Danes morajo podjetja, ki dajejo izdelke na trg, poskrbeti, da se njihova embalaža v največji možni meri reciklira in ponovno uporabi, gospodinjstva morajo ločevati odpadke, ločevati jih morajo tudi odlagališča, hkrati pa poskrbeti, da na deponiji konča čim manj odpadkov. Pot odpadkov ni več ena in ne vključuje le prevoza do odlagališča, temveč se jih med seboj ločuje, ponovno uporabi, suši, melje, reciklira oziroma predeluje v sekundarne surovine za ponovno uporabo, prodaja na trgu in izkorišča za pridobivanje toplotne in električne energije.

Odpadno embalažo, ki jo odvrže Primorec, Štajerec, Dolenjec, Gorenjec ali Ljubljančan, lahko vsak od njih ponovno sreča v obliki kemičnega svinčnika ali vžigalnika, sede nanjo, kadar je iz nje izdelana klop v parku, ali se poigra z njo, ko zavrti hulahop obroč. Iz reciklirane embalaže so narejeni mize, stoli, krožniki in lončki za enkratno uporabo, plastenke in plastična embalaža za shranjevanje živil. Iz odpadnega blaga se izdelujejo torbice, pa tudi puloverji iz flisa. Iz odpadkov je mogoče izdelati nove kose pohištva, svetila, okraske. Medtem ko je steklo in kovine mogoče reciklirati in ponovno uporabljati v enakih ali drugačnih izdelkih v neskončnost, je tudi odpadno plastiko, ki je po določenem času ni več mogoče uporabiti kot embalažo za hrano, še vedno mogoče predelati v koš za smeti, izolacijski material, podlago za igrišče.

Skoraj vse odpadke po Sloveniji, ki jih ljudje zberejo ločeno, brezplačno od komunalnih podjetij prevzemajo tri podjetja - Slopak, Interseroh in Gorenje Surovina. Na te družbe za ravnanje z odpadno embalažo je namreč večina podjetij, ki pri nas dajejo izdelke na trg, prenesla svojo odgovornost, da poskrbijo za recikliranje oziroma predelavo embalaže, ki ostane po uporabi izdelka. Ker za embalažo štejejo tako odpadki iz zabojnika za odpadno embalažo kot tudi steklo in karton, za vse tri zabojnike poskrbijo omenjene tri družbe, komunalnim podjetjem pa ostanejo ločeno zbrani biološki odpadki in tako imenovane črne posode z mešanimi gospodinjskimi odpadki. Nekatere komunale iz zabojnika s papirjem izločijo še časopisni in drug papir, ki ne šteje za embalažo, da ga same prodajo trgovcem z odpadki ali neposredno papirnicam.

Namesto v peč v zemljo

Biološke odpadke lahko vsakdo odlaga na domačem kompostniku ali pa jih ločeno zbrane oddaja komunalnemu podjetju. To jih odpelje v kompostarno in ko kompost dozori, ga lahko občani praviloma prejmejo brezplačno. Ker se zaradi vsebnosti različnih težkih kovin tak kompost večinoma uvršča v drugi in ne v prvi kakovostni razred, njegova uporaba v kmetijstvu ni mogoča, lahko pa se uporablja kot gnojilo za okrasne rastline, na vrtovih, v vrtnarijah in drevesnicah ter na zemljiščih parkov, zelenic ali površin, namenjenih športu in rekreaciji. "Ker ni velikega povpraševanja za takšno rabo, se kompost še vedno največkrat uporablja za prekrivko deponije," so ob tem zapisali v celjskem regijskem centru za ravnanje z odpadki.

Dobro ločeni in v posebnih zabojnikih zbrani steklo, papir in les lahko takoj romajo na predelavo v steklarno, papirnico in k predelovalcu lesa, medtem ko je odpadno embalažo najpogosteje treba sortirati in izločiti različne materiale, običajno pa so to PET-plastika, aluminij, železo, polipropilen, polietilen oziroma tetrapak ali sestavljena embalaža, pojasnjuje direktor Slopaka Matej Stražiščar. Vse te materiale podjetje prodaja različnim predelovalcem v Sloveniji in tujini. Papir na primer vozijo na predelavo v nove papirne pole v Papirnico Količevo, les prodajajo podjetju Tisa, aluminij vozijo v tovarno aluminija v Kidričevem, plastiko podjetju Omaplast, nevarne odpadke sežigajo pri podjetju Pinus iz Rač. Gume delno predelujejo na Hrvaškem, delno pa jih sežigajo v Salonitu Anhovo, kjer proizvedeno toploto izkoriščajo za izdelavo cementa. Kovine romajo na predelavo in ponovno uporabo v železarne in livarne. V Sloveniji manjka le tovarna za reciklažo stekla, tega vsega izvozijo tik za mejo v Stražo na Hrvaškem, kjer deluje Vetropack. Poleg večjih predelovalcev odpadke vozijo tudi k verigi manjših izvajalcev, s čimer si zagotavljajo stalno sposobnost prevzema in predelave vseh materialov, ki jih zberejo in sortirajo, pripoveduje Stražiščar.

