Začniva s temno platjo vaše službe - z denarjem torej. Ali drži, da za razliko od drugih univerz sredstva, pridobljena z raziskovalnimi projekti, na vaši univerzi porabljate za normalno delovanje članic?

Tako sem ravnal kot dekan Famnita. Ker sem moral. Sredstva za študijsko dejavnost niso zadoščala, zato smo morali primanjkljaj zapolniti z raziskovalnimi projekti, tudi iz tujine. Tako smo lahko našim profesorjem na Famnitu sploh zagotovili polne plače. Vse kaže, da bomo podobno morali ravnati tudi na ravni celotne univerze.

Zakaj? Ali to pomeni, da za vašo univerzo veljajo drugi, slabši pogoji?

Bojim se, da je tako. Univerza na Primorskem je sicer nastala v času stare uredbe o financiranju visokega šolstva, ki je veljala do leta 2010. Ta je dopuščala organsko rast novih institucij. Z lanskim letom pa je začela veljati nova uredba, ki je sredstva za delovanje univerz in drugih visokih šol zamrznila na ravni vzpostavljenega razmerja v letu 2010. Ker so mnogi študijski programi na naši univerzi šele v začetnih letnikih, to pomeni, da bo, v kolikor ne bo prišlo do ustreznih korekcij, financiranje teh programov le delno, izvajati pa jih moramo in jih bomo morali v celoti. K temu smo se zavezali takrat, ko smo študente sprejeli na študij. Za študijska programa biopsihologije in aplikativne kineziologije, na primer, dobljena sredstva pokrivajo le financiranje prvih letnikov. Upam in želim verjeti, da se bo za ta problem našla rešitev. Kljub svoji majhnosti je Univerza na Primorskem skupaj s Koprom in celotnim Slovenskim primorjem za Slovenijo strateškega pomena.

Rektor ljubljanske univerze je nedavno bodoči vladi, kdorkoli že to bo, javno napovedal, da bodo profesorji na UL "vpili in protestirali", če ne bo našla denarja za izpeljavo petega letnika bolonje. Če prav razumem, bi bili vi veseli, če bi dobili dovolj sredstev za izpeljavo drugega, tretjega in četrtega letnika?

Poznam to izjavo in ga seveda podpiram. Sem mu pa v šali rekel, da bi bili na naši univerzi zelo veseli že, če bi nam financirali vsaj prve štiri letnike.

Svoj rektorski program, s katerim ste novembra tesno premagali protikandidata prof. Darovca, ste naslovili zelo poetično, pa tudi nekoliko protislovno. Poimenovali ste ga "Sedem korakov Univerze na Primorskem - s tiho, a neugnano modrostjo naprej". Zanima me, kaj ste imeli v mislih s sintagmo "neugnana modrost": neugnanost je običajno lastnost mladosti. In zakaj ravno pravljičnih sedem? Ima ta odločitev morda kaj opraviti z matematiko?

Ima. Pri meni je skoraj vse tako ali drugače povezano z matematiko. Za revijo Emzin sem pred leti napisal sestavek, v katerem sem za nekatera osnovna števila med 1 in 10, med njimi tudi o številu 7, z matematičnimi orodji pojasnil njihovo vlogo v človeški civilizaciji. Spomnim se svojega profesorja iz glasbene šole, ki je dejstvo, da za notno črtovje uporabljamo pet črt, pojasnjeval takole: če vržemo kamne v zrak in jih poskušamo prešteti med njihovim padanjem, bo izračun točen pri petih oziroma šestih kamnih, če je kamnov več, pa ni več nujno tako in racionalno preštevanje bo zamenjala intuitivna mešanica štetja in ugibanja.

V matematiki je število 7 pogosto tista meja, ko nekaj, kar je prej veljalo, ne velja več, ali obratno. Nekatere pomembne matematične strukture se pojavijo šele pri številu 7. No, število 7 je zelo prisotno tudi v naši kulturi. Kljub dekadnemu oziroma binarnemu sistemu kot osnovi za komuniciranje v realnem svetu imamo sedem dni v tednu, sedem tonov na glasbeni lestvici, pa ne pozabimo na sedem smrtnih grehov, dva med njimi, pohlep in zavist, nas uspešno uničujeta. Skozi število 7 v naš racionalni svet vdira intuitivno, iracionalno. Zato se temu številu pripisuje mistično, misteriozno, domišljijsko vsebino.

