Za letošnje leto načrtuje vsaj pet odprav s skupinami popotnikov, ki jih bo vodil najprej po Filipinih, maja bo sledila Namibija, zatem Borneo, avgusta Etiopija, septembra pa se bodo odpravili na potovanje po neznanih poteh Afrike. A šele konec decembra se je vrnil s štirimesečnega potovanja z motorjem po Afriki, ki je bilo, kakor pravi sam, za dušo. "Mislil sem, da bom, ko bom prišel nazaj, na nek način zadovoljen. A sem že po tednu ali dveh čutil, da me ponovno vleče nazaj. To je življenje, ki mi je ogromno dalo in mi še vedno daje, in ga želim živeti."
Z zadnje, štirimesečne poti z motorjem ste se šele dobro vrnili, tudi tokrat pa niste potovali sami.
Ja, res je, ta moja dekleta, ki me spremljajo na potovanjih, so do sedaj postala že prav kontroverzna (smeh). Jaz res rad potujem v prijetni družbi, saj mi to daje vso energijo in voljo, po resnici povedano pa so ta dekleta na fotografijah videti veliko bolje kot jaz. Začelo se je z Romano, potem je bila Marjana, pa Neja in zdaj vse te, ki so bile z mano … včasih se mi je zdelo, da sem živel sanje drugih ljudi, danes pa, ko berem vse tiste spletne komentarje, imam občutek, da živim "fovšijo" ali pa zlobo drugih ljudi.
Kako torej gledate na komentarje, v katerih vas, milo rečeno, opisujejo za nepopravljivega ženskarja?
(Našteje nekaj žaljivk, s katerimi ga na spletnih forumih obkladajo uporabniki, a niso primerne za objavo.) Te komentarje pišejo ljudje, ki nimajo lastnega spolnega življenja ali pa življenja nasploh. So pa ti, ki pišejo te komentarje, v absolutni manjšini na teh portalih. Žal mi je zanje, da nimajo življenja, žal mi je, saj se jaz trudim v Afriki priti do odmaknjenih ljudstev, zgodb, fotografij, tragedij, kar počenjam v lepi in prijetni družbi, njih pa zanima samo, ali sem "nategnil" Laro, Marjano ali katerokoli že. Edino to jih zanima. Ti ljudje bi se morali zamisliti nad seboj. Jaz imam namreč življenje lepo urejeno, 30 let sem že poročen z isto žensko, ki mi stoji ob strani in razume moje življenje. Vsa ostala dekleta, s katerimi sem potoval, pa so moje prijateljice in se izjemno dobro razumem z njihovimi starši in partnerji. Tudi o tem bom pisal v svoji najnovejši knjigi. Podobne stvari se dogajajo že od nekdaj. Če kdo stopi izven začrtanega okvirja, zlasti v pozitivnem smislu, je to hudo. Ljudje veliko raje drugim privoščijo slabo, kot pa zavidajo dobro. Na tej točki bi se nekateri res morali zamisliti sami nad seboj, ne pa tratiti časa o razmišljanju o tem, kaj jaz počenjam s temi dekleti. Lahko pa bi se od te drugačnosti naučili kaj pametnega, ne pa da svoje frustracije, zlobo in zavist zlivajo na druge, tiste, ki jim je uspelo in ki živijo njihove sanje.
Vaše življenje je res, vsaj za tiste, ki radi potujejo, videti sanjsko …
… moje življenje se rima na trpljenje … (smeh)
No, rima se že, seveda, ampak – bi zamenjali s kom drugim, morda za malce bolj "normalno" življenje?
Pred časom bi morda zamenjal z Elvisom Presleyjem, v zadnjem času pa razmišljam, če bi z Janom Plestenjakom. Rad bi znal peti, glas imam, bog pa je pri posluhu žal naredil slabo kombinacijo. (smeh) Ne bi zamenjal, seveda ne. Zaenkrat ne vidim poklica ali pa človeka, s katerim bi bilo smiselno zamenjati življenji. Za kakšne nesmiselne želje ali sanje pa sem tudi že preveč zrel. Absolutno sem zadovoljen s tem, da sem Zvone Šeruga.
