Trenutno je v Indiji, kamor ga je popotniška žilica privedla po treh mesecih pohajkovanja po Iranu in Pakistanu. 24-letni privrženec osebne in ekonomske svobode ter oster kritik lastne domovine se ne boji neuhojenih poti in nevsakdanjih izzivov. Njegovo potovanje pa ni zanimivo zgolj zaradi klasičnih popotniških razlogov - nanj se je odpravil tudi zato, ker v Sloveniji ne vidi svoje prihodnosti. In se jo je zato odpravil iskat drugam.

Za začetek nam povejte, zakaj bi se mlad diplomant Univerze v Ljubljani po končanem študiju podal na tako pot, zaradi katere ste celo pustili službo. Nemara v potovanju vidite tolikšno dodano vrednost?

Obstajata vsaj dva razloga za to, da sem se ravno zdaj odločil za pot. Prvi je ta, da so se uskladili različni deli sestavljanke: diplomiral sem, z delom privarčeval dovolj denarja in bil posledično osvobojen kakršnih koli obveznosti. Drugi je ta, da sem si take poti želel že vsaj od gimnazijskih let. Poleg tega pa zase ne vidim prihodnosti v Sloveniji, zato je to potovanje simbolično tudi začetek novega obdobja v mojem življenju.

Kako torej dojemate proces potovanja? S kašnimi pričakovanji, cilji, željami, s kakšnim namenom ste se lotili tega osebnega projekta? Je koncept poti pri sebi del širše slike?

Potovanje mi pomeni videti in doživeti svet. Zato potujem, da vidim, kako je svet drugačen, kako različni smo ljudje, pa tudi, kako imamo kljub vsemu vsi podobne želje, težave in hrepenenja.

Moj cilj je živeti življenje, ki mi ponuja najvišjo možno stopnjo svobode - neodvisnost od geografske lokacije, neodvisnost od držav in drugih represivnih sistemov. To pomeni oblikovanje dinamičnega življenjskega sloga, v katerem bom lahko povezoval svoje znanje, svoja poznanstva po svetu in svojo neusahljivo željo po vznemirljivih in stimulativnih krajih.

Svoje popotniške dogodivščine redno beležite na svojem blogu asia-overland.org. Na strani se najdejo tudi fotografije in filmčki, ki bralcu nedvomno pričarajo vzdušje v državah, ki ste jih obiskali. Zakaj se vam zdi takšno oglašanje s poti, na Twitterju, Facebooku, blogu, v obliki foto- in videogradiva, potreben oziroma pomemben del poti? Gre morda za logično doživljanje sveta otroka digitalnih medijev?

Nedvomno. Kljub temu da ne morem reči, da sem otrok socialnih omrežij in digitalnih medijev, so ta v zadnjih letih vseeno pustila velik pečat v življenju vseh, tudi mojem seveda. Spletna stran in dokumentiranje poti se mi zdita praktična iz dveh razlogov. Prvi je ta, da bo to nekoč predstavljalo nepozaben spomin in izvrsten arhiv te dogodivščine, ki se je bom zagotovo z veseljem spominjal. Drugi pa ta, da lahko tako najino pot (na pot se je podal skupaj s prijateljem Vasjo, op. p.) spremljajo tudi najini bližnji, prijatelji in navsezadnje kdor koli, ki se mu zdi zanimiva.

Iran in Pakistan nista državi, ki bi ravno sloveli po svoji demokratični tradiciji in posnemanju zahodnega sveta. Komentator Fareed Zakaria na CNN ju je, poleg Italije in Severne Koreje, uvrstil na seznam držav, ki bi znale pomembno pretresti svet v letu 2012. Kako ste vi kot popotnik in tujec doživljali zunanjepolitična trenja v vsakodnevni resničnosti države?