Za sedem korakov sem se odločil tudi zato, da bi poudaril, da prave relevantne znanosti in univerze ni brez domišljije in intuicije. Kar zadeva sintagmo neugnana modrost, imate seveda prav: res je protislovna. A tako je življenje. Nezamenljivi logo, simbol skupine The Grateful Dead, je skelet, kronan s spletom vrtnic, povzet iz ilustracije v pesnitvi Rubaiyat perzijskega pesnika, filozofa in matematika Omarja Khayyama iz 11. stoletja. Tako je tudi življenje, ujeto v cikličnosti rojevanja in umiranja, včasih lepo kot cvetovi vrtnice, včasih boleče trpko kot njeni trni.

Morda je protislovna tudi moja natura. Ko sem se odločal za študij, sem dolgo kolebal med matematiko, filozofijo in psihologijo. Izbral sem matematiko, vendar me še vedno zanima, kako je mogoče matematična spoznanja uporabiti zunaj naravoslovja. Sintagmo neugnana modrost sem uporabil prav zaradi teh protislovij. O modrosti smo sicer res navajeni misliti kot o nečem tihem, počasnem, globokem. Toda v resnici modrosti ni brez norosti. Neugnanost, ki jo premorejo mladi, je potrebna, da se modrost lahko udejani. Brez mladih ni nič.

O pomenu mladih govorite v drugi točki svojega rektorskega programa. Med drugim pravite, da mora UP paziti na ustrezno zastopanost in opolnomočenje mladih, "ki naj združuje ljudi mehkega srca". Kaj ima opraviti trda znanost z mehkim srcem?

Če dovolite, bi najprej še nekaj rekel o tem, zakaj so zame tako pomembni mladi na univerzi. Dobro se spominjam, kakšne težave sem imel, ko sem se leta 1980 tik pred doktoratom iz Anglije vrnil v Slovenijo. Za anglosaški sistem je namreč značilno, da mlade doktorje znanosti, tudi še kot doktorande, takoj polno vključijo v delo. Pri tem jim dopustijo veliko svobode. V Sloveniji smo glede tega veliko bolj togi. Kar zadeva "mehko srce", pa takole. Racionalna znanost zmore le do določene točke, preko nje je mogoče le z intuitivno umetnostjo.

Čeprav smo v zgodovini človeške misli imeli tudi eminentne znanstvenike, ki so verjeli v vseobsegajočo moč racionalnega. Leibnitz, na primer, se je poigraval z zamislijo o univerzalnem jeziku, zgrajenem na neke vrste abecedi človeškega mišljenja, kjer bi posamični simboli natančno opredeljevali vsako od naših misli. Na srečo so bila ta razmišljanja vendarle preambiciozna. Avstrijski logik Kurt Gödel, damo ga lahko ob bok največjim mislecem 20. stoletja, je leta 1931 šokiral z ugotovitvijo, ki jo lahko prevedemo v običajni jezik nekako tako: vsak dovolj kompleksen sistem, ki v sebi nima protislovij, prej ko slej trči na znotraj njega legitimna vprašanja, na katera ne more odgovoriti.

Znanstvena metoda je po eni strani prešibka, da bi zmogla pojasniti vse tiste pojave, ki se jih je namenila raziskovati, a hkrati premočna, da ne bi ob tem nenapovedano pojasnila tudi kakega drugega pojava, ki s prvotnim raziskovalnim vzgibom nima nič. In zato je umetnost, "mehko srce", s katero človeštvo zapolnjuje izmikajoči se prostor, ki ga znanost sicer zaznava, povsem ujeti pa ga nikakor ne more. Tako nekako kot zapojejo The Grateful Dead: Let's see with our heart these things our eyes have seen / and know the truth will still lie somewhere in between (poslovenjeno nekako tako: Poglejmo še s srcem na tisto, kar so videle naše oči/ in izkazalo se bo, da resnica nekje vmes leži).

