"Potem ko se je Uroš Šerbec vrnil v Slovenijo, sem v studiu slovenske TV v Novem Sadu nadomestil Romana Pungartnika, ki se je preselil na komentatorsko mesto. Prvič vidim veliko tekmovanje 'od zunaj', ne pa kot igralec. Vidim, kaj se dogaja v novinarskih in igralskih vrstah, sedanji pogled na vse zadeve pa je precej drugačen od tistega, ki sem ga imel kot igralec," priznava Tomaž Tomšič, ki nima težav z javnim nastopanjem, a pravi, da je treba paziti predvsem na pravilnost jezikovnega izražanja: "Če bi imel možnost, bi dal vsem igralcem - že med njihovo kariero - priložnost, da bi si ogledali in doživeli tudi to plat tekmovanja. Potem bi marsikaj drugače dojemali, kajti zadeva je precej zahtevnejša, kot sem si jo tudi jaz predstavljal še v časih, ko sem bil igralec."

V reprezentanci je Tomšič debitiral na premierni tekmi samostojne Slovenije proti Hrvaški v gosteh leta 1992, od reprezentančnega dresa pa se je poslovil po OI 2004 v Atenah. "Že to, kar je Slovenija doslej pokazala na EP v Srbiji, je super. V igri so še rezerve, imam pa občutek, da so fantje premalo pozitivno predrzni. Malce se še bojijo, a takšna je bila tudi moja reprezentančna generacija. Prav pomanjkanje pozitivne predrznosti je glavni razlog, da so na treh tekmah proti Norveški, Hrvaški in Franciji ostali praznih rok. Če bi imeli to lastnost, bi posledično namesto dveh imeli štiri ali celo šest točk," meni nekdanji krožni napadalec, ki je bil profesionalni rokometaš kar 16 let, v reprezentančnem dresu pa je osvojil tudi srebrno kolajno na EP 2004 v Sloveniji.

In katere so glavne razlike med njegovo in sedanjo reprezentančno generacijo? "Sedanja je telesno, torej po kilogramih in konstituciji telesa, precej lažja. Poleg tega so se spremenila pravila igre in tudi način igranja rokometa: zdaj se precej več teče in giba, medtem ko smo mi igrali bolj statičen rokomet. V moji generaciji je bilo precej več igralcev, ki bi jim lahko rekli zvezdniki, medtem ko v sedanji izstopa le eden - Uroš Zorman," ocenjuje Tomšič, ki je v dolgi karieri igral le za tri klube - Ribnico, Celje Pivovarno Laško in francoski Ivry, v katerem je bil med letoma 2003 in 2005.

Rokometne čevlje je Tomšič obesil na klin leta 2007, čeprav je imel mamljivo ponudbo iz nemškega kluba Göppingen, a jo je zavrnil zaradi družine. Iz igralskih vod se je preselil v trenerske, 1. januarja letos pa se je sporazumno razšel s klubom Ribnica Riko hiše. "Verjetno imam rekord glede najkrajšega trenerskega staža," v šali pravi Tomšič (na klopi ga je zamenjal Mustafa Torlo, ki je hkrati vratar in trener, njegov pomočnik pa je Vasilij Dubonosov, ki je asistiral tudi Tomšiču), ki je pojasnil razloge za prekinitev sodelovanja z Ribničani: "Klubski predsednik Miro Obrstar mi je pojasnil, da je prišlo do finančnih težav. Mislim, da poleg tega ni šlo za strokovne razloge, saj sem prepričan, da mi strokovnosti ne manjka. To med drugim potrjuje tudi dejstvo, da sem bil pred tem v Ribnici trener že dve leti in pol."

Med čakanjem na novo priložnost za trenersko delo se Tomšič še bolj posveča družini in podjetništvu. Še med igralsko kariero je pametno vložil denar, zdaj pa je zaposlen v zasebnem sektorju na področju prodaje avtomobilov: "Nimam svojega podjetja, ampak delam v podjetju AvtoSvet v Mariboru. Smo generalni zastopnik za vozila Saab, doslej nam je šlo zelo dobro, v zadnjem času pa smo imeli malce nesreče, saj je šel Saab v stečaj. V prihodnjih dveh tednih bo znano, ali bo Saab še naprej živel ali pa ga bodo dokončno izbrisali."