Če bi pozorno spremljali ta obdobja, bi videli, da se ponavljajo v določenem zaporedju. Športniki to izkoriščamo pri tempiranju forme. Sam potrebujem enajst tednov enakega treninga, da dosežem vrh športne forme. Najtežji del je med šestim in osmim tednom, ko je čas krize, in takrat telo in glava ne delujeta tako, kot bi si človek želel. Potrebne je veliko energije, da prebrodim to obdobje. Seveda je mnogo lažje, če poznaš sistem in se pripraviš na krizno obdobje.

Mnogi športniki samo trenirajo in jim ni jasno, zakaj so še pred desetimi dnevi delovali lahkotno, hitro, eksplozivno, danes pa se mučijo z istimi vajami, kljub temu da so trenirali deset dni več in bi morali biti hitrejši in močnejši. Zelo težko je trenirati, če ne poznaš ciklizacije svojega telesa, ker morda iščeš napake tam, kjer jih ni. Včasih mora preteči le nekaj dni in je vse v najlepšem redu. Največja napaka pa je, da v obdobju krize začneš menjavati sredstva treninga. Že samo ena zamenjana vaja te lahko pelje v še globljo krizo, iz katere pa se je brez poznavanja načrtovanja forme zelo težko izvleči.

Poznam primere, ko so atleti v polnem treningu metali, tekli in skakali nad pričakovanji. Veselili so se tekmovalnega obdobja, kajti ko bodo zmanjšali obseg treninga, povečali intenzivnost in se spočili, bo rezultat še veliko boljši. Velikokrat ni bilo tako. Nekateri so malo napredovali, drugi stagnirali, tretji pa celo nazadovali, kajti padli so v tisto neželeno obdobje krize, iz katerega brez znanja ni izhoda.

Enako velja pri ekipnih športih. Berem članke v medijih, en je vroč, drugi ni zadel več kot mesec, tretji, kar je vrgel, je šlo v koš. Vse to ima znanstveno razlago, če razumeš zadevo. Vsako telo ima svoj način delovanja. Če ga razumeš, je tudi glavi lažje. Potem se ne obremenjuješ s stvarmi, ki nimajo vpliva na rezultat. Enostavno, ko si v krizi, ne moreš pričakovati izrednih rezultatov, in obrnjeno, ko si v formi, je čas za presežke. Menim, da imamo Slovenci v vseh športih še veliko rezerv prav v načrtovanju forme. Vesel sem, da je čas krize za mano. V prihodnjih tednih pričakujem dvig rezultatov v vseh sredstvih treninga, ki jih uporabljam v tem prvem ciklusu priprav na olimpijske igre.

Čas druženja v izbrani družbi

Zadnji teden je bil tudi čas druženja. Obiskala sta nas menedžer Daniel Westfeldt in njegova desna roka Stina Funke, ki skrbita za naša tekmovanja in nekatere sponzorje. Prva večerja je pripadla Kari Patterson, ameriški metalki kopja, konkurentki naše Martine Ratej. Povabila nas je v svoje stanovanje, v katerem živi skupaj s fantom, metalcem diska. Všeč mi je bila pogostitev, ki je bila preprosta. Ni tako kot pri nas, ko zmečemo na mizo vse, kar imamo. Bila je ena jed, nekakšna zelo okusna mehiška čorba. Sledila je sladica in to je bilo to. Dovolj in ne preveč.

Naslednji gostitelji smo bili mi. Punce so pripravile slovensko-ameriško-mehiške tortilje in jabolčni zavitek. Nisem želel, da pretiravamo s slovenskimi količinami, čeprav je Daniel pričakoval ravno to. Namreč vedno, kadar nas je obiskal v Sloveniji, smo ga napolnili, da ni mogel dihat. Vsi so bili zadovoljni. Dobro je, ker ni nihče izbirčen. Vsi jemo vse.

Pred odhodom sta nas na večerjo povabila tudi Daniel in Stina, in sicer v ameriško restavracijo Cheese cake factory. Pridružila sta se nam tudi trener Marjan Ogorevc in njegova žena, ki sta v petek po nekaj zapletih na poti vendarle prispela do San Diega. Na tako dolgi poti ti včasih kakšno letalo enostavno pobegne pred nosom. Vesel sem, da sta Daniel in Stina spoznala Marjana, ki jima je podaril svojo prvo knjigo v angleščini, ki bo izšla na ameriškem trgu.

Vse te večerje so nas zbližale tudi kot osebe. Izmenjali smo si izkušnje, videnje na trening. Zanimive podatke mi je dal Asmund Martinsen, trener norveškega metalca kopja Andreasa Thorkildsna, ki pričakuje izjemne mete v tej sezoni. Sicer ima Andreas trenutno nekaj težav s poškodbo, a se ni bati, da mu ne bi uspelo. Družba, v kateri imamo vsi isti fokus, olimpijske igre, mi je dala še dodaten zagon.

Jutri je nov trening, nov izziv. Gremo naprej.

Lep pozdrav iz San Diega!