Za takšne razmere potrebujemo dolgoročno rešitev, ki daje jasno zagotovilo, da sami obvladujemo situacijo. Zato se moramo zavedati, da se ustavnih sprememb lotevamo zaradi nas samih in ne zaradi kogarkoli drugega. Škoda je le, da nismo zadolževanja na ustavnem nivoju omejili že prej. Ampak kot vedno tudi tu velja pregovor: Bolje pozno kot nikoli. Vsa pohvala torej naši politiki, da je zmogla pri tej stvari doseči tako širok konsenz.

Korenine ustavnega omejevanja zadolževanja segajo v trideseta leta prejšnjega stoletja. Leta 1936, torej le nekaj let po veliki krizi leta 1929, so v švicarskem kantonu St. Gallen na ravni kantonalne ustave dosegli dogovor, da se ne bodo več zadolževali in bodo porabili zgolj toliko, kolikor ustvarijo oziroma bolje rečeno, kolikor davkov poberejo. Pri reševanju fiskalnih težav so se torej odločili slediti načelu izravnanega proračuna. Poleg tega so za primer prekoračitve določili tudi sankcije. Švicarski St. Gallen je tako že več kot sedemdeset let eden najmanj zadolženih švicarskih kantonov. Švicarska konfederacija je svojo zvezno ustavo v smeri omejitve zadolževanja po načelu izravnanega proračuna - prejemki in izdatki proračunov so uravnoteženi brez zadolževanja - dopolnila na vseljudskem referendumu decembra 2001. Celotno ureditev je zaokrožila s fiskalnim pravilom, ki določa, da lahko skozi celotni ekonomski cikel porabijo le toliko, kot "pridelajo", zato v dobrih letih ne smejo porabiti vsega, temveč morajo del prihodkov prihraniti za slaba leta. V dobrih letih tako oblikujejo neke vrste "sklad proračunske rezerve", ki je namenjen investicijski dejavnosti države v slabih letih. Švicarski proračuni imajo tako lahko le presežek ali pa so izravnani, nikakor pa nimajo primanjkljaja in posledično ne povečujejo dolga. Nasprotno. Švicarska konfederacija je svoj javni dolg v obdobju od leta 2005 do 2010 znižala s 53 odstotkov na 40 odstotkov BDP. Švicarsko breme dolga in obresti se torej zmanjšuje.

Najprej zadolževanje, na koncu izguba suverenosti

Slovenija bo ustavno omejila zadolževanje. Politika si je o tem enotna in to je dobro. Ustavno sidro je namreč edino, ki daje dovolj močno zagotovilo, da se stvari ne bodo spremenile ob prvi priliki. Na stroki pa je, da predlaga najboljšo možno rešitev.

Veseli me, da smo končno priznali, da je zadolževanje že samo po sebi problem. Še pred časom smo namreč poslušali argumente, da se bonitetne ocene ne zmanjšujejo zaradi obsega dolga, temveč zaradi dinamike naraščanja dolga oziroma pri nas zaradi nezmožnosti izpeljave reform ali v zadnjem času zaradi nezmožnosti oblikovanja vlade ipd. Zadnja znižanja, ki so doletela Francijo in celo sosednjo Avstrijo, pa so pokazala, da je dejansko jedro problema dolg. Breme dolga zaradi naraščajočega bremena obresti, za odplačilo katerih so se seveda potrebne višje davčne obremenitve kot v državah, ki niso zadolžene, vpliva na konkurenčnost gospodarskih subjektov in na konkurenčnost posameznega gospodarstva kot celote. Davčno tekmovanje (ang. fiscal competition) je dejstvo, ki se ga nekatere države že zavedajo, predvsem pa se ga zavedajo tisti, ki jim denar posojajo oziroma jih ocenjujejo. Slovenska država to lekcijo še jemlje, čeprav jo gospodarstvo nanjo opozarja že dolgo, saj ves čas čuti breme fiskalnih obremenitev, kar vpliva na njegovo konkurenčnost.

Da je šlo zadolževanje Slovenije že danes preko vseh razumnih meja, je jasno vsakomur, ki ve, da za obresti letno dajemo več kot 500 milijonov evrov. Ta davkoplačevalski denar bi lahko uporabili mnogo koristneje, kot da ga plačujemo bankam. A pogodbe je treba spoštovati.

Prav tako je verjetno vsakemu zdravorazumskemu posamezniku jasno tudi, da krize zadolževanja ne moremo reševati z novim zadolževanjem. To je tako, kot da bi narkomanskega odvisnika zdravili s povečevanjem odmerka. S krediti je namreč žal tako kot z mamili: najprej država vzame kredit, nato kredit vzame kredit in na koncu krediti vzamejo državo. Fazi zadolževanja sledi faza nadaljnjega zadolževanja in reprogramiranja obstoječega doga ter na koncu seveda izguba suverenosti, ko začno uslužbenci evropske komisije redno obiskovati ministrstvo za finance - torej neke vrste prisilna uprava s strani EU, ECB, IMF... Takšnemu scenariju se z odločnimi spremembami na ustavni ravni seveda postavljamo po robu.

