Od njihove velike kulture bi pri življenju ostal samo še francoski krompirček v McDonaldsih. Italijani pa bi na San Remu prepevali samo še v angleščini, medtem ko bi se Nemci popolnoma predali in namesto Hegla brali Williama Jamesa v originalu. Kljub obveznemu kontingentu evropske glasbe na radijskih postajah, subvencionirani filmski produkciji in jezikovni policiji je nad kontinentom vladala tesnoba, da bo prej ali slej cela Evropa takšna kot Disneyland v Parizu. Edina velika kulturna dilema, ki bo preostala Evropejcu, bo izbira med Windowsi in Applovim OSX. Konec civilizacije.

Strah je temeljil na trdni podlagi tankovskih brigad in letalskih oporišč. Američani so leta 1945 okupirali Evropo in nikoli več niso odšli.

Decembra sem v Kabulu govoril z nemškim oficirjem, ki se je čudil mojemu nezadovoljstvu nad tem, da je Afganistan že enajsto leto okupirana država.

"Ste se v devetdesetih letih kdaj vozili skozi Nemčijo po tem, ko je že padel berlinski zid?" me je vprašal. Rekel sem, da sem imel to priložnost že v sedemdesetih in osemdesetih letih, ko je zid še stal.

"Saj," me je nervozno prekinil. "A ste se kdaj, tudi potem ko je zid že padel, vozili več kot eno uro, ne da bi na cesti srečali kolone ameriških vojaških vozil? Jaz sem celo vojaško kariero naredil v okupirani državi."

Moral sem se strinjati, da je bilo na nemških avtocestah vedno veliko ameriških tankov in oklepnih transporterjev. Ampak to je bila daljna preteklost.

"Ja, res," je rekel general. "Septembra ni bilo v Nemčiji več kot petdeset tisoč ameriških vojakov. Nekaj več kot tretjina od tega, kar imajo ZDA v Afganistanu. V Italiji in Angliji po deset tisoč, v Belgiji pa tisoč. V Evropi je dvakrat več ameriških vojakov, kot je evropskih vojakov v Afganistanu."

Zvenelo je nekoliko presenetljivo, vendar je Evropa nedvomno okupiran kontinent. S tem nimajo veselja samo Američani. Eno tretjino Cipra, ki je članica Evropske unije, okupira turška vojska. Po mnenju nemškega sogovornika v Kabulu je ameriška okupacija Evrope kontinentu samo koristila. Obžaloval je, ker Američani odhajajo.

Po skoraj sedemdesetih letih se ta zgodba namreč sedaj počasi končuje. Ameriški predsednik Barack Obama je prejšnji teden napovedal novo strategijo postopnega umika ameriških bojnih enot iz Evrope in njihov premik na Pacifik in v Azijo. Vojaški aspekt amerikanizacije bo ugasnil.

Evrope ne ogroža nihče več. Rusija ima preveč problemov sama s sabo, da bi še enkrat delala imperij na zahod, severna Afrika bo naslednjih dvajset let na novo izumljala demokracijo, Bližnji vzhod pa je razdejan in nemočen. Evropa je dovolj varna, da se Ameriki ne splača več imeti v njej aktivnih vojaških baz.

Prav ta trenutek si je Evropa izbrala, da ogrozi samo sebe. Amerikanizacija kontinenta je popolnoma propadla.

Ko so Američani v stiski, si najdejo zunanji cilj za napad. Pa naj gre za ekonomsko krizo, politično zmedo ali strukturne probleme, je vprašanje vedno isto. "Koga lahko bombardiramo?" Vedno se najde kdo. Stabilnost ameriškega kontinenta temelji na vedno znova definiranem zunanjem sovražniku, na katerem se preverja učinkovitost globalne projekcije sile in vzpostavitve novih zavezništev. Tako je sedaj Iran prvi na seznamu sovražnikov, Mjanmar pa prvi na seznamu novih zaveznikov v času, ko se vojaki selijo v Azijo.

Tudi Evropejci se v trenutkih stiske vprašajo, koga lahko bombardirajo. In tudi tukaj je odgovor vedno isti. "Sami sebe."

Resnost takšnih odgovorov se testira na radikalnih robovih konfliktov. Tam so najbolj jasno izraženi. Medtem ko so v Bruslju razpravljali o tem, kakšne tehnične ukrepe naj uvedejo proti vladi Viktorja Orbana, ki z dvotretjinsko večino na Madžarskem vpeljuje avtokratski režim, sem stal pred sedežem predstavništva Evropske unije v Budimpešti. Ulica pred njo je bila polna članov stranke Jobbik v fantazijskih uniformah, ki so se zgledovale po ikonografiji madžarske fašistične milice iz druge svetovne vojne. Nekaj tisoč jih je prišlo pred zgradbo zahtevat izstop Madžarske iz EU. Orbanov Fidesz je desna stranka s popolno oblastjo nad parlamentom, desno od sebe ima samo še stranko v uniformah. Vendar je Jobbik popolnoma regularna stranka s poslanci v madžarskem parlamentu in poslanci v evropskem parlamentu v Strassbourgu. In prav evropski poslanec Csanad Szegedi je prvi stopil na oder. "Evropska unija je ta teden objavila vojno Madžarski," je zaklical množici.

Za njim je govoril predsednik stranke Gábor Vona, ki je vojno napoved sprejel. Napoved ukrepov proti Madžarski je označil kot nasilno dejanje. "Za lažnim nasmehom Evropske unije se skriva obraz agresije," je skandiral proti množici, nad katero so vihrale madžarske zastave. "To je napoved vojne Madžarski. Mi moramo biti primer za discipliniranje drugih. Evropska unija od nas pričakuje, da se bomo odpovedali neodvisnosti. Se bomo odrekli suverenosti in neodvisnosti?" je vprašal množico.

"Ne. Nikoli," mu je nekaj tisoč ljudi odgovorilo.

"Nikoli! Nikoli! Nikoli!"

Poleg EU je med nasprotnike prištel še Rome, Jude, istospolno usmerjene in madžarske liberale. "Upam, da gospod Barroso nima samo velikega nosu, ampak tudi velika ušesa," je sklenil z najbolj blagim antisemitskim klišejem v slovarju njegove stranke.

Shod se je iztekel s prepevanjem domoljubnih pesmi, veseljem članov, da so spet na ulici, in obljubo, da ulice ne bodo prepustili nikomur drugemu. "Danes smo zasedli eno ulico, prihodnjič pa celo mesto," mi je pod odrom zaupal podpredsednik stranke dr. Gyüre Csaba, ki je tudi sam poslanec. Potem je tudi sam splezal na oder in se pridružil vodstvu stranke. Vsi skupaj so pred zgradbo EU modro zastavo Evropske unije polili z bencinom in zažgali.

Prizor je bil enkraten. Evropska parlamentarna stranka s 47 poslanci v madžarskem parlamentu in tremi poslanci v evropskem parlamentu je pred predstavništvom EU uradno zažgala evropsko zastavo, tako kot v Teheranu zažigajo ameriško. Potem so jo še poteptali.

Američani se morajo na smrt zabavati, ko gledajo, kaj Evropa počne sama s sabo. Tega v Evropo niso prinesli hollywoodski filmi. Ideja je avtohtona.