ga je zadela velika granitna kocka. »Po zmagi proti Francozom smo veseli odšli domov. Gostitelji v Novem Sadu so nas lepo sprejeli, nato pa so huligani pokvarili vse, kar se nam je lepega in dobrega zgodilo v Srbiji. Nikoli več ne bom šel v Srbijo,« je bil navijač Renato Tuksar jezen zaradi napada, po katerem je policija izpeljala akcijo in odpeljala na zaslišanje več deset oseb. Na prizorišče napada naj bi policija prispela s precejšnjo zamudo, nato pa je vozila ob dodatno poostrenih varnostnih ukrepih spremljala do meje s Hrvaško.

Očitno je srbske huligane zmotilo tudi to, da je manjša skupina hrvaških navijačev že na tekmah v skupini C (prav tako v Novem Sadu) provocirala s skandiranjem »Vukovar, Vukovar« in »Kdor ne skače, ni pravoslavec«. Zato je do prvega večjega škandala prišlo že v nedeljo zvečer, ko sta domačina (30-letnik in 46-letnik) v mestu napadla pet Hrvatov in dva lažje poškodovala. Še huje je bilo na bencinski črpalki v Rumi, kjer so zvečer v pretepu (uporabljeni so bili tudi noži, železne palice, opeke...) zabodli navijača Hrvaške in jih več poškodovali, zažgali pa so tudi kombi s hrvaškimi tablicami.

Veliko dramo, a družinsko, pa preživlja francoski rokometaš Jerome Fernandez, ki skoraj po vsaki tekmi zajoče. Razlog je njegova mama, ki se bori z rakom in se zdravi v bolnišnici v Toulousu, kjer njen sin tudi igra. Neverjetno: Fernandez je pred tremi leti – prav med svetovnim prvenstvom na Hrvaškem – izgubil očeta, ki je prav tako bolehal za rakom. »Igram in se v mislih borim za svojo mamo,« pravi Jerome Fernandez, ki mu je velika opora v težkih trenutkih reprezentančni soigralec Nikola Karabatić. Tudi v Nišu rojeni igralec je lani ostal brez očeta, ki je izgubil boj z zahrbtno boleznijo.