Že ime vile pove, komu je pripadala - družini Samassa. Ta je bila številna, znana in vplivna. Jožef Samassa je prišel v Ljubljano iz severne Benečije. Ponj je poslal njegov sorodnik Gašper Franchi, ki je bil ljubljanski zvonar od leta 1687 do smrti leta 1733. Potreboval je pomoč v svoji livarni, ki jo je imel pred Pisanimi vrati (na današnji Karlovški cesti), in jo dobil.
Zaslovel z zvonovi Rotunde
Jožef Samassa je postal meščan Ljubljane, se poročil in prevzel zvonarno. Tudi njegovi nasledniki so bili zvonarji. Nekateri so razširili dejavnost in se ukvarjali še z drugimi posli. Aktivno so posegli tudi v meščansko dogajanje.
Albert Samassa je prevzel podjetje leta 1866 in moderniziral proizvodnjo. Izdeloval je tudi gasilske brizgalke, cerkveno opremo, peči iz bele lončenine in armature in še marsikaj. Imel je zastopstva v Gradcu, na Dunaju, v Pragi, Linzu. Udeleževal se je mednarodnih razstav in dobival priznanja za svoje izdelke. Velik uspeh je doživel na dunajski svetovni razstavi leta 1873 s tako imenovanimi zvonovi Rotunde.
Na Karlovški cesti si je poleg zvonarne zgradil vilo, v Zvonarski pa je kupil zemljišče in sezidal tovarno kovinskih izdelkov. Ustanovil je še nekatere obrate in pridobil za odjemalce celuloze vse tovarne v monarhiji in celo neko na Finskem. Sodeloval je tudi z vojaško mornarico v Trstu. Za njegovega življenja so odlili več kot 2800 zvonov, med drugim za cerkev sv. Jakoba v Ljubljani, za sarajevsko katedralo, za cerkev sv. Srca Jezusovega v Gradcu, zvon za Cejlon itd.
Vila Samasasa je neorenesančno zasnovana. V Zgodovinskem arhivu Ljubljane je načrt te vile, a brez podrobnosti in podpisa arhitekta. Vilo je obdajal vrt, kar je lepo videti na starih razglednicah. Ob vili je bil steklen vrtni paviljon. Albert Samassa je uporabljal vilo za poslovne in stanovanjske potrebe. V pritličju je imel pisarne, sobe za goste v drugem nadstropju. V prvem je bival z družino.
Škofijska zvonarna mu je speljala delavce
Mesec dni pred koncem prve svetovne vojne je Maks Samassa, ki je prevzel posle od očeta Alberta izvedel, da nameravajo v Ljubljani ustanoviti škofijsko zvonarno in da so zanjo naskrivaj že pridobili nekaj njegovih delavcev. Ker mu je propadlo še nekaj poslov, se je odločil za prodajo, sedež zvonarne pa prenesel v dunajsko Novo mesto.
Samassove obrate je leta 1919 kupila Delniška družba Strojnih tovarn in livarn. Postala je tudi lastnica Samassove vile. Vanjo se je naselil ravnatelj te družbe z družino. Potem je vila prešla v roke grofice Karlote Varda iz Ljutomera, ki jo je po drugi svetovni vojni prodala in odšla v Italijo. Hišo je kupila dr. Ana Zalokarjeva in jo v začetku šestdesetih let minulega stoletja prodala državi.
Po osamosvojitvi so se v tej vili naselila nekatera društva in njihove zveze, ki še uporabljajo prostore v nekdanji vili Samassa. Njena notranjost deluje dokaj osiromašeno, kar se vidi že na stopnišču. Manjkajo veliki lestenci, v sobanah pa peči na koks in še marsikaj, kar je ustvarjalo vtis meščanstva in blagostanja. Zunanjost vile pa je okrnjena s krčenjem njene lokacije na račun predora in ceste.