Ravno ko sva bila v Iranu, se je v Teheranu zgodil napad na tamkajšnjo britansko veleposlaništvo. Nekaj dni pred tem, ko sva prispela v Esfahan, je tam odjeknila eksplozija v bližini poskusnega jedrskega reaktorja zunaj mesta. Na obrobju Teherana je prav v času, ko sva bila tam midva, eksplozija ubila skoraj 20 vojakov revolucionarne garde, tudi nekaj pomembnih poveljnikov. To je nova hladna vojna, ki poteka med Iranom in zahodom, predvsem s strani ZDA in Izraela.

Vendar dejanskih dogodkov in njihovih posledic sama nisva občutila. Jih pa zagotovo občutijo Iranci v obliki še ostrejšega pritiska s strani režima, da bi izkoreninili morebitne izdajalce, ki sodelujejo s tujimi obveščevalnimi službami. Iranska družba je največja žrtev teh dogodkov.

Kot sem sproti zasledila na vašem blogu, vas je presenetila izjemna gostoljubnost prebivalcev Irana. Ste imeli v zvezi z državo, ki jo večina povezuje z vrelcem težav ter grožnjo svetovnemu miru in stabilnosti, drugačna pričakovanja od dejanske slike, ki vas je tam pričakala?

Ne, slišal sem že o iranski gostoljubnosti, ki je med popotniki dobro znana. Podobno kot v Siriji in Sudanu. Vse na prvi pogled grozno strašne države. Ampak gostoljubnost in prisrčnost ljudi verjetno delno izvirata ravno iz tega - ker so tako izolirani in predstavljeni kot izvir zla, jih obišče zelo malo ljudi. Zato so toliko bolj veseli in toplo sprejmejo vsakega, ki vendarle pride. Ampak res je, ko sem to vsakodnevno občutil na lastni koži, sem bil tudi sam presenečen, koliko topline si lahko deležen kot tujec v Iranu.

Kakšno mnenje pa ste si v teh dveh muslimanskih državah ustvarili o položaju žensk v družbi? Ali bi ženska popotnica lahko spoznala državo na enak način kot vidva ali bi ji bile zaradi spola določene stvari onemogočene?

Glede osebne varnosti: v Pakistanu sem spoznal Kitajko, ki je sama potovala tako po Pakistanu kot po Iranu. V Iranu je večji del poti celo spala pri domačinih. Zagotovo je torej tudi za žensko, ki potuje sama, mogoč obisk teh krajev.

Druga stvar pa je, kaj lahko vidiš in kaj ti je onemogočeno. Velikokrat imajo ženske to prednost, da lahko vidijo bolj podrobno tudi drugi del družbe - ženski svet - ki je moškim v teh državah večinoma nedostopen. Predvsem ponekod v Pakistanu žensk sploh ni na spregled na ulici, tako da si je težko ustvariti celovito sliko.

Glede položaja žensk pa tako: predvsem v Iranu je opazno, da so Perzijke izjemno samozavestne in močne zenske. Morda se jih verski voditelji ravno zaradi tega bojijo in jih (neuspešno) poskušajo ukrotiti. Sama sva bila priči poskusu ustrahovanja iranskega režima nad ženskami. V Teheranu sva teden dni ostala pri fantu najinih let Aliju, ki živi s svojo nekaj let starejšo sestro. Živita svobodomiselno življenje, ki je zelo podobno življenju mladih pri nas. Nekega dne sva od Alija izvedela, da so sestro tisti dan aretirali na ulici, ker naj bi bil njen plašč prekratek (!). Zadrževali so jo na policijski postaji, dokler ni Ali prišel po njo, skupaj z "bolj primernimi" kosi obleke.

Kako bi nekomu, ki tam še ni bil, opisali ti državi? Se Pakistan močno razlikuje od Irana, in če se, kako? Kako v njiju živi večina ljudi in kakšno prihodnost vidite zanje?

