Glede na to, da v Vojvodini živi okoli 300.000 Madžarov, seveda ni čudno, da je v dvorani Spens iz ust več tisoč navijačev odmevalo legendarno skandiranje borbenega vzklika »Ria, Ria, Hungaria«. A tudi slovenski rokometaši niso bili brez podpore: poleg rojakov iz domovine jih je spodbujala še velika skupina hrvaških navijačev, namen pomoči naših južnih sosedov pa je bil seveda jasen. Potem ko je Hrvaška na tekmi pred slovensko-madžarskim obračunom povozila Francoze (29:22), bi zmaga Slovenije proti Madžarom »kockastim« že krog pred koncem prinesla napredovanje v polfinale.

Padli velikan – s takšnim naslovom so v uradnem biltenu EP 2012 opremili članek o reprezentanci Madžarske, ki je že po tradiciji najtežja na velikih tekmovanjih. Težkokategornikov (igralcev, ki so težki 100 kilogramov in več) imajo Madžari v Srbiji kar šest, najtežji je Cimosov rokometaš Milorad Krivokapić s 107 kilogrami, Slovenci pa imajo štiri igralce, težje od 100 kilogramov. Za madžarsko težko konjenico je premierni zadetek na tekmi dosegel Tamas Mocsai, sin selektorja Lajosa Mocsaija, po treh začetnih izenačenjih (od 1:1 do 3:3) pa je Slovenija dobro unovčila zaporedni izključitvi pri naših vzhodnih sosedih in si priigrala prvo občutnejšo prednost (6:3 v 12. minuti).

Ta je šest minut pozneje narasla na rekordne štiri (9:5), toda Madžari, pri katerih le štirje igralci med šestnajsterico igrajo v tujini (med domačimi klubi je rekorder Veszprem s sedmimi reprezentanci), so se počasi, a zanesljivo začeli vračati med žive. Prednost v slovensko korist se je ves čas gibala od dveh do treh zadetkov, končnica pa je pripadla igralcem iz dežele čardaša in ogrske salame. Čeprav je vratar Gorazd Škof v prvem polčasu zbral kar deset obramb, na nasprotni strani pa Roland Mikler in Nandor Fazekas skupaj le dve, so Slovenci odšli na odmor samo z zadetkom naskoka (14:13).

Slovenci so iz garderob prišli kot prerojeni, po delnem izidu 5:0 v šesti minuti pa je semafor kazal spoštovanja vrednih 20:14. Madžari, ki na kolajno z velikih tekmovanj čakajo že 25 let (na svetovnem prvenstvu leta 1987 so osvojili srebro), so poleg tega v 39. minuti zaradi tretje izključitve in posledičnega rdečega kartona ostali brez stebra obrambe, skoraj dva metra visokega Ferenca Ilyesa, a se niso predali. Najprej so prepolovili zaostanek (20:23), potem ko so izkoristili neumnost na slovenski klopi – naenkrat je bilo v polju kar sedem naših igralcev.

Barna Putics in Milorad Krvokapić sta neusmiljeno polnila mrežo in v 51. minuti so se Madžari približali le na minus ena (26:27). Selektor Boris Denič je ukrepal z minuto odmora, po kateri so se njegovi fantje spet dvignili. S tremi zaporednimi zadetki so pobegnili na 30:26, med izključitvijo Petra Puclja so prišli nasprotniki na 29:31, v končnici tekme pa za Slovenijo nista bili usodni niti zgrešeni sedemmetrovki Dragana Gajiča, s 13 zadetki prvega strelca tekme v Novem Sadu.