Vse to je, se ponavadi rahlo cinično strinjam, nesporno res, a za razliko od veščin vsestranskega Ronalda tega, kar je lani na nogometnih zelenicah počel Lionel Messi, ni počel nihče drug. Tega, roko na srce, ni počel nihče že leta. Pravzaprav je, ko govorimo o Messiju, zame dovoljeno vprašanje le, ali so takšne reči v svojih najboljših letih počeli Ronaldihno, Zinedine Zidane, Figo, brazilski Ronaldo, Van Basten, Maradona, Michel Platini, Johan Cruyff, Pele in drugi največji nogometaši v zgodovini.

A namesto da bi iskali odgovore na to vprašanje, se iz meni neznanega razloga vedno znova vračamo na nespodobne primerjave med Messijem in Ronaldom in vselej se najde nekdo, ki bi nam rad pojasnil, zakaj neki Messi ni tak car, kot se nam zdi na prvi pogled. Svetovno gledano je zastavonoša teh govoričenj starčevsko nečimrni genij Pele, ki pač ne more priznati, da je Messi vsaj enak genij kot on sam, ker je Leo pač Argentinec in ker po slogu igre preveč spominja na Maradono, s katerim slavni Brazilec ni v nič kaj dobrih odnosih.

Poglavitni vzrok nenehnih prepričevanj, da se milijardam ljudi po vsem svetu samo zdi, da Lionel Messi vsak večer preigra več branilcev, kot sta jih cela angleška in italijanska reprezentanca preigrali v zadnjih desetih letih, tiči najbrž v tem, da je štiriindvajsetletni Argentinec ta trenutek tako zelo boljši od ostalih, da se zdi nekaterim strinjati se s tem povsem neizvirno in jih je najbrž strah, da bi to ogrozilo njihov nergaški "enfant terrible" imidž.

Zato najbrž niti ni treba biti športni direktor NK Maribora, da dobite potrebo po kvašenju in pri polni zavesti izjavite, da ima Ronaldo lepši dres (Van Bommel pa bolje izvaja avt?) in da za Barcelono navijajo le nekdanji pijani maturanti s Costa Brave, ker še niso obiskali Madrida.

Že iz časov svojega otroštva se namreč dobro spominjam ljudi, ki jim je posebna razporeditev sivih celic v njihovih glavah prepovedovala, da bi se strinjali z večino tudi takrat, ko je šlo za najbolj elementarne zadeve, recimo, za seksapil Sharon Stone v Prvinskem nagonu ali za ubijalski instinkt Michaela Jordana. Če verjamete ali ne, a vselej so se našli usekanci, ki so vam preprosto morali vedno znova dokazovati, da je še njihova sto let stara zgodlarca boljša bejba od Sharon ali da je Shawn Kemp vsaj trikrat boljši basketaš od Jordana.

Eni imajo pač prirojeno potrebo, da vztrajno rinejo proti toku ter pri tem mislijo in govorijo nasprotno od večine. Seveda gre pri tem največkrat za najstniško uporništvo in takšno obnašanje se pri mnogih zaključi skupaj s puberteto. Pri nekaterih pa potreba po trmastem kontriranju ostane oziroma se z leti celo nevarno potencira. Ti nergači se tako z leti popolnoma vživijo v vlogo Galilea Galileja in se dobesedno zavežejo k temu, da bodo ves ploščati svet prepričali, da je Zemlja okrogla in da se vrti okoli sonca.

In lahko jih sežgete na grmadi, pa vam iz njih ne bo uspelo izsiliti priznanja, da je Lionel Messi boljši nogometaš od Christiana Ronalda in da je tudi letos, že tretjič zapored, v tekmi za zlato žogo več kot zasluženo prehitel tako Portugalca kot svojega soigralca Xavija (muhaste glave bi vam še to predstavile kot uspeh Ronalda, ki da je bil drugi, Messi pa komaj predpredzadnji).

Pri tem pa je še najbolj žalostno dejstvo, da je najdlje, do kamor lahko v brezpredmetnih in napornih debatah s temi ljudmi pridete, da vas po urah nesmiselno potratenega časa ob pomanjkanju najmanjšega smiselnega argumenta razorožijo z mislijo, da imamo pač demokracijo in da imajo tudi oni pravico do svojega mnenja. In če jim boste takrat zabrusili, da nepriznavanje naravnih zakonov nima nobene zveze z demokracijo in svobodo govora, vas bodo bržkone označili za nestrpneža in vas morebiti celo prijavili varuhinji človekovih pravic.

Gospe Zdenki Čebašek-Travnik pa, vsaj tako se mi dozdeva, boste bolj težko pojasnili, za kakšne vrste nesporazum gre.

Zato se tudi sam načelno strinjam s tistimi, ki pravijo, da bi bilo pristaše lepega Portugalca najpametneje ignorirati in se ne zmeniti za njihove blodnje. A bojim se, da tega na dolgi rok preprosto nisem zmožen in da bom že ob prvem naslednjem izpadu kakšnega neprištevnega navijača Reala začel zbirati podpise za referendum.

Vse bolj sem namreč prepričan, da je skrajni čas (in verjamem, da mi bo ustavno sodišče pritrdilo), da se enkrat za vselej odločimo, da je Lionel Messi številka ena svetovnega nogometa in da vsem dvomljivcem z zakonom prepovemo njihovo v vseh pogledih iracionalno ljubezen do Christiana Ronalda.

Ko gre za tako pomembne zadeve, kakršne so Messi in njegove čarovnije z nogometno žogo, za demokracijo preprosto ni in tudi ne bi smelo biti prostora.