Ko sva že ravno pri sanjah … je bilo življenje popotnika vaša otroška želja?
Sem kmečki poba, ki je pod Gorjanci pasel krave, nato pa šel v Ljubljano študirat novinarstvo. Pri hiši nismo imeli niti potnega lista, tudi na morje nismo hodili … kot pravim – bil sem zdrav kmečki poba. Šele na fakulteti se je odprl ta nov svet, takrat je želel vsakdo potovati, a je bilo drugače kot danes. Saj je od tega vendarle že skoraj 40 let. "Frajerji" so takrat šli na avtoštop po Evropi, kar se mi je zdelo, da lahko storim tudi sam. Kmalu sem začel o potovanjih tudi pisati in objavljati reportaže, nato se je začelo to počasi dopolnjevati. Vse več sem potoval, denar sem služil s študentskim delom, fotografiranjem in reportažami, leta kasneje so na pomoč priskočili tudi sponzorji, vendarle pa je bila osnova vedno združevanje nekih klasičnih sanj o potovanju z bodočim poklicem, torej novinarstvom.
Se kdaj sprašujete, ali ste morda iz popotnika v zadnjih letih, ko po svetu vodite tudi skupine turistov, postali turistični vodnik?
Zadnjih deset let bolj kot od novinarstva živim od turizma. Ekonomske razmere so pač takšne, da kot svobodni novinar danes ne moreš več preživeti. Pred desetletjem ali dvema se je to še dalo. Prav lepo sem živel z reportažami, knjigami in predavanji, na katerih so bile dvorane vedno polne do zadnjega kotička, pa še vstopnino so plačali, da so me videli in slišali. Danes je situacija drugačna – o gneči govorijo, če se število poviša nad 20, če pa bi bila vstopnina, tako ali tako ne bi bilo nikogar. Danes predavanj tudi ne organiziram več. Pred leti sem prešel na prodajanje svojega znanja in izkušenj skozi turizem. Včasih se pošalim na svoj račun, saj se mi zdi, da sem morda v svojem življenju že kaj naredil kot novinar, popotnik, pisec, fotograf, na koncu pa bom šel v zgodovino kot Zvone Šeruga – turistični vodnik. (smeh)
Kako se potovanja s skupino razlikujejo od potovanj, na katera greste sami?
Osnova je ista, saj oboje delam z užitkom. Moja potovanja s skupinami so majhna, letos bom imel pet odhodov, po nekaj tednov bomo potovali po mojih najljubših stranpoteh, ki sem jih izoblikoval iz svojih spominov in izkušenj. To so kraji, v katere grem vedno z velikim veseljem, v Namibijo bom na primer šel že dvajsetič in še vedno za lastno veselje. Ne le zaradi države same, ampak zato, ker je vsaka skupina nov izziv. A to niso klasični turisti, to so moje sorodne duše. Pred odhodom se vedno večkrat dobimo, kjer jasno razložim, kaj se bo dogajalo in kako, malo jih prestrašim, saj želim priti do neke samoselekcije. Redkokdaj se zgodi, da gre na koncu z mano kak težak, kakor se morda pripeti pri klasičnem turizmu, kjer se, ker jim agencije tako pravijo, nekateri začnejo obnašati v skladu z "gost je kralj".
Zmeraj znova, ko pridem domov s potovanja s sopotniki, sem vesel, če se vse srečno konča in si oddahnem. Ko pa pridem domov s poti za svojo dušo, ponavadi čutim, da me nekaj vleče nazaj. Me doma žena že čudno gleda, ko se smukam okoli globusa in iščem novo destinacijo.
Lahko torej sklepam, da želje po ustaljenosti ali pa umirjenosti še ne čutite?
Ustaljenost se pri meni razlikuje od tistega klasičnega pomena besede. Ustaljenost pri meni je, da sem že 30 let z isto žensko, da imam dva krasna otroka, svoje stanovanje, vikend in čoln na morju, torej vse tiste klasične stvari, ki si jih ljudje nekako predstavljajo pod oznako umirjenega ali pa uspešnega življenja … ampak pri meni je malo drugače. Žena je uspešna, gre na primer petkrat na teden v službo, jaz pa petkrat na leto, a ostanem malo dlje, pa videti je drugače. A je to še vedno služba. Če pa v njej še uživam, se mi zdi, da je to stvar, ki nekatere celo malo moti. Kljub temu pa je to delo, s katerim poskrbim zase in za svojo družino.
