Takle čas lani, smo pokopali mojega dedka. Ob njegovem pogrebu me je plačevanje na roko razžalostilo in razjezilo. Ne toliko to, da je vsa zadeva na črno in brez računa. Zmotil me je način. Ne odpustim “velikim” predstavnikom ideologij, enim in drugim, ki vsi v eni sapi zatrjujejo, kako so pošteni in načelni, hkrati pa brez sramu iztegnejo dlan in zahtevajo plačilo.
Moj dedek je bil preprost človek. Preživel je vihre druge svetovne vojne in se vključil v partizanske vrste. Hkrati je v domačem okolju krščanske vere prejel vse zakramente in povsem samoumevno nam je bilo, da sodi k njegovi zadnji poti tudi cerkveni pogreb.
V tej razdvojeni Sloveniji tudi na pogrebu navadnega smrtnika ni mogoče, da bi zmogli strpno in spravljeno opraviti slovo in poklon življenju, ki se je izteklo. Borčevski govornik in krščanski svečenik tega brezna nista bila sposobna prestopiti. Oba smo naročili, ker nam je tako veleval čut. Oba sta prišla opravit svoj posel. Oba sta postavila svojo ceno, seveda nobeden od njiju ni izstavil računa.
Vse lepo in prav, če ne bi postavljala svojih pogojev. Če je borčevski govornik odločil, da bo svoje “delo” opravil ob mrliški vežici, gospod župnik tega nikakor ni želel opraviti na istem prostoru. Molče se je morala pogrebna povorka premakniti drugam. Nujen premik na drugo prizorišče, ker želita dve ideologiji na tem malem koščku zemlje, ločeno pasti ljudstvo. Druga nad drugo se mrščita, druga nad drugo se zgražata, druga z drugo tekmujeta. Na enak način pa znata iztegniti roko...
Ne maram hlinjenja poštenosti, na drugi strani pa požrešnosti čez mero dobrega okusa. Želim si iskrenosti, brez odvečnih razprtij. In nič drugega ne bi želel tudi moj pokojni dedek. Rad je imel to deželo. Tudi navadni ljudje ga niso razočarali. Le čez politiko je rad kakšno rekel in prav je imel.
