Moram priznati, da se mi je članek zdel precej površinski, predvsem pa me je motilo neupoštevanje ostalih faktorjev, ki so v zadnjih desetletjih oblikovali razmere, v katerih se je znašla slovenska mladina. Tudi sam sem mladi Kranjec in to prav tistega dela populacije, ki bo moral počasi spakirati iz domačega gnezda ter si poiskat lastno zavetje. Iz opazovanj sem prišel do nekaterih modrosti, ki po mojem mnenju najodločneje vplivajo na stanje duha med mladimi v Sloveniji. 

Problem štalce

Če že govorimo o maminih sinkotih, ki se ne želijo izseliti iz domačega gnezda, potem je zelo težko prezreti cene stanovanj oz. predvsem njihovo rast v zadnjih desetih letih. Če je bilo za časa prejšnjega sistema imeti stanovanje na pol pravica, postaja slednje vedno bolj privilegij elit. Predvsem v Zokistanu so cene postale nerazumno visoke. Ok, res je, da Slovenci obožujemo lastne štalce in da se bomo morali kmalu navaditi na to, da nismo lastniki stanovanj, v katerih živimo. Kljub temu pa je razmerje med tem, koliko Janez dobi na mesec in koliko mora dat za stanovanje, pretirano.

Prva služba (prve ne pozabiš nikoli – predvsem, ker si jo iskal 2 leti)

Vroča tema iz leta 2010, ko je vlada napovedala reformo študentskega dela in je ŠOS s svojo voditeljico (sedaj članico ene izmed političnih strank) na čelu nahujskal študente, da so preoblikovali fasado državnega zbora. Problem študentskega dela in prve zaposlitve sta po mojem mnenju močno povezana. Težko je namreč dobiti prvo zaposlitev, če pa lahko delodajalec za mnogo manjše stroške zaposli enako kvalificiranega študenta. Študentje pa so dali focn samemu sebi, dve leti v prihodnosti.

Nacionalna strategija visokega šolstva ali kar se Janezek nauči ni nujno to, kar bi moral vedeti

Dva glavna problema. Prvi se tiče kvantitete študentov. V Sloveniji imamo pač ogromno število ljudi, ki študirajo na fakultetah. Nadaljevanje šolanja je postalo nacionalni šport, gimnazije so edine šole, ki so vredne vpisa, kvaliteta šolanja pa čedalje bolj pada.

Drugi problem, ki ga vidim, so predvsem študijski programi, ki so bolj modno kot pa strateško naravnani. Čedalje več imamo težko izgovorljivih študijskih smeri, ki se slišijo kot kakšen težki kirurški poseg ali nova vrsta pajka, ki so ga našli na Madagaskarju. Kljub "sexy" nazivom pa so diplomanti teh smeri komaj, če sploh, zaposljivi. Predvsem pa državi manjka jasna vizija, kakšne diplomante si želi, tako ona, kot tisti, ki jih bodo zaposlovali.

Ostale malenkosti

Mogoče naslednje malenkosti niti niso tako majhne, vendar jih ne bom posebej dlakocepil, zato bodo samo naštete:

- nezadovoljstvo s politiki in njihovim zavzemanjem za mladino,

- zakon birokracija, kjer postopki trajajo neskončno in še dlje in nikoli ni noben kriv,

- bombardiranje s krizo.

Predvsem pa se mi zdi, da ni cilja, s katerim bi se mladi lahko poistovetili. Če smo nekoč imeli Tita, nato osamosvojitev, potem pa NATO in EU, nam je sedaj preprosto zmanjkalo nacionalnih hobijev. Ok, v Mariboru nam je Franca zrihtal EPK, ampak mislim, da to ni ravno to.

Odtisek na mladih

Kako se torej pozna na plodovih slovenskega naroda? Naj uporabim kar citat neznane asistentke na neznani fakulteti, ki ga je zapisala ob izvajanju vaj: "Toliko potenciala, a hkrati toliko lenobe na enem kupu, da glava peče. Meh :/" Jp, malodušje, pasivnost, lenoba in še marsikaj, vse to je tisto, kar zaznamuje današnjo mladino. Ne me razumeti narobe, tudi sam imam takšne trenutke, vendar kaj kmalu potegnem ven svoj osebni "Ass kicker 2000" in se pošteno nafockam. Pri mnogih pa se vse to pojavlja kronično.

Vizualna aproksimacija "Ass kickerja 2000"

Kaj torej predlagam? (O, super, še bom modroval?!)

1. Ne čakaj na priložnost, skušaj si jo ustvariti. Mogoče se sliši kot eden izmed tistih korakov v dieti Smiljana Morija, vendar čisto iz osebnih izkušenj stvar drži. Namreč, če imaš idejo, daj vse od sebe, da jo uresničiš. Ne pusti je ležati nekje v zadnjem koščku možganov. Je že res, da boš najprej srečal nekaj, čemur pravim "tipični slovencelj". Le ta ti bo povedal, da je vse skupaj brez veze in da raje opusti ali pa kvečjemu odpri gostilno, kajti pijancev je vedno dovolj. Ne govorim, da kritika ni dobrodošla (kritika je zakon), tukaj govorim o vdanosti v usodo, ki ti jo pridiga okolica. Kaj je na koncu najbolj kulj? Ko bo projekt (karkoli to že bo) dovolj daleč, boš sam videl, da se bodo tudi slovenclji pridružili zadevi.

2. Ne objokuj česar nimaš, bodi srečen s tistim, kar imaš. Imaš roke? Imaš vsaj štiri prste? To je to. Nehaj jokat, začni migat. Najverjetneje imaš tudi rit, da se vanjo lahko pošteno nabrcaš.

3. Poraz ni poraz, dokler sam ne rečeš, da je. Oh ja, še en Smiljanovski nasvet (Bog mi pomagaj). Ampak resno, ziher boš nekajkrat telebno. Samo se postavi na noge in se pretvarjaj, da se ni nič zgodilo. =)

4. Tudi v deželi Janeza ni vse tako slabo. Res je, nismo Švica, nismo pa tudi Albanija (pozdrav vsem bratom). Lahko prosto potuješ na zahod, če ti Kranjci niso kulj, država ti omogoča zastonj šolstvo, nekaj zdravstva in še kup dobrotic.

Moje razmišljanje o mladih, vesolju in smislu življenja je pri koncu. Naslednji dnevniki bodo malo bolj dnevniški, saj se začenja Imagine cup in z njim povezane dejavnosti.