Kakšne so (oziroma morajo biti) značilnosti človeka, da mu je takšen slog življenja in potovanja pisan na kožo?
Imeti moraš več stvari – prva je zagotovo denar, drugo je čas, tretje svoboda. Čas je pomemben, a kaj ti pomeni, če nimaš svobode? Če ti žena in šef ne pustita iti? Četrti pogoj pa je, povedano po domače, da moraš imeti tudi jajca ali pogum, če želite. A danes ta morda ni več tako pomemben. Pogum je bil potreben takrat, ko sem začenjal, danes pa je to moj način življenja, tako da ne čutim potrebe po neki posebni korajži, da grem na potovanje, pa četudi na novo območje. To je v meni. To so moje izkušnje. Zato tudi nisem nikoli v kakšnih težavah. Meni ni problem jutri iti v Afriko za mesec dni ali pol leta, če bi mi pa nekdo ponudil službo, si pa verjetno ne bi upal, saj bi bilo zame to nekaj neznanega – kakor bi bilo za koga drugega neznano pustiti službo, odpotovati in slediti svojim sanjam. Ljudje se bojimo sveta na drugi strani hriba, za tiste, ki živijo tam, pa je ravno obratno.
Ko sva ravno pri občutku varnosti - vas je bilo kdaj na potovanju zares strah?
V zadnjih 35 letih sem na poti preživel vsaj 15 let, tako da je bilo dogodkov veliko. Imel sem nekaj nesreč z motorji, polomil sem si par kosti, v Indiji sem imel nesrečo, v kateri je umrla petletna punčka, ki mi je skočila pred motor. Šel sem skozi celotni sodni sistem in bil oproščen, saj nisem mogel ničesar storiti. Takrat sem imel občutke strahu, tesnobe in krivde, ne glede na to, ali sem bil kriv ali ne. Kot novinar sem bil tudi na nekaterih vojnih področjih – v Bosni, Somaliji, Kambodži, ko me je že ob odhodu prežemala tesnoba, saj nisem vedel, ali bom tudi zares prišel nazaj. Moram pa reči, da zares neke izjemno slabe izkušnje nisem imel. Verjetno zato, ker ne delam neumnosti. Uporabljam pamet in izkušnje, v zadnjih letih pa puščam neke rezerve na varni strani potovanja.
Ste v vsem tem času vaših potovanj že razvili kakšne posebne taktike, s katerimi se je najlažje približati domorodcem?
To je zelo enostavno. (smeh) V glavnem se ljudje na druge ljudi odzivajo tako, kot se ti nanje. Poznavanje jezika tukaj ni ključnega pomena. Pomemben je nasmeh. Tudi ko sem izčrpan od celodnevnega pohajkovanja in vožnje, pridem zvečer v vas in s široko odprtimi rokami in nasmehom na obrazu pozdravim domačine. Pomemben je pristop – širino, ki jo daš, boš v isti meri dobil nazaj. Seveda pa poznavanje jezika – angleščine, francoščine in španščine, torej jeziki nekdanjih kolonizatorjev – predstavlja vrata, skozi katera lahko nato vstopiš v njihov svet.
Kako pa je s hrano? Jo nosite s seboj?
Pri vsaki skupini je malo drugače. V Aziji, na primer, veliko jemo po lokalnih restavracijah. V Afriki imamo safari kamion ali pa džip in kuhamo sami, ali pa imamo svojega kuharja, ki skrbi za hrano. V Namibiji imam kuhinjo in šotore za 30 ljudi, spimo v glavnem v puščavi, v gmajnah, v plemenskih vasicah … prava milina! Zvečer zakurimo ogenj, okoli katerega se tudi odvija življenje. Čebriček pa je tisti, ki naredi pravo družbo, saj kroži naokrog, a kaj vse vržemo vanj, raje ne bom povedal. Kadar grem pa sam z motorjem, imam na njem kuhalnik in si sam skuham, ko pa lahko, jem tisto, kar dobim lokalnega.
