"Mestna občina Celje se je že pred leti zavedala, kakšen problem bo sčasoma nastal s komunalnimi odpadki. Županu Bojanu Šrotu moramo priznati, da je bil tudi na tem področju vizionarski in da je sprejemal odločitve, ki so se izkazale za modre in pravilne," pravi Marko Zidanšek, direktor Javnega podjetja Simbio d.o.o., ki upravlja RCERO.

Občina je tako že pred letom 2000 na območju Bukovžlaka odkupovala zemljišča in ves čas sledila, kaj se obeta na področju okoljske zakonodaje. Ko se je pokazala možnost, da za projekt pridobi nepovratna evropska sredstva, so se začeli resni pogovori. "Spominjam sem, da sem z vodjo projekta Milko Leskošek in Silvom Plesnikom, takratnim vodjo občinskega oddelka za okolje in prostor, hodil od občine do občine in pregovarjal župane. Bili smo kot nekakšni trgovski potniki, jim razlagali, kaj jih čaka na področju ravnanja z odpadki, in jih prepričevali, naj sodelujejo v projektu. Potrebovali smo jih iz najmanj dveh razlogov. Zavedali smo se svojega lastnega problema, ki ga bomo imeli, če projekta ne izpeljemo, po drugi strani pa smo vedeli, da bo center ekonomsko učinkovit, če bo zajel 250.000 prebivalcev. Moram priznati, da pregovarjanje ni bilo ravno prijetno, vendar se je obrestovalo. Upam, da se tega v vseh občinah, ki so partnerice v projektu, zavedajo. Projekt je nam in drugim občinam prinesel samo dobre stvari. Res je tudi, da kakšnih večjih težav nismo imeli, saj so se tudi v večini drugih občin v savinjski regiji že zavedali svojih problemov in gledali v prihodnost. Da smo lahko uresničili zgodbo o uspehu, smo poleg lokacije za center, ki smo jo imeli, potrebovali le še dobro pripravljeno dokumentacijo in tesno sodelovanje partnerjev. Uspelo nam je in na to smo še danes zelo ponosni," se spominja prvih začetkov Marko Zidanšek.

Ker je šlo za vzorčni projekt in v Sloveniji s tem nihče ni imel izkušenj, so si podobne centre ogledali v Italiji, Avstriji in Nemčiji. Preverjali so različne možnosti in iskali rešitve, ki bi bile okolju primerne in ekonomsko sprejemljive. Leta 2003 so občine, ki so se odločile za sodelovanje, podpisale pogodbo o sofinanciranju in se dogovorile, da bodo solastnice zgrajenih objektov, Mestna občina Celje pa bo ostala edina lastnica zemljišča. Dogovorile so se tudi, da bodo vsi občani plačevali enako ceno storitve odvoza in predelave odpadkov.

Leto kasneje je komisija Evropskega kohezijskega sklada odobrila nepovratna sredstva in za izvedbo projekta zagotovila 60 od 65 odstotkov potrebnega denarja. Preostalo so prispevale država in občine z denarjem od pobranih taks in nekaj malega še iz proračuna. Leta 2006 se je začela prva faza gradnje, ki je vključevala kompostarno, sortirnico, objekt za demontažo kosovnih odpadkov in spremljajoče zgradbe z upravo vred. V drugi fazi so zgradili objekt za mehansko-biološko obdelavo in Toplarno Celje, ki pa ni v Bukovžlaku, ampak v Gajih pri Trnovljah in je pomembna iz več razlogov.

Lahko frakcijo, kot so papir, karton, plastika, folije, tekstil in les, izločijo v sistemu mehansko-biološke obdelave in jo skupaj z blatom iz centralne čistilne naprave odpeljejo v Toplarno, kjer se uporabi kot energent za kurilno napravo. S tem zmanjšajo količino blata, ki se nabira v čistilni napravi, zadoščajo strogim zahtevam glede vsebnosti biorazgradljivega ogljika v odloženih odpadkih in hkrati pridobijo energijo za del mesta Celje.

Ko so v Celju pred leti začeli razmišljati o projektu, so se seveda morali pogovoriti tudi z ljudmi, ki živijo v okolici Bukovžlaka. V prid jim je šlo, da je bilo isti lokaciji komunalno odlagališče, ki seveda ni bilo urejeno tako, kot bi si želeli, in je šlo marsikomu v nos. To je bil tudi razlog, da so ljudje sprejeli nov center kot nekaj, kar je dobro in bo izboljšalo njihove življenjske razmere.

"Z domačini nismo imeli težav. Vse, kar smo jim obljubili, smo tudi izpolnili. Pojasnili smo jim, da želimo uresničiti več različnih okoljskih ciljev in da se bo kakovost okolja le izboljšala. KS Teharje je že prej zaradi odlagališča prejemala okoljsko rento in tako je ostalo do danes, ko na leto dobi okoli sto tisoč evrov. S pogodbo se je zavezala, da bo denar porabila za ceste, pločnike, javno razsvetljavo in nadstandardne projekte, ki si jih ljudje želijo, jih pa občina sicer ne bi ne mogla izpeljati," pravi Zidanšek.

Po uradni otvoritvi v letu 2009 si je RCERO ogledalo veliko investitorjev iz tujine, ki so iskali primerne rešitve za svoje okoljske probleme. "Ker smo vzorčni center, nas po nasvetih iz Bruslja obiskujejo predstavniki iz Madžarske, Bolgarije, držav nekdanje Jugoslavije in še nekaterih drugih držav. Čeprav je zaradi takšnih obiskov včasih celo nekoliko moten proizvodni proces, jim vedno z veseljem pokažemo, kaj smo zgradili, kako se da problem z odpadki celovito rešiti in ga celo izkoristiti kot priložnost. Rad bi poudaril, da je naš center tudi stroškovno učinkovit. Čeprav imamo visoke stroške amortizacije, obdelave in delovne sile, saj gre vendarle za 50 milijonov evrov vreden kompleks, naši občani v glavnem plačujejo nižje položnice kot drugje, kjer problemov sploh še niso rešili. Za odvoz in obdelavo odpadkov iz 120-litrskega zabojnika morajo odšteti 13 evrov, za 240-litrski zabojnik pa šest evrov več. Čeprav vedno in povsod poudarjamo, da naš center ni bil zgrajen z namenom, da bo prinašal dobiček, temveč izključno zato, da bo zagotavljal kakovostne storitve, smo zadovoljni, da smo imeli lani pozitiven rezultat. Ker bilance še niso končane, lahko samo okvirno ocenim, da smo imeli 14 milijonov evrov prihodkov in približno 50.000 evrov dobička. Nekaj podobnega pričakujemo tudi v letošnjem poslovnem letu."