Ko so leta 2005 uspešne gospodarstvenike in politike na Obali vprašali, kaj naj strateško poganja to območje, so družno menili, da je prihodnost v turizmu, transportu, izdelkih z visoko dodano vrednostjo in čezmejnem sodelovanju. V svojem programu ste bili do teh "smeri razvoja" kritični, ker da to ni inovativno razmišljanje. Boljši zgled, ste zapisali, je projekt odročne tirolske vasice Rattenberg. Ker vaščani od novembra do februarja ne vidijo sonca, so pripravili projekt - in zanj dobili podporo EU - za postavitev trideset velikih računalniško krmiljenih ogledal, da bi si tako olajšali težave s sezonsko depresijo. Kaj ste hoteli povedati? Kaj so žarki in kaj ogledala na UP?

Ideja ni moja, povzel sem jo po bratu Andreju. S tem primerom je v nekem predavanju hotel nazorno pokazati, kaj je in kaj ni inovativnost. Inovativnost ni ponavljanje že izrečenega ali preizkušenega, to ni novo. Na univerzi potrebujemo nove ideje, nove premisleke - kot vaščani iz Rattenberga. Včasih jim je to, da so bili skriti, odmaknjeni med gorami, najbrž koristilo. V današnjih časih jim ta položaj povzroča težave. Problem so rešili zunaj uveljavljenih shem. Niso šli za soncem, našli so način, kako pripeljati sonce v vas.

Prednost Univerze na Primorskem je v tem, da je majhna in neobremenjena s preteklostjo. Inovacije lahko zato uvajamo hitreje kot naše starejše sestre. Vprašali ste, kaj so žarki, ki se bodo odbijali v naših ogledalih. To so tuji študentje in profesorji iz tujine, tako tujci kot profesorji iz slovenske znanstvene diaspore. Tako kot vaščani Rattenberga želimo biti odprti za odštekane ideje, pa četudi bomo zato tvegali "grmado".

S kakšno znanstveno herezijo bi si lahko danes prislužili "grmado"?

Lahko bi nas doletel očitek, da se gremo psevdoznanost, ko bi ob raziskovanju delovanja možganov trčili v sivo cono tistega, kar sicer zaznavamo, a ne znamo racionalno pojasniti. Prepričan sem, da kitajska in ameriška vojska zelo intenzivno preučujeta delovanje človeških možganov; z razvojem novih računalniških orodij se odpirajo neslutene možnosti raziskovanja. Zanimiva so tudi nekatera spoznanja računalniških strokovnjakov. Prof. Jure Leskovec z univerze Stanford je v intervjuju v zadnji Mladini povedal, da je mogoče iz spletnega obnašanja človeške populacije napovedati, kdaj bo prišlo do epidemije gripe. Z novimi orodji, ki so nam na voljo, lahko torej danes v laboratoriju preučujemo človeško obnašanje in tako rekoč napovedujemo prihodnost.

V nekem smislu je to zastrašujoče.

Da, Orwellov 1984 je še vedno aktualen roman, morda le letnica ni prava. Ampak vseeno: raziskovanje človeških možganov je eno najbolj fascinantnih področij v znanosti.

Za slovenske univerze je značilno, da so, kar zadeva zaposlovanje učiteljev, precej rigidne. Na mnogih fakultetah je nekako samoumevno, da nekdo diplomira, postane asistent in nato čaka, da se izprazni zanj "rezervirano" profesorsko mesto. Še težje je na tem delovnem mestu zaposliti kakšnega tujca, pa četudi "nobelovca". Kako boste ravnali pri vas, da bo napredovanje pogojeno le ali predvsem z odličnostjo?

