Enaindvajset let je minilo od vaše zmage v Kranjski Gori. Se še dobro spominjate tistega dne?

Spominjam se, da so bile tri tekme. Vsi trije dnevi so bili super. Poleg slalomske zmage sem dosegla še drugo mesto na veleslalomu, na drugem slalomu pa sem vodila po prvi progi, a na drugi odstopila. Dolgo je tega, zato je težko vse skupaj opisati. Mislila sem, da je to največ, kar je možno doseči, da mi po tej zmagi ni treba nič več narediti.

Verjetno tudi zato, ker je bilo takrat alpsko smučanje bolj priljubljeno kot sedaj, smučarke in smučarji pa ste bili zvezdniki?

Res je vladala smučarska evforija. Gledalcev je bilo ogromno. Čeprav Kranjska Gora in Škofja Loka nista veliko oddaljeni, me je doma pričakalo precej privržencev, ki so mi pripravili sprejem. Bilo je drugače kot danes.

Takrat so bile priljubljene stave, ki jih je s tekmovalkami sklepal Tone Vogrinec. Je moral kakšno izpolniti tudi v Kranjski Gori?

Ne. Stavila sva kasneje, na svetovnem prvenstvu v Saalbachu. Ker sem osvojila srebrno kolajno, je moral peš iz Ljubljane do Maribora.

Teren v Kranjski Gori vam je bil bolj po godu kot v Mariboru. Bo to prednost tudi letos za Tino Maze, ki velja za tehnično eno najbolje podkovanih smučark?

Podkorenska proga je ena težjih za ženske v svetovnem pokalu, takšne proge so mi bile všeč. Tina je bila vedno tako dobra smučarka, da na nobeni progi ni imela težav. Drži pa, da ji bolj ustrezajo strme proge. Mislim, da bo tako v slalomu kot veleslalomu med najboljšimi. Sposobna je zmagati, v obeh disciplinah lahko meri na vrh. Verjetno lažje v veleslalomu, čeprav ima letos boljšo sezono v slalomu. Schildova je v slalomu zelo močna, a tudi ona lahko naredi napako.

Trenirate otroke. Zakaj ste se odločili ravno za delo v hrvaškem klubu?

Tako je naneslo. Sprejela sem njihovo ponudbo in sem zelo zadovoljna. V Sloveniji ni strašnega interesa, pa tudi moje ambicije niso povezane z delom v reprezentancah. Bolj uživam v klubu, kjer je manj stresno. Stresa sem imela dovolj med tekmovalno kariero. Če bi se pojavila konkretna ponudba, pa bi bilo seveda lažje ostati doma.

Imajo na Hrvaškem talentirane tekmovalce v mlajših kategorijah?

Imajo. Njihova baza je še vedno manjša kot v Sloveniji. V vsaki kategoriji imajo enega obetavnega smučarja. A pot do svetovnega pokala je dolgotrajna. Slovenci jih imamo več, vendar jih nismo sposobni pripeljati v vrh.

Ravno to je eden od problemov slovenskega smučanja. Več let se nihče iz mlajših konkurenc ni prebil med redne dobitnike točk svetovnega pokala. V čem je težava?

Ne vem natančno. Premalo sem prisotna v slovenskem smučanju. Z določene distance lahko rečem, da očitno obstaja problem pri prehodu iz mladinske v člansko konkurenco. Imeli smo kar nekaj mladinskih svetovnih prvakov, pa se niso uspeli prebiti med najboljše. Od nekaterih morda prehitro preveč zahtevamo.

V slovenskem smučanju finančnih in organizacijskih težav ne manjka. Kakšen je položaj na Hrvaškem?

Tudi na Hrvaškem imajo finančne težave. Reprezentanca funkcionira na povsem drugačen način kot naša. Vedran Pavlek drži roko nad vsemi, od najmlajšega do najstarejšega tekmovalca. Imajo tudi otroško reprezentanco, v kateri je le nekaj izbranih, v katere vlagajo. Ti imajo 150 do 200 smučarskih dni na leto. Tako se pri otrocih naredi razlika. Ne vem, ali je to najbolje, ampak tako so se odločili tudi zaradi finančnih težav. Starši nimajo denarja, medtem ko ga reprezentanca za zdaj ima.

Se z vražjimi Slovenkami še srečujete?

Skušamo se dobiti čim večkrat. Uspe nam približno dvakrat na leto, da se vse zberemo. Smo pogosto v stiku. Nazadnje smo se dobile lanskega oktobra ali novembra.

Bo priložnost za srečanje spet ta konec tedna v Kranjski Gori?

Mene ne bo, pa tudi za druge ne vem, ali bodo prišle. Imajo majhne otroke, zato si tega verjetno vse ne morejo privoščiti. Rada bi prišla, a ne morem, ker imamo druge tekme.