Na tak način se v obliki enakih ali drugačnih proizvodov na prodajne police vračajo skoraj ves odpadni papir, steklo, les in kovine ter približno 60 odstotkov ločeno zbrane mešane odpadne embalaže. Preostanek predstavlja umazana embalaža, ki zato ni primerna za nadaljnjo predelavo, oziroma materiali, ki se jih ne splača predelovati, ker z izplenom od njihove prodaje ni mogoče razumno pokriti vseh stroškov. Za te odpadke je po Stražiščarjevih besedah okoljsko najprimernejši sežig z izrabo ustvarjene toplote, a ker teh zmogljivosti v Sloveniji ni, se s preostankom odpadkov grejejo v tujini. Družbe za ravnanje z odpadno embalažo morajo to seveda plačati.

Enak problem velja za mešane komunalne odpadke: teh zaradi umazanosti praviloma ni mogoče ponovno reciklirati, bi pa lahko približno tretjino uporabili kot gorivo za pridobivanje toplotne in električne energije v toplarnah, cementarnah ali sežigalnicah. A ker teh kapacitet v Sloveniji skorajda ni, večina mešanih komunalnih odpadkov konča na odlagališčih. Z lastnimi in okoliškimi odpadki se grejejo le v Celju, kjer deluje v okviru regijskega centra za ravnanje z odpadki edina takšna toplarna pri nas, nekaj koristi od mešanih odpadkov slovenskih gospodinjstev pa ima tudi cementarna v Anhovem (cementarna Lafarge zaradi zavrnjenega okoljevarstvenega dovoljenja za zdaj ne sme več kuriti odpadkov). Del tako imenovane lahke oziroma gorljive frakcije mešanih komunalnih odpadkov (vanjo sodijo papir, karton, plastika, folije, tekstil in les) pa v gorivo predelata podjetji Saubermacher in Gorenje Surovina, ki imata okoljevarstveno dovoljenje za izvoz teh odpadkov na sežig v Avstrijo in na Madžarsko.

Za energetsko predelavo oziroma sežiganje odpadkov bi sicer morala poskrbeti država, vendar za zdaj ostaja le pri načrtih. Tudi toplarna v Celju se ji je tako rekoč zgodila. Savinjske občine, ki niso želele čakati na počasne državne mline, so stvari vzele v svoje roke, pripravile projekt celjskega regijskega centra, ki je vključeval toplarno, in državo postavile pred dejstvo: toplarna v Celju bo in bo v lasti občin, ne države, kot to sicer velevajo predpisi.

Premajhne regije

Štiriindvajset savinjskih občin tako že od leta 2008 kuri del svojih komunalnih odpadkov, medtem ko preostali del Slovenije sledi strateškim usmeritvam države in čaka, da ta zgradi sežigalnico oziroma načrtovani toplarni v Ljubljani in Mariboru. To že več let predvidevajo programski dokumenti vlade, a na okoljskem ministrstvu zgraditve takšnega objekta pred letom 2016 ne pričakujejo.

Ob tem poudarjajo, da je pravzaprav še dobro, da Slovenija ni hitela z gradnjo sežigalnic, saj bi jih ob vse strožjem ločevanju odpadkov in zaradi spremenjenih prioritet pri ravnanju z odpadki sicer zgradili preveč. Sredi devetdesetih let je namreč država predvidela, da bo večina odpadkov v prihodnosti romala v sežig, danes pa Evropska unija zahteva, da se v čim večji možni meri poskrbi, da odpadki sploh ne nastajajo, če že nastanejo, pa jih je treba čim več ponovno uporabiti oziroma reciklirati. Šele na četrtem mestu je termična izraba, zadnja možnost pa odlaganje. Pri termični izrabi odpadkov se sicer pojavljajo pomisleki nekaterih nevladnih organizacij, da s sežiganjem v okolje uhajajo strupi in težke kovine, vendar naj bi bil ta problem z uporabo filtrov za čiščenje dima rešen, po drugi strani pa naj bi odlaganje povzročalo še večje onesnaženje.