Najprej je treba rešiti temeljno dilemo: ali bomo dopustili poučevanje v angleščini ali ne. Če je pogoj za prijavo na razpis profesorskega mesta znanje slovenščine, potem nam v resnici ni do tuje konkurence. "Incestuozno" nastavljanje kadrov, ki smo jih sami vzgojili, je bilo edina možnost, dokler je obstajala samo ena univerza. Zdaj so štiri, toda z največjo in najstarejšo ljubljansko univerzo preostale tri ne moremo enakopravno konkurirati - v Ljubljani je ob univerzi in vseh znanstvenih inštitutih koncentriran pretežni del slovenske znanosti. Je pa Univerza na Primorskem še vedno lahko zanimiva za nekatere tuje študente in tuje učitelje. Na primer za tiste, ki so pripravljeni opravljati pionirsko delo na novi mladi instituciji.

Na primer?

Projekt postavitve Famnita, fakultete z naravoslovno vsebino v Kopru, je tak primer. Treba je bilo začeti od nič. Ali če hočete, pri črki A in priti do črke Ž. Lotil sem se ga skupaj s svojimi kolegi z vso vnemo in odločnostjo, da nam bo uspelo. Na področjih, ki jih pokrivamo, lahko enakopravno komuniciramo s katerokoli univerzo na svetu, nič slabši nismo. Seveda pa je bilo treba za to odpreti vrata tujcem: matematikom, naravoslovcem, računalničarjem, psihologom. Opažamo, da tudi slovenski jezik, za katerega naj bi veljalo, da je težak, ni problem. Na primer, dr. István Kovács iz Madžarske je prišel leta 2004 k meni na postdoktorsko usposabljanje. Najprej je bilo mišljeno le za dve, tri leta, pa je še danes tu, naučil se je slovensko, postal je naš. Dobil je stalno zaposlitev. Upravičeno, saj je odličen matematik.

Če morajo tujci obvladati slovenščino, da jih lahko zaposlite, so jim vrata univerze le odškrnjena. Vi se, kot je znano, zavzemate za na stežaj odprta vrata in se ne menite preveč za očitke, da bi se s tem odrekli jezikovni in narodni samobitnosti…

Če mislimo z odpiranjem vrat resno, je treba zakonsko dopustiti tudi poučevanje v angleškem jeziku. V ta namen moramo usposobiti profesorje in raziskovalce in vsaj nekaj disciplin ponuditi tudi v angleščini. Seveda moramo paziti tudi na slovenski jezik. Pri meni je pred letom dni doktorirala študentka iz Kitajske. Njeno nalogo iz angleščine v slovenščino zdaj prevajajo študentje matematike na drugi stopnji. Kar zadeva samobitnost, pa tole. Ko sem se februarja 1992 dokončno vračal iz Amerike, v tedaj pravkar priznano Slovenijo, je bilo še vse naše. Vlagali smo certifikate in se počutili lastnike. Česa smo lastniki danes? Kaj vse bo v kratkem še prodano?

Pred dvajsetimi leti smo prisegali na štiri milijone pridnih rok, v resnici je naš edini kapital dva milijona bolj ali manj umnih glav. Teh nam, upam vsaj, še niso prodali. Naši ljudje so še vedno razmeroma dobro izobraženi, mnogi bi se iz tujine vrnili, če bi imeli kam. Visokošolsko izobraževanje je zato lahko uspešen slovenski izvozni artikel. Seveda nas čaka dolga pot. Treba je postaviti nekaj špic, s katerimi bomo prepoznani v svetu. Prostor bivše Jugoslavije, Ukrajine, Belorusije, Rusije je bazen, s katerim lahko nadomestimo naš demografski primanjkljaj. Zaradi njega lahko pričakujemo, da se bo v naslednjih šestnajstih letih v visoko šolstvo povprečno vpisalo za 10 odstotkov manj domačih študentov. Če jih bo diplomirala polovica, nam bo letno "zmanjkalo" okoli 500 izobražencev.

Omenili ste štipendije. Pa saj veste, da smo z zakonom tujim študentom pravkar vzeli, ne dali državne štipendije…

Vem. Rektorji smo že opozorili državo, da je to problem, ki ga je treba takoj rešiti. Naš cilj mora biti, da privabimo najboljše tuje študente in zanje pridobimo štipendije, ki bodo pokrile stroške bivanja. Tako že desetletja dela Amerika. Naš interes mora biti, da pridejo k nam najboljši in pri nas ostanejo.