Iran in Pakistan sta kot dan in noč. Kljub politični situaciji vidim za Iran veliko svetlejšo prihodnost. Zaradi nafte in plina je to relativno moderna država. Teheran je kot vsako drugo svetovno velemesto. Ljudje so dejansko prototip zahodnjakov. Mladi najraje jedo v restavracijah s hitro prehrano; Ameriko in Američane bi oboževali, če jih ne bi hkrati sovražili (sovraži jih seveda režim, ne ljudje). Iranska družba ima neverjeten potencial. Če bi se le rešili okov koruptivnega in oblasti željnega verskega režima, bi se država lepo razvijala in uspevala. Turizem, gospodarstvo, kultura so področja, na katerih bi Iran lahko postal ena najbolj prepoznavnih držav na svetu.

Medtem pa je položaj v Pakistanu veliko bolj črn. Državo, kljub temu da je nominalno demokracija, popolnoma obvladujeta vojska in peščica najbogatejših družin. Naravnih bogastev nimajo veliko, sploh ne, če jih primerjamo s 180-milijonsko populacijo države. Oblastnikom ni v interesu, da se spremeni status quo, saj od ZDA prejemajo milijarde dolarjev pomoči v imenu "boja proti terorizmu". Zato tudi ne želijo prav pretirano, da se ljudstvo izobrazi. Samo 57 odstotkov ljudi, na primer, je pismenih. V teh okoliščinah ni težko obvladovati niti tako številnega prebivalstva.

V Indiji ste šele dobre tri tedne. Kakšen vtis ste si za zdaj ustvarili o državi?

Vzdušje je veliko bolj sproščeno kot v Pakistanu, to se je občutilo že takoj v prvih dneh po prečkanju meje. Pakistan je precej enolična država, medtem ko je Indija paleta jezikov, veroizpovedi, etničnih pripadnosti in barv.

Nekoč ste omenili, da potujete proti vzhodu zato, ker želite potovati v prihodnost, ne v preteklost. Mar to pomeni, da verjamete v to, da je ameriško obvladovanje sveta v zadnjih izdihljajih in da gre njenega naslednika iskati v vzpenjajočih se državah vzhoda, kot sta Kitajska in Indija?

Da. Mladi, ki si želijo svetle prihodnosti in so pripravljeni pogledati čez svoj prag, bodo spoznali, da se jim veliko večje priložnosti kot v okoreli Evropi in dekadentnih ZDA ponujajo v regijah, kot so vzhodna in jugovzhodna Azija, spoznavanje katerih je še pred mano, ter Latinska Amerika. Upam, da bo na ta seznam kmalu prišla tudi Afrika; deli te celine že zdaj veliko obetajo.

Sicer pa to ni nič posebnega. Imperiji se rojevajo in umirajo. Ne živimo v kakšnem posebnem času. Zadnjih nekaj stoletij evropske in kasneje ameriške dominacije svetu je izjema na dolgi zgodovinski premici. Azija spet prihaja na mesto, kjer je že bila pred le nekaj stotimi leti - kot motor svetovnega gospodarstva in razvoja.

Kako z novimi očmi, po toliko prepotovanih kilometrih, ki vas trenutno ločijo od domovine, gledate na našo družbo? Se vam je dojemanje Slovenije v kakršni koli meri spremenilo?

Ni se spremenilo ne na boljše ne na slabše. Le še večjo žalost občutim ob tem, ko pomislim na to, da bi bila lahko Slovenija ena izmed "top" 10 držav na svetu po kakovosti življenja. Naravne danosti imamo izjemne. Vendar za te nismo sami zaslužni. To, kar kot kuga zavira razvoj te dežele, je "skupnoskledarska" miselnost ljudi, ki sem ji ubežal.

Država se do državljanov obnaša, kot da so opravilno nesposobni: "Skoraj 50 odstotkov dohodka ti bomo vzeli, ker ti ne znaš razpolagati s svojim kapitalom. Mi pa." Večini Evrope, in z njo vred Sloveniji, se ne piše nič dobrega, zato sem obsojen na prostovoljni eksil.

Je po vsem povedanem sploh še smiselno pričakovati vašo vrnitev?

Na obisk se bom vrnil, kolikor hitro se bom lahko. Da bi se vrnil za dalj časa, pa ne gre pričakovati.