A četudi bi imeli dovolj naprav za sežig odpadkov, nam te ne bi veliko koristile, saj je treba mešane komunalne odpadke pred sežigom dodatno sortirati na težko frakcijo, ki roma na odlagališče, in lahko oziroma gorljivo frakcijo, ki jo je mogoče uporabiti kot gorivo. Teh zmogljivosti za mehansko obdelavo odpadkov večina slovenskih odlagališč še vedno nima, čeprav bi njihovi upravitelji zanje morali poskrbeti že pred skoraj dvanajstimi leti, ko je država (leta 2000) na osnovi evropske direktive o odpadkih sprejela prvi pravilnik, ki je prepovedal odlaganje neobdelanih odpadkov na odlagališčih. Pri mehansko-biološki obdelavi pa morajo upravitelji odlagališč zagotoviti še biološko obdelavo mešanih komunalnih odpadkov, kar pomeni, da z določenimi procesi iz njih izločajo organske snovi in vlago, njihova teža pa se tako zmanjša za približno tretjino.

Ob tem je praksa evropskih držav pokazala, da dobro in stroškovno najbolj učinkovito obdelavo odpadkov vključno z mehansko-biološko obdelavo (MBO) pred odlaganjem omogoča regijski center za ravnanje z odpadki, v katerega se stekajo odpadki vsaj 200.000 prebivalcev. Glede na slovenske razmere se je ministrstvo za okolje in prostor oziroma vlada odločila, da mora pri nas center zagotavljati obdelavo odpadkov za najmanj 90.000 prebivalcev, v posebnih pogojih pa zadostuje tudi 55.000 ljudi. V operativnem programu ravnanja z odpadki, na podlagi katerega je mogoče kandidirati za evropska sredstva, je leta 2004 vlada tudi prvič imenovala sprva načrtovanih 13 regijskih centrov, ki pa se v novem operativnem programu, ki ga vlada sicer še ni potrdila, zaradi uspešnega ločenega zbiranja odpadkov zdaj krčijo na šest do sedem regijskih centrov.

Evropska sredstva zamujena

Čeprav so upravitelji odlagališč vse to vedeli že konec devetdesetih let, so se v tistem času projekta gradnje regijskega centra resno lotili le Dolenjci, Pomurci in Celjani, a le slednji so pridobili evropska sredstva za gradnjo polno opremljenega centra. Razprava o dokončanju oziroma gradnji novih regijskih centrov se je znova razvnela leta 2005, ko so stekle priprave na novo programsko obdobje 2007-2013 in novo razdeljevanje evropskih sredstev za projekte. A dogovarjanje med občinami o skupnem regijskem projektu je potekalo tako, da v nekaterih regijah občine sploh niso pokazale zanimanja za projekt, v drugih niso želele slišati za odlagališče na svojem ozemlju, v tretjih pa je nekaj funkcionarjev želelo center umestiti vsak v svojo občino. Ob tem so se zgodile še civilne iniciative in povečano nasprotovanje ljudi odlagališčem v njihovi bližini ter celo občinska referenduma v tržiški in postojnski občini.

Najbolj složno pri načrtovanju regijskih centrov so nastopile občine vzhodno od Ljubljane, medtem ko je bilo v zahodni Sloveniji ravno nasprotno. Rezultat je danes tak, da so regijski center v celoti, s pripadajočim MBO-obratom in toplarno, že leta 2008 v Celju postavile občine iz savinjske regije, KOCEROD na Koroškem čaka le še na rešitev spora z neplačanimi podizvajalci in pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja, v Puconcih pravkar poteka gradnja MBO-obrata in še nekaterih drugih zaključnih objektov, evropska sredstva za gradnjo teh objektov si je pridobil tudi zasavski Ceroz, graditi pa naj bi jih letos začeli tudi v Novem mestu. V Ljubljani naj bi regijski center poskusno zagnali leta 2014, leto kasneje naj bi začel redno obratovati. Na Primorskem še vedno teče debata, ali naj regijski center stoji v Logatcu ali Novi Gorici, a medtem slednji projekt že kandidira za evropska sredstva, na okoljskem ministrstvu pa upajo, da se bodo občine okoli Logatca spametovale in se pridružile projektu v Novi Gorici. Medtem so Gorenjci obupali nad tem, da bi se lahko še pravočasno dogovorili in s pomočjo evropskih sredstev zgradili regijski center, zato sedaj nekaj občin napoveduje gradnjo centra ob odlagališču Mala Mežakla na Jesenicah v javno-zasebnem partnerstvu, brez evropskih sredstev.