Temu se reče tudi kraja možganov.

Amerika jih krade nam, mi jih bomo pa drugim. Lahko pa tudi ne naredimo nič in čakamo, da nas svet pohodi. Želim si, da bi pretežni del denarja, ki ga Ad Futura namenja za štipendiranje naših študentov v tujini, namenjala za študij tujih študentov pri nas.

Kaj bi vi storili z zvezi s habilitacijami?

Sedanji sistem, ko lahko v nazive napredujejo vsi, ki izpolnijo pogoje, čeprav delovnega mesta zanje sploh ni, zagotovo ni dober. To je, kot bi imeli klobuk na obešalniku in nikoli na glavi. Gre tudi za svojevrstno inflacijo nazivov. Na rektorski konferenci smo mnenja, da bi bilo pametno postopek habilitacije vezati na delovno mesto.

Neki profesor je za naš časnik dejal, da danes mladi mislijo, da se študij praviloma konča z doktoratom. Nekateri tudi zato pridno nabirajo odlične ocene, začenši z maturo. Doktorati pa so vsebinsko vse bolj omejeni, vse manj eruditskega znanja je v njih. Prihaja do pravih absurdov. Direktor mariborske bolnišnice je doktoriral iz zgodovine te ustanove, nekdo je doktoriral iz bureka, spet drugi iz vpliva dveh snovi na tretjo…

Kaj v resnici povedo ocene in uspeh v srednji šoli? Lani smo na nekem znanstvenem srečanju matematikov na Rogli primerjali naš uspeh na maturi oziroma v zadnjem letniku srednje šole. Pokazalo se je, da sta bila od sedmih doktorjev znanosti le dva odlična dijaka. Zdi se mi, da danes ne vemo več dobro, kaj je sposobnost, kaj pridnost. So zlati maturanti res bodoča intelektualna elita? Kakšne longitudinalne študije o tem država še ni naredila. Pa bi bilo dobro, da bi jo. Prav pa imate, da postajajo doktorati vsebinsko vse ožji. Vzrok za to seveda tiči v bolonjski reformi. Sedanji magisterij je, kot veste, enakovreden nekdanji univerzitetni diplomi, ekvivalenta nekdanjemu znanstvenemu magisteriju pa ni več. Tudi zato je pritisk na doktorat danes vse večji, zniževanje standardov doktoratov je logična nevarnost.

Kar vas je rektorjev v Sloveniji, vsi prisegate na odličnost. Toda kako je mogoče odličnost dosegati v razmerah množičnega študija, kot ga poznamo pri nas? Na slovenske visokošolske zavode se, kot vemo, vpiše preko 85 odstotkov srednješolcev, študij se nujno prilagaja povprečju. Kaj je sploh mogoče storiti?

Vem le, da je problem res velik. Profesorji so pred desetimi ali dvajsetimi leti, ko študij še ni bil tako množičen, še lahko prepoznali elito in se nato s temi študenti več ukvarjali. Zdaj je to veliko težje, za povrh pa so nam še razelitili doktorski študij.

Problemov, povezanih z bolonjo, je še več. Večje število predmetov študente sili v učenje povzetkov. Menda so tisti, ki berejo knjige, že prave raritete, standardi padajo. Nekateri profesorji zato resignirano menijo, da se univerzitetni študij spreminja v podaljšek srednjega šolstva. So tudi vaša opažanja podobna?

Z bolonjsko reformo res ne moremo biti zadovoljni. Temeljnih ciljev, razen poenotenja diplom, nismo dosegli. Jasno je tudi, da se danes na univerzo, kot rečeno, vpisujejo tudi tisti, ki zanjo niso sposobni oziroma jih študij sploh ne veseli. Kaj storiti? Po mojem ne bo šlo brez reforme reforme.

Vprašanje je, kaj vse reformirati. Z bolonjsko reformo se je študij podaljšal, namesto da bi se, kot je bilo načrtovano, skrajšal. Se da tu kaj storiti? Pa še to: kolikšna je krivda načrtovalcev reforme? Tistih v Evropi in tistih doma?