Avtomatsko razdolževanje v času konjunkture

Slovenija ni prva, ki se je odločila za ustavno dopolnilo, ki bo uredilo to področje, in glede na napovedani fiskalni pakt verjetno tudi ne zadnja. Pred nami so stvari, poleg prej omenjene Švice, uredile že Nemčija leta 2009, Madžarska aprila 2011 (ustava je sicer začela veljati s 1. januarjem letošnjega leta) in Španija septembra 2011.

Kot kaže, se bo Slovenija odločila za omejitev v obliki zgornje meje dolga. Rešitev, ki jo bomo sprejeli, mora zagotavljati dolgoročno vzdržnost javnih financ in poskrbeti za aciklične učinke! Ekstremnim nihajem, ki jih prinašajo ekonomske krize, se namreč država, ki je tako odprta v svet, žal ne more izogniti. Lahko pa poskrbi za to, da so vplivi teh nihanj na družbo čim manj uničujoči. Poleg rešitve, o kateri je konsenz že dosežen, bi tako veljalo v ustavo zapisati tudi fiskalno pravilo, ki bo v letih gospodarske rasti zagotovilo dovolj manevrskega prostora za krizne čase. V primeru ustavne omejitve z zgornjo mejo dolga to pomeni nujnost razdolževanja v letih gospodarske rasti. Vlade, ki bodo vodile državo v letih konjunkture, bi morale biti z ustavnim določilom zavezane k zniževanju dolga v obdobju debelih krav. Le tako bomo imeli zagotovilo, da v leta suhih krav ne bomo vstopili z že doseženo zgornjo mejo dolga, še posebej ob dejstvu, da BDP v kriznih letih pade in se delež dolga v BDP že zaradi tega dvigne. Državi torej ne smemo dovoliti, da v najboljših letih pri dolgu zapravi ves manevrski prostor.

Politikom zato predlagam, da v spremembe 148. člena ustave vključijo tudi določbi, ki bosta v letih konjunkture zagotavljali avtomatsko razdolževanje in neodvisen nadzor nad tem, da proračuni, še preden jih parlament sprejme v proceduro, izpolnjujejo te fiskalne določbe, na primer: "Dolgoročnost obsega dolga pod mejo, določeno v prvem odstavku tega člena, je zagotovljena s fiskalnim pravilom, ki predvideni obseg izdatkov omejuje s predvidenim obsegom prihodkov, korigiranih z razmerjem dolgoročnega trenda gospodarske rasti in letne napovedi gospodarske rasti. Vsi presežki, ki dolgoletno povprečje presegajo za več kot odstotno točko, se namenijo odplačilu dolga" in "Postopek sprejemanja proračuna v državnem zboru se lahko prične, če fiskalni svet potrdi, da je predlagani proračun skladen z omejitvami iz prejšnjih dveh odstavkov".

Verjetno ni treba poudarjati potrebe po neodvisnosti takšnega varuha dolgoročne fiskalne stabilnosti. Njegova ustavna opredelitev bi to neodvisnost vsekakor utrdila. Če vemo, da je dolgoročna povprečna rast za Republiko Slovenijo nekje okoli 2 odstotkov, bi se vsi presežki nad mejo 3 odstotkov namenjali odplačilu dolgov. Kaj bi to pomenilo za obdobje 1995-2010, prikazuje priloženi grafikon.

Manj stresno skozi krizo

V letih gospodarske rasti bi iz presežkov, ki bi bili namenjeni odplačilu dolgov, vrnili toliko kreditov, da bi imeli v času krize dovolj manevrskega prostora za zadolževanje in ne bi takoj dosegli ustavno določene zgornje meje. Ne glede na to, kdo bi v času krize sestavljal vlado, bi nam na ta način lahko omogočil lažji in manj stresen prehod skozi krizo. Država bi tako lahko prav v času krize s svojimi investicijami poskrbela za delovna mesta in določen del gospodarske rasti. Da je to ključnega pomena, se verjetno lahko strinjamo vsi, ki vemo, da naša ustava določa, da je Republika Slovenija socialna država. In ne samo to - sam si namreč želim živeti v državi, ki bo ljudem v kriznih časih sposobna zagotoviti ne le socialno pomoč, temveč tudi dostojanstvo. Dostojanstvo, ki ga zagotavlja zaposlitev! Visoke stopnje zaposlenosti v kriznih časih pa brez investicij države seveda niso mogoče.

Dolgoročno nas bo takšna rešitev, kar se dolga tiče, držala sicer nekje med ustavno določeno zgornjo mejo dolga in desetimi odstotnimi točkami pod njo, kar pomeni stalno breme obresti ter njihov vpliv na našo konkurenčnost. Sam sem se zato pred časom (v članku, objavljenem v Pravni praksi) zavzel za uveljavitev švicarskega pristopa. Predlagal sem spremembo 149. člena naše ustave, ki bi dolgoročno pomenila popolno razdolžitev države. Vendar ob tem, da imamo ta trenutek v politiki tako visoko stopnjo konsenza, stvari verjetno ne kaže problematizirati. Če so bile ustavne omejitve zadolževanja še pred dobrim letom dni lahko le sanje, postajajo danes, hvala bogu in zdravi pameti, realnost.