Popoldan sem imel še predavanja na faksu, ki pa niso bila kar tako. Pa ne zato, ker bi se učili o kakšni posebni snovi - obravnavali smo valjčno transformacijo za obdelavo slik - če že koga zanima. Bila so posebna, ker so bila to zadnja redna predavanja v mojem življenju. No, vsaj trenutni plan je takšen. Naslednji teden sledijo še kolokviji, nato pa bo stvar s kančkom sreče zaključena. V poletnem semestru moram dodelati še dolg iz lanskega leta, prav tako pa me čaka še nek izbirni predmet. Načeloma pa se je danes zaključila doooolga pot, začeta davnega leta 1994, ko sem vstopil skozi vrata osnovne šole.

Po kakšnih 18 letih šolanja od osnovne šole, gimnazije in faksa sem nekako prišel do opažanj, da imamo kar nekaj možnosti za izboljšanje. Upam, da se bo vsaj kaj od naslednjega spremenilo:


Učitelji (tisti z normalno populacijo):

- vem, da je vaše delo težko, ampak prav vi ste ena pomembnejših osebnosti v razvoju človeka,

- ne postanite učitelj, če ne znate razlagati ali če se tega ne želite naučiti. Lahko ste top strokovnjak, pa to še vedno ne pomeni da ste dober učitelj.

- ostanite na tekočem,

- razumite, da obstaja življenje izven vašega predmeta,

- imejte normalen odnos do učencev (to še ne pomeni, da boste izgubili svojo avtoriteto).


Dragi šolski sistem na splošno:

- ne vzdržuj statusa quo,

- nagrajuj ljudi, ki se trudijo izboljšati sistem. Tiste, ki delajo več, in tiste, ki delajo nadpovprečno dobro,

- upoštevaj kritike, ki ti jih tako ali drugače sporočamo ljudje,

- uvajaj prakse iz gospodarstva za optimizacijo postopkov,

- postani bolj odziven na spremembe v družbi in gospodarstvu.


To so bistroumi, ki so se mi pojavili ob pogledu na (pre)mnogo let preživetih v šolskih klopeh. Vem, da so mnoge izmed točk zgolj pobožne želje. Po drugi strani pa smo ljudje sposobni spraviti človeka na Luno, ukrotiti moč atoma in še marsičesa izjemnega. Ko podamo svojo voljo za izboljšanje skupnega dobra, potem lahko Janezi in Micke dosežemo marsikaj; zakaj nebi izboljšali enega najpomembnejših stebrov naše družbe?!

V širšem kontekstu se moramo vprašati, kako želimo zastaviti izobraževanje populacije na sploh. Recimo, da sem zadovoljen s svojo izobrazbo in znanjem, pa tudi razvojem, ki mi ga je prineslo kar nekaj let šolanja. Toda, ko pogledam nazaj, vidim, da je to vzelo več kot 18 let. Pa še vedno nisem zaključil z vsem. To se mi zdi predolga doba, ki pa se je z Bolonjsko reformo še podaljšala. Kdaj za vraga naj se normalno študirajoč človeček postavi na svoje noge, ko pa je tako odvisen od drugih samo zato, da lahko dokonča formalno izobrazbo?! Si lahko v hitro spreminjajočem svetu privoščimo tako dolgo šolanje, ki mnogokrat ne prinese kaj prida k razvoju človeka?

Še nekaj opazovanj izhaja iz poslovnega sveta. Kar nekaj zelo pametnih "ludekov" je predčasno zapustilo šolo in nadaljevalo lastno pot (Jobs, Gates, Turner...). Kaj je torej narobe s sistemčičem, da takšne ljudi izpušča? So res preveč samosvoji, da bi se lahko podredili togosti sistema, ali pa je sistem preveč tog in ne upošteva izjemnih lastnosti posameznika? Vsekakor se bodo morali izobraževalni vzorci zasnovani v svetu, ki več ne obstaja, spremeniti. Hkrati bomo kot družba morali premisliti, koliko je sploh še vreden papir.