V življenju je tako. Eno so načrti, drugo pa včasih prav kruta realnost. Spomnimo se, na primer, lizbonske strategije iz leta 2000, ki je napovedala, da bo, če se prav spomnim, v desetih letih Evropa prehitela Ameriko in postala najbolj konkurenčno gospodarstvo sveta. Potem nas je najprej prehitela še Kitajska, zdaj smo pa eden glavnih ekonomskih bolnikov tega planeta. Treba si bo pač priznati, da smo slabo načrtovali, in enako velja za bolonjsko reformo visokega šolstva. Ni bila najbolj posrečena. A ne smemo obupati. Če znamo, kot pravi profesor Leskovec, iz aktivnosti na svetovnem spletu napovedovati epidemije gripe, potem je upati, da bomo nekoč, morda kmalu, znali pisati bolj realne strategije razvoja in bolj domišljene izobraževalne reforme.

V čem smo bili premalo domišljeni z bolonjo? Bodite, prosim, konkretni.

Na primer pri izenačitvi bolonjskega magisterija z nekdanjo univerzitetno diplomo. Če je bil namen skrajšanje študija, potem bi se morali sprijazniti s tem, da bi bila diploma po prvih treh letih enakovredna z nekdanjo univerzitetno diplomo. Pri sedanji rešitvi ni ekvivalenta nekdanjega znanstvenega magisterija. Treba ga bo vpeljati kot vmesno stopnjo med bolonjskim magisterijem in doktoratom. Mislim, da smo bolonjsko reformo napačno izvedli tudi zato, ker smo poskušali napraviti mešanico anglosaškega in kontinentalnoevropskega študija. Sprotnost študija, ki je lastnost prvega, ni mogoča ob prevelikem številu predmetov in kontaktnih ur v usedlini nekdanjega evropskega sistema. Če je študij sproten, potem na primer izgine tudi vprašanje o dovoljenem maksimalnem številu opravljanj izpita.

Zakaj je pomembna teorija grafov, s katero se ukvarjate kot matematik? V nekem intervjuju ste dejali, da bi se sesula celotna civilizacija, če te teorije ne bi bilo…

Bom poskusil razložiti…

… kdor ne mara matematike, pa naj ta odgovor preskoči…

Ne, ne. (smeh) Bom preprosto povedal. Teorija grafov je veja matematike, ki se ukvarja z množicami elementov, v katerih med elementi veljajo neki odnosi, če se preprosto izrazim. Na primer: poglejmo množico vseh meščanov Kopra. Med njimi se nekateri poznajo, so prijatelji, drugi ne. V amorfno skupino meščanov Kopra smo vpeljali strukturo, ki nam nekaj pove o Kopru, kdo koga pozna in kdo koga ne pozna. Podobno je, na primer, cestno omrežje v Sloveniji. Množico sestavljajo mesta, "odnos" med temi mesti pa cestne povezave med njimi. Drugi primeri so zgradba molekul v kemiji, sociogrami v sociologiji, internetna omrežja... In zakaj z rahlim didaktičnim pretiravanjem pravim, da bi se brez teorije grafov sesula celotna civilizacija? Zato, ker brez nje ne bi imeli računalniških oziroma spletnih omrežij, pametnih telefonov in še marsičesa drugega ne.

Raziskujete tudi teorijo permutacijskih grup. Menda je s to teorijo matematično mogoče dokazati, da je vse, kar je bolj simetrično, tudi lepše in bolj učinkovito. Drži?

Gre za to, da ima tisto, kar je lepše, bolj simetrično, običajno tudi najbolj optimalne lastnosti, vsaj tako nas učijo rezultati matematičnih raziskovanj. No, tudi v življenju je tako, da ni nujno, da bi maksimalno bilo tudi optimalno. Ni največ vedno tudi najboljše. Pravilo "jabolko na dan odžene zdravnika" drži, če pojemo enega, morda dva na dan. Če pa jih bomo pojedli trideset, bomo morali zelo hitro poiskati zdravnika. Kaj ima to opraviti s permutacijami? V matematiki iščemo tisto, kar ima optimalno lastnost glede na določen problem in določen namen.

Izkaže se, da se med vsemi strukturami, ki zadoščajo danim pogojem, za najbolj optimalno izkaže najlepša, v matematičnem smislu seveda. Najlepša je tista, ki dopušča največ notranjih transformacij oziroma permutacij. Lahko bi rekli, da so sestavni deli te strukture zelo kohezivni; notranje spremembe od zunaj niso opazne. Če na primer za 90 stopinj zavrtimo kvadrat, spremembe ne bomo opazili, če isto storimo s podolgovatim pravokotnikom, pa jo bomo. Krog pa lahko vrtimo, kolikor hočemo, pa sprememba ne bo vidna. Velikokrat so tiste strukture, ki dopuščajo več teh transformacij in so bolj simetrične, običajno tudi rešitve problemov, ki sicer nimajo nobene zveze s samim vprašanjem simetrije.

Dr. Boštjan M. Zupančič, s katerim sta bila pred mnogimi leti prorektorja UL, pravi, da študentje tako na Wall Streetu kot v Sloveniji legitimno zahtevajo spremembe sistema, ki povečuje razlike med bogatimi in revnimi in vodi svet iz krize v krizo, vendar pa so nesposobni oblikovati resno strategijo, kako te spremembe doseči. Se strinjate z njim? Sploh podpirate proteste študentov?

Študentje upravičeno protestirajo. Pohlep je eden sedmih naglavnih grehov, ki lomi cel svet. Prav imajo, ko opozarjajo, da se danes v prvi vrsti rešuje tiste, ki so krizo povzročili, in da pravila reševanja postavljajo tisti, ki so za krizo najbolj odgovorni. Že to, da tako vztrajno opozarjajo na te nesmisle, je veliko. Tako kot dr. Zupančič pa se sprašujem o tem, ali bi morali svoje cilje artikulirati bolj drzno, bolj odločno in zakaj tega ne znajo ali zmorejo. Odgovora na to vprašanje kot matematik nimam. Če pa kot matematik razmišljam o krizi kapitalizma, lahko rečem le, da je sistem, kot vse kaže, trčil ob svoje meje, saj za reševanje problemov, ki se generirajo znotraj njega, nima ustreznih rešitev. Vsak dovolj kompleksen sistem se slej kot prej sreča s tako težavo.

Naj vam to pojasnim še s sistemom naravnih števil. Dokler z naravnimi števili seštevamo in množimo, je vse v redu. A ko moramo sedem odšteti od pet, pravila, ki so delovala v sistemu naravnih števil, ne delujejo več. Sistem moramo razširiti s tako imenovanimi negativnimi celimi števili. Skladno s tem sem mnenja, da kapitalizem ni več ustrezen sistem za uravnavanje kompleksnosti življenja na našem planetu. Trditve, da boljšega sistema nimamo oziroma da je kapitalizem najboljši sistem, ne kupim.

Študentom, ki se vpisujejo v nekatere vaše programe, zlasti na humanistiki, grozi, da si z diplomo ne bodo mogli kaj prida pomagati. Za antropologe, zgodovinarje… ni služb. Se počutite soodgovorni za njihove usode?

Seveda. Zato na univerzi razmišljamo, kako preoblikovati programe s čim več interdisciplinarnimi vsebinami. Študenti humanistike bodo tako bolje opremljeni za poklice bodočnosti, če bodo znali več računalništva, naravoslovja… In obratno…

Tako kot vi razmišljajo tudi vaši kolegi?

Da, vsi so polni visokoletečih načrtov…

Primorska univerza je bila pred letom in pol prizorišče neljube afere. Fakulteto za humanistiko je moralo zaradi notranjih razprtij, povezanih s finančnimi problemi, zapustiti nekaj odličnih, a morda preglasnih profesorjev. Na kateri strani ste bili tedaj?