Pride kdaj do poizkušanja "specialitet" v slogu Beara Gryllsa (britanskega mojstra preživetja v divjini, op.p.)? Surovih ledvic, pitja krvi ali česa podobnega?
Seveda kdaj poskusim tudi kaj takšnega, a zagotovo ne zato, ker bi bil od tega odvisen. Tudi ti razni televizijski "frajerji“ to naredijo izključno pred kamero, potem pa nikoli več. Ljudje si takšne neumnosti najbolj zapomnijo. To včasih naredimo zato, da naredimo vtis na ljudi in nato zgodbo lažje prodamo. Zagotovo pa ne iz razloga, ker bi to radi počeli. Verjemite, moja potovanja so veliko bolj pristna kot snemanje teh dokumentarcev, a tega zagotovo ne bodo priznali. Te stvari so zlagane, a so gledljive.
Ko kdaj gledam kak dokumentarec, na primer o bušmanih, ki prikazuje kakšno vasico, ki jo jaz dobro poznam, ljudje v njih pa so že iz pamtiveka oblečeni v raztrgana, moderna oblačila, v dokumentarcu pa so vsi goli, samo zadnjice imajo ovite v cunjice …
Kako torej gledate na to, da se moderni svet vedno bolj vsiljuje, če lahko tako rečem, v afriške vasice?
Kot turist ali turistični vodič se tukaj sploh ne čutim več krivega, ker smo že daleč prepozni za to, da bi mi lahko te ljudi pokvarili. Največja želja afriških dežel je namreč, da bi te svoje "divjake" civilizirali. Povsod so že šole, misijonarji, signal za mobitel, televizijo in radio … Mi smo zadnji, ki tem ljudem lahko naredimo še kakšno hudo škodo, a morda prvi, ki to njihovo drugačnost cenimo. Ker nanje ne gledamo tako, kot doma na naše cigane. A vraga! Tudi Afričani sami na svoja plemena gledajo kot na manjvredno raso. Ko pridemo mi med bušmane, jim damo vedeti, da so čudoviti in zanimivi, da cenimo njihove plese, za vse pa jim tudi plačamo. Vsi ostali pa nanje gledajo kot na hlapce, sužnje in manjvredno raso.
Prav v slogu filma Bogovi so padli na glavo. Poznal sem tudi glavnega igralca v njem, ki pa je pred leti umrl. Velikokrat se s skupinami vračam v vas, kjer sedaj živi njegova družina, a v revščini, saj denarja od filma že dolgo ni več. Zelo veseli so, ko se oglasimo pri njih, saj vedo, da bomo spet plesali in peli, pa da bomo prinesli darila in hrano in po pošteni ceni plačali za vse spominke, ki so jih uspeli narediti v zadnjem letu. Skupaj ponavadi tudi zapojemo Golico.
Vem, da ljudje govorijo, da izkoriščamo te črnce, a jaz temu nasprotujem. Ne! Glede tega sva se nekoč v Polnočnem klubu udarila s Tomom Križnarjem. Po tem sem malo računal in prišel do zaključka, da je v teh 15 letih, kar na potovanja po Afriki in Aziji vodim ljudi, v kraje, ki smo jih obiskali, priteklo vsaj 2,5 milijona evrov. Ne vem, koliko jih je Križnar zbral in koliko ljudje dajejo Karitasu, a to je denar, ki je šel v te dežele, ljudem v roke. In še nekaj pomembnega – to ni bil denar, ki bi ga mi razdajali, ljudi nismo navajali na beračenje, saj tega ne delam, vsako stvar pa pošteno plačam. Po mojem mnenju je to še edini način, na katerega lahko pomagamo ljudem, zlasti v Afriki. Vse preveč jih je namreč ta humanitarnost zahoda spremenila v berače. Plačilo za delo je tisto, kar lahko reši Afriko. Ne pa nek Dedek Mraz, ki jim vse prinese.
