Proti Norveški in Hrvaški je bila Slovenija obakrat blizu uspehu, a je obakrat ostala praznih rok.

Proti Norveški smo začeli katastrofalno, a se še pravi čas prebudili. Naredili smo neverjeten preobrat, toda na žalost je v zadnjem delu spet prišlo do usodnega mrka v igri. Proti Hrvaški smo želeli, da se ne bi ponovila Norveška, saj smo vedeli, da se ob morebitnem visokem zaostanku ne bomo mogli več vrniti med žive. A za dokončen preobrat nam je vedno zmanjkal en zadetek, ena poteza, da bi Hrvate porinili v brezno, iz katerega bi se težko rešili.

Proti Islandiji bo spet prisoten imperativ uspeha.

Za nas so tukaj vse tri tekme življenjskega pomena, zato ne moremo izbirati, na katerih se nam ljubi bolj in na katerih manj igrati. Mogoče je bilo videti, da s Hrvati igramo bolj sproščeno, ker tekma ni bila tako pomembna kot z Norveško. Vsaj na videz nam je tekma s Hrvaško bolje uspela, a smo spet ostali brez točk.

Po tekmi z Islandci sta le dve možnosti: odhod v drugi del EP v Novi Sad ali predčasna vrnitev v domovino.

Zavedamo se, da je tekma boj na življenje ali smrt. Prepričan sem, da bomo kos psihološkemu pritisku, saj nastopamo v dobrih klubih, v katerih pogosto igramo pomembne in odločilne tekme.

V čem vidite prednosti in slabosti Slovenije glede na Islandijo?

Naš največji plus je, da selektor v igri uporablja veliko igralcev, pri Islandcih pa jih ves čas igra le sedem ali osem. Zato so Islandci precej bolj utrujeni in iztrošeni po dveh težkih tekmah. Pri nas so poleg mladosti in izkušenosti minusi še zadeve, ki se ponavljajo že nekaj časa: zgrešeni streli in sedemmetrovke, tehnične napake in velika nihanja v igri.

Na položaju desnega zunanjega niste številka ena, ampak je to Dolenec.

Drži, a tukaj nisem zato, da bi le sedel na klopi in ploskal. Zato sta na vsakem položaju po dva igralca in če ne gre enemu, morebiti steče drugemu. Ko me selektor pošlje v igro, poskušam upravičiti zaupanje in kar največ prispevati k igri reprezentance.