Če se ti v Firencah slučajno mudi na letališče in si privoščiš taksi, te vožnja lahko stane tudi dvakrat ali trikrat več, kot določa uradni cenik firenške občine. Razlog je preprost. Uradni cenik, v tem primeru 20 evrov, velja le, če se usedeš v katerega od taksijev, ki na stranke čakajo na za to določenih mestih. Takoj ko zavrtiš telefonsko številko taksija, se cena skokovito poveča, tudi na 40, 60 evrov. Prtljago plačaš posebej. Evro za vsak kos, tudi za kovček, ki ga lahko sicer kot ročno prtljago vzameš s seboj na letalo. Če nimaš sreče in bodo na cesti zastoji, kar je v Firencah vsakdanji pojav, bo cena na kilometer prav tako poskočila. Ko že pomisliš, da bi bilo pametneje, če bi taksist zavil na avtocesto, bolje, da dvakrat premisliš. Cena je v tem primeru še za tretjino višja. Seveda vse brez računa, ki ga dobiš le, če zanj zaprosiš. In še takrat ti taksist v roke pomoli napol izpolnjen kos papirja, ki ga nobena davčna uprava ne bi vzela resno. Italijanski taksisti so namreč po zakonu izvzeti iz obračunavanja davka na dodano vrednost.
Privilegiji
Taksisti v teh dneh polnijo naslovnice italijanskih časopisov. Pa ne zato, ker bi se na kakšni lestvici zadovoljstva turistov z njihovimi storitvami prebili z dna navzgor (po eni zadnjih raziskav so rimski taksisti med evropskimi prestolnicami zasedli predzadnje mesto, tik pred "najlepšo prestolnico na svetu", Ljubljano), ampak zato, ker je premier Mario Monti odločen vnesti konkurenco v doslej v vato zavite panoge. Taksi služba je ena takšnih, a daleč od tega, da bi bila edina ali "kriva za vse težave italijanskega gospodarstva", kakor bi po očitkih taksistov rad prikazal Monti. Je pa regulacija taksi službe zgovoren prikaz delovanja italijanskega gospodarstva, ki ga prežemajo posebni, zakonsko določeni privilegiji posameznih poklicev ali panog. Tako kot so si odvetniki in notarji s strogimi vstopnimi pogoji v svojo sredino in z zakonsko sicer odpravljenimi, a v praksi še vedno ukoreninjenimi minimalnimi tarifami, zagotovili obrambo pred novimi konkurenti, taksisti konkurenco onemogočajo z omejenim številom licenc in fiksiranimi tarifami.
Pred Santa Mario Novelo vsak dan v treh ali štirih kolonah na stranke čakajo beli taksiji, opremljeni z oznakami firenške občine in drugimi, z občinskim odlokom določenimi identifikacijami. Med vozniki ne boste našli tujcev, migrantov iz afriških držav, Kitajske ali Albanije. V taksijih sedijo domačini različnih starosti, tudi ženske, ki sicer lahko vozijo le v dveh dnevnih turnusih. Poklic taksista je v Italiji daleč od zaposlitev s socialnega roba in močno zaščiten pred konkurenco. Občine namreč le redko izdajajo nove licence, kar jih dela za izjemno redko dobrino in na sekundarnem trgu močno zaželeno. Na sivem trgu po neuradnih podatkih dosegajo vrtoglave cene od 100.000 do celo 300.000 evrov v najdražjih Firencah. Ko so firenški taksisti od župana Mattea Renzija lani zahtevali zvišanje tarif, ki so že tako višje kot v Rimu, jim je ta zagrozil s povečanjem števila licenc. Taksisti so to vzeli kot vojno napoved.
Podobno "resne" so razmere danes, ko premier Monti napoveduje liberalizacijo taksi službe in vrste drugih panog in poklicev, ki so po ocenah njegove vlade ter varuha konkurence zakonsko zaščiteni v škodo potrošnikov. Z liberalizacijo bi potrošnikom letno prihranili prek 20 milijard evrov oziroma odstotno točko in pol bruto domačega proizvoda. Javnomnenjske ankete kažejo, da ima vlada pri liberalizaciji visoko podporo državljanov, prek 65-odstotno. Monti na predlog varuha konkurence načrtuje občutno povečanje števila licenc za taksije, torej ponudbe, s čimer računa na znižanje cen in hkrati izboljšanje storitev, saj se bodo taksisti morali boriti za stranke. Taksisti so zagnali vik in krik, češ da jih bo vlada spravila ob kruh. Pristati niso pripravljeni niti na to, da bi jim občine brezplačno razdelile nove licence, ki bi jih nato lahko prodali naprej. Slednjega ni težko razumeti, saj vsak nov taksist na ulici pomeni manjši zaslužek za obstoječe imetnike licenc.
Licence iz prejšnjega stoletja
Kako uspešni so obstoječi imetniki licenc pri omejevanju izdaje novih, govorijo podatki iz ene redkih raziskav panoge, ki jo je opravila italijanska centralna banka leta 2007. Dvanajst od nekaj več kot šestdesetih mest, ki jih je zajela raziskava, je licence za taksiste nazadnje izdalo v 60. letih prejšnjega stoletja, dobrih 40 odstotkov jih je nazadnje licence izdalo v drugi polovici 90. let, le slaba tretjina pa jih je licence začela znova izdajati v zadnjih nekaj letih pred opravljeno raziskavo. Čeprav se je potniški promet na glavnih italijanskih letališčih v Rimu, Milanu, Benetkah in Bologni od 90. let podvojil ali celo potrojil, podobno pa velja tudi za turistični obisk, se je število licenc v posameznih mestih povečalo največ za tretjino, ponekod celo zgolj za nekaj deset licenc (pri čemer so italijanska mesta v primerjavi z drugimi večjimi evropskimi mesti po številu taksijev praviloma podhranjena). Povečanju števila licenc je po ugotovitvah centralne banke skoraj vedno sledilo zvišanje tarif prevozov - taksistom so torej občine v zameno za pristanek na več licenc ponudile več denarja. Nič nenavadnega torej, če taksisti danes Montija opozarjajo, da z več licencami ne bo dosegel znižanja cen storitev, kvečjemu podražitve.
Taksisti po uradnih podatkih, s katerimi v javnosti operirajo tudi sami, zaslužijo malo. Okoli 1100 evrov mesečno, nekoliko več na severu, nekoliko manj na jugu, kar je pod italijanskim povprečjem. A povsem drugačno finančno sliko italijanskega taksista razkriva ta ista raziskava centralne banke. Stopnja utaje davkov v panogi je kar 70-odstotna, kar v veliki meri omogočata neizdajanje računov in sivi trg z licencami. Preiskovalci so lani zgolj v Firencah odkrili za tri milijone evrov utajenih davkov pri preprodaji licenc na sivem trgu. Če ta podatek prenesemo na celoten italijanski trg, to pomeni več deