Velika nihanja v igri ter precej tehničnih napak in zgrešenih strelov so bile slabosti na pripravljalnih tekmah. Ali bo potem, ko bo šlo zares, drugače?

Ne oziroma zelo težko. Ne moreš po eni strani trenirati in igrati pripravljalne tekme na en način, na pravih tekmah pa preklopiti na drugega. Nihanja in napake v naši igri so posledica mladosti, pomanjkanja izkušenj... Po visokem vodstvu začnejo igralci podzavestno razmišljati, da bo tako zlahka šlo naprej, a to je velika zmota. Takega razkošja si ne smemo in ne moremo privoščiti, saj smo premladi in premajhni za to.

Vseeno so bile tekme na Danskem dobra šola in popotnica za EP.

Mogoče res, ampak jaz imam za sabo že veliko teh šol. In imam jih že polno glavo, a se zavedam, da morajo mladi tudi skozi ta proces zorenja na igrišču in ob njem. Je pa jasno, da bomo morali v Srbiji zaradi kopice mladih igralcev in kar sedmih debitantov večji delež v igri prevzeti starejši in izkušenejši, prav tako tudi večino psihološkega pritiska in bremena. Da bodo oni vsaj delno razbremenjeni, čeprav vidim, da se nekateri še ne zavedajo dobro, kaj prinaša veliko tekmovanje. Gre za resen posel, ne pa za igranje nekaj tekmic, zabavo. Za mlade bo Srbija prva priložnost, da pokažejo, ali so iz pravega testa.

Pregovor pravi, da je mladost norost. Kaj nam lahko na EP prineseta mladost in neizkušenost igralskega kadra?

Mladost je norost in hitrost, prav slednja pa naj bila eden naših največjih adutov. Mladost nam lahko veliko prinese, a je lahko tudi velik minus. Na Danskem sta se mladost in hitrost pokazali za velik plus. Mladi reprezentanti so si veliko upali v igri, predvsem v obrambi, medtem ko so v napadu igrali nekoliko v krču. V napadu čakamo predvsem na to, da "eksplodira" 19-letni Borut Mačkovšek. Da naredi "klik" v svoji glavi in se dvigne z desetih metrov ter začne zadevati. Tudi če bo zgrešil, mu nihče ne bo nič očital, trenutno pa naredi več škode, ker bolj ali manj le podaja, namesto da bi "šutiral". Po domače povedano: pokazati mora več jajc. Ima vse potenciale za vrhunskega igralca, a jih ne za zdaj še ne uporablja.

Ste kapetan, zato sta na vaših ramenih še toliko večja odgovornost in breme.

Sem vezni člen med vodstvom reprezentance in igralci. Včasih me kaj tako razjezi, da tudi zakričim na katerega izmed soigralcev, a to je edini način. Če bomo drug drugega samo božali, si govorili le lepe besede in se samo prijazno trepljali po ramenih, ne bomo prišli nikamor. Kar se tiče bremen in odgovornosti, mi težko še kaj dodatnega nakopljejo.

V čem se sedanji igralski kader razlikuje od prejšnjih?

Primerjave med reprezentančnimi zasedbami so težke, nehvaležne in nesmiselne. V preteklosti smo imeli vsaj na papirju skoraj vselej igralski kader za kolajno. Zato so bili pritiski, želje in pričakovanja vseh o odličjih celo upravičeni, a razen na domačem EP 2004 je nismo nikoli osvojili. Tokrat nismo tako močni, a sem optimist in verjamem v presenečenje, čeprav se nam vse lahko hitro podre kot hišica iz kart. Ob dobrem dnevu smo sposobni premagati vsakega na svetu, ob slabem skoraj z vsakim izgubiti. Če se malce pošalim: upam, da bodo naši dobri dnevi v Vršcu ponedeljek, sreda in petek, ko nas čakajo tekme, slabi pa nedelja, torek in četrtek, ko imamo prosto.

Verjetno je za Slovenijo dejstvo, da so vsi trije nasprotniki v skupini D proti njej favoriti, pozitivna zadeva.

Seveda, saj sta breme favorita in pritisk na nasprotnikih, mi pa lahko igramo bolj sproščeno. Vsaj teoretično so Norvežani od vseh treh najslabši, igrali bodo brez Egeja, Kjellinga, Stranda... Upam, da se bo ponovil scenarij z zadnjega EP 2010 v Avstriji, ko smo si z zmago na prvi tekmi proti Švedski na široko odprli pot naprej. Na sosedskih derbijih s Hrvati skoraj nikoli ni odločala kakovost, saj imajo takšne tekme poseben naboj, ampak malenkosti. Ker večina naših fantov ni obremenjena s Hrvati, bi to utegnila biti naša prednost. Islandija je brez Stefannsona vsaj za tretjino slabša.

Napovedali ste boj za uvrstitev na olimpijske kvalifikacije, kar pa bo vse prej kot lahka naloga, saj je prostora le še za dve reprezentanci.

Vsak športnik mora vedno stremeti k najvišjim ciljem, zlati kolajni. Enkrat mi je skoraj uspelo, na koncu pa sem na EP 2004 osvojil srebro. Na vseh preostalih tekmovanjih je tako meni kot soigralcem spodrsnilo že malo ali veliko prej. Če nimaš v sebi takšnega razmišljanja, ciljev, želja in športnega nagona, je nesmiselno, da se sploh ukvarjaš s športom. Soigralcem, predvsem mladim, skušam dopovedati, da moramo v razmišljanjih iti v Srbijo po kolajno. Če bomo razmišljali o petem mestu, bomo na koncu osmi ali deveti, če bomo razmišljali le o napredovanju v drugi del EP, nam mogoče niti to ne bo uspelo. A če sem realen: ker smo šele na začetku poti nove reprezentance, bi bila uvrstitev med petim in devetim mestom odličen uspeh.