Le to bom rekel: če bi bil jaz tedaj rektor, se to ne bi zgodilo. Žal opažam, da v Sloveniji na splošno težko sobivajo ljudje, ki ne mislijo enako. Recimo, da smo tedaj preboleli otroško bolezen mlade ustanove.

Kakšno je vaše mnenje o šolninah? Minister Golobič je v nacionalni strategiji do leta 2020 predlagal njihovo uvedbo že po drugi stopnji, pa še tedaj le v primeru, če študent študija v določenem času ne bi zaključil.

Mislim, da jih v tej krizi ni ne modro ne smiselno uvajati. Ob tem pa je treba vedeti, da je študij bistveno dražji, kot ga je država pripravljena plačati. Doktorski študent stane veliko več kot 2500 evrov letno. In res je tudi, da sedanji sistem bolj koristi bogatim kot revnim. Na ravni vstopa na univerzo izenačuje tiste, ki si študij zlahka privoščijo, z onimi, ki si ga težje. Bolje bi bilo, če bi s tem denarjem razpolagale univerze in ga nato razdelile po kriterijih, ki bi upoštevali sposobnosti in socialni položaj študentov.

Izhajate iz prav posebne družine. Vsi trije bratje ste vsak na svojem področju vrhunsko uspešni. Vaš pokojni brat Andrej je bil mednarodno uveljavljeni suicidolog, brat Dorijan je diplomirani matematik in zdravnik ter trenutni minister za zdravje. Vi ste doktorirali pri osemindvajsetih letih, pred desetimi leti dobili Zoisovo nagrado za dosežke v matematiki, zdaj ste rektor naše najmlajše javne univerze. Zdi se mi, da bi lahko razrešili mnoge vzgojne dileme, če bi lahko v laboratoriju opazovali vzgojo v vaši družini. Kakšna je bila? Tradicionalna, posebna? Ste morali spoštovati horo legalis?

Oče, ravnatelj gimnazije, je bil manj prisoten kot mama, učiteljica prvega razreda osnovne šole. Zato je prihajal kot nekakšen "superego", čeprav je bil v nekem smislu bolj mehak kot mama. Zelo zahtevna pa sta bila oba. Zahtevala sta red in disciplino, vsi trije bratje smo morali sodelovati tudi pri hišnih opravilih. Sam sem kot najstarejši pazil oba brata, dvanajst let mlajšega Andreja sem tudi previjal. V šoli starša nista zahtevala najvišjih ocen, vsaj izrecno ne. Oče je imel "finto": zahteval je, da glede na svoje sposobnosti damo vse od sebe, kar je pravzaprav prevedeno pomenilo, da moramo biti odlični. Ker sem bil v osnovni šoli od drugega razreda dalje vsak drugi teden dopoldne sam doma, sem za svoje obveznosti poskrbel sam. Odgovornosti se je bilo težko izmakniti tudi zato, ker je mama poučevala na "moji" osnovni šoli, oče pa je bil ravnatelj na "moji" gimnaziji.

In seveda sem moral spoštovati horo legalis, saj jo je prav oče kot ravnatelj uvedel na gimnaziji. Razrednik mi je moral posebej dovoliti, da sem se lahko s treninga košarke vračal ob pol desetih zvečer, hora legalis je bila tedaj deveta zvečer. Zelo pomembno se mi zdi to, da smo bili vsi trije bratje zelo povezani, zelo smo si pomagali z izkušnjami pri študiju in vsem drugem. Uspeh enega je bil tudi uspeh in veselje drugih dveh, težave enega pa skrb in skupno reševanje vseh treh. Radi smo se imeli. In se še imamo.

Ste tudi s svojima sinovoma enaki strogi, kot sta bila vaša starša?

Trudim se, a mislim, da smo vsi starši danes bolj liberalni in bolj permisivni. Starejši, ki ima 17 let, je bil za novo leto zunaj celo noč - drugi časi, druga pravila. No, vesel sem, da ni pokazal želje po ponočevanju že prej. Sicer pa je moj brat Andrej znal povedati, da je največ odvisno od genov. In seveda od interakcije genov posameznika z geni drugih posameznikov. S tem pa smo spet pri omrežjih, pri teoriji grafov…