Vsa dela na regijskih centrih, ki jih bo sofinancirala EU, morajo biti namreč zaključena in plačana do konca leta 2015, sicer bo treba denar vrniti. Čeprav se zdi, da je do izteka roka še daleč, Primorcem na primer že teče voda v grlo, saj zahteva izvedba vseh predvidenih gradbenih del približno dve leti, gradnja pa se praviloma močno podaljšuje že zaradi revizijskih zahtevkov, ki jih vlagajo na javnem razpisu neizbrana podjetja. Poleg tega je evropskih sredstev na voljo le še za en regijski center, na okoljskem ministrstvu pa so tudi preračunali, da jih več ne potrebujemo, saj je nova krovna evropska direktiva iz leta 2008 članicam EU določila nov zavezujoč cilj, da morajo do leta 2020 ločeno zbrati vsaj polovico komunalnih odpadkov in jih reciklirati oziroma predelati. V bližnji prihodnosti naj bi tako v Sloveniji letno nabrali "le še" za okoli 450.000 ton mešanih komunalnih odpadkov, te pa bo mogoče obdelati z omenjenimi sedmimi regijskimi centri, zgrajenimi z evropskimi sredstvi. Vsak dodaten regijski center bi pomenil zgolj zmanjševanje njihove rentabilnosti.

A v državi ta čas obratuje le eno odlagališče, ki izvaja mehansko-biološko obdelavo mešanih komunalnih odpadkov pred odlaganjem (regijski center v Celju), EU pa je kot skrajni rok za namestitev potrebnih zmogljivosti za obdelavo odpadkov določila sredino julija 2009. V državi je ob prelomu tisočletja obratovalo preko 60 odlagališč in nekatera so se kmalu odločila, da ne bodo izvedla zahtevanih prilagoditev. Ta so se množično zapirala v letih 2003, 2004 in 2008, preostalih 25 odlagališč, ki so nadaljevala z obratovanjem, pa je kljub neizpolnjevanju evropskih in slovenskih predpisov na Agencijo RS za okolje (Arso) do sredine julija 2009 vložilo prošnjo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja. Ta je podeljevanje dovoljenj zamrznila, saj bi sicer morala izdati negativna dovoljenja, okoljsko ministrstvo pa je začelo iskati rešitev, kako se v prehodnem obdobju izogniti visokim bruseljskim kaznim in odlagališčem omogočiti nadaljnje obratovanje.

Domislilo se je enostavne obdelave mešanih komunalnih odpadkov, po kateri mora upravitelj odlagališča iz mešanih komunalnih odpadkov pred odlaganjem izločiti vsaj 40 odstotkov odpadnih kovin in 20 odstotkov odpadne plastike, nato pa poskrbeti še za takšno obdelavo odpadkov, da bo na odlagališče letno odložil največ 222 kilogramov mešanih komunalnih odpadkov na prebivalca občine, iz katere ti prihajajo. Manjša odlagališča lahko takšno enostavno obdelavo izvajajo do svojega zaprtja konec leta 2015, večja odlagališča, ki bodo obratovala tudi po tem letu, pa do konca leta 2013. Nato morajo preiti na mehansko-biološko obdelavo odpadkov. Ob tem lahko v nasprotju z enostavno mehansko obdelavo, ki je dolžnost upravitelja odlagališča, mehansko-biološko obdelavo odpadkov za upravitelja izvaja tudi katero koli drugo podjetje z ustrezno usposobljenostjo.

A zdaj se dogaja, da upravitelji odlagališč objavljajo javne razpise in na trgu iščejo podjetja, ki bi zanje obdelovala odpadke pred odlaganjem, čeprav v državi razen celjskega regijskega centra nobena družba nima zmogljivosti za biološko obdelavo mešanih komunalnih odpadkov, enostavno obdelavo pa naj bi izvajali upravitelji odlagališč sami.

Marsikateri upravitelj večjega odlagališča se tudi sprašuje, kaj bo počel z odpadki v letih 2014 in 2015, če do takrat še ne bodo zgrajeni regijski centri, ki bi mu omogočali mehansko-biološko obdelavo odpadkov. Izvoza neobdelanih odpadkov v tujino okoljsko ministrstvo za zdaj ne dovoljuje, saj ugotavlja, da bo kapacitet za obdelavo odpadkov v Sloveniji dovolj.

Zmeda z dovoljenji

Ne nazadnje pa so upravitelji odlagališč jezni na ministrstvo in Arso, ker je slednji maja lani začel izdajati zavrnilne odločbe za izdajo okoljevarstvenih dovoljenj odlagališčem, tik preden je konec lanskega julija vlada potrdila prehodno rešitev z enostavno obdelavo odpadkov. Arso je namreč maja presojal še po stari uredbi in tako je vseh šest velikih odlagališč v postopku (Stara Gora v Novi Gorici, Kovor v Tržiču, Špaja dolina v Grosupljem, Globoko v Trebnjem, Leskovec v Novem mestu in Dobrava v Ormožu) ter še pet manjših ostalo brez okoljevarstvenega dovoljenja. Upravitelji teh odlagališč so prepričani, da bi po novi uredbi vsaj nekatera od njih dobila pozitivno odločbo. O vlogah preostalih petih velikih odlagališč je namreč Arso odločal po novi uredbi in tri izmed njih (Mala Mežakla na Jesenicah, regijski center v Celju ter Unično v Hrastniku) so dovoljenje konec lanskega novembra dobila. Ptujske Gajke so dobile negativno odločbo, o odlagališču Pragersko v Slovenski Bistrici pa je zaradi dopolnjevanja vloge agencija pred kratkim še odločala. Ljubljansko Barje in odlagališče v Puconcih sta okoljevarstveno dovoljenje pridobila že prej.

Vsi upravitelji odlagališč, ki so še pred uveljavitvijo nove zakonodaje prejela negativno odločbo, so se nanjo pritožili najprej na okoljsko ministrstvo kot drugostopenjski organ odločanja, po zavrnitvi njihovih pritožb pa so sprožili še tožbe na upravnem sodišču. S samim postopkom odločanja Arso seveda ni bilo nič narobe, zato je sodišče v štirih primerih že pritrdilo agenciji. A vprašanje, zakaj ni mogel Arso, potem ko je skoraj dve leti v predalu zadrževal vloge odlagališč za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, z odločanjem počakati še kakšen teden oziroma mesec dni, ostaja, kljub njihovemu pojasnilu, da so spomladi pospešili postopke, da bi se izognili plačilu denarnih kazni Evropski uniji, ki bi sledile, če Slovenija do konca novembra ne bi zaključila vseh postopkov za velika odlagališča. Ob tem je tudi javnost že v začetku lanskega leta vedela, kakšne uredbe pripravlja ministrstvo.

Odprto pa ostaja tudi vprašanje, kam bo približno polovica vseh slovenskih občin, ki je z negativnimi odločbami Arso po prepričanju direktorja Zbornice komunalnega gospodarstva pri Gospodarski zbornici Slovenije Leona Behina ostala brez svojega odlagališča, po njihovem zaprtju vozila svoje odpadke. Na okoljskem ministrstvu sicer zagotavljajo, da je odlagalnega prostora v državi do leta 2015, ko naj bi začeli obratovati regijski centri za ravnanje z odpadki, dovolj, saj je na odlagališčih, ki so ali še bodo pridobila okoljevarstveno dovoljenje (nekateri upravitelji z zavrnilnimi odločbami so že napovedali, da bodo vložili novo vlogo za izdajo dovoljenja), prostora za 600 milijonov ton odpadkov.

A Behin opozarja, da lahko postopki iskanja nove lokacije za odlaganje trajajo tudi več kot eno leto, saj mora občina z odlokom ustanoviti javno službo, ki upravlja odlagališče, ali pa z javnim razpisom poiskati koncesionarja. Poleg tega občine oziroma upravitelji odlagališč niso dolžni prevzemati odpadkov iz drugih občin, Behin pa opozarja tudi na to, da bi se upravitelji odlagališč lahko odločili iz drugih občin sprejemati le dodatno ločene mešane komunalne odpadke, in se sprašuje, kdo bo obdeloval te odpadke. Ne nazadnje pa se bo turizem z odpadki zaradi višjih stroškov z njimi poznal tudi v občinskih proračunih, medtem ko občani zaradi zamrznjenih cen komunalnih storitev podražitev zaenkrat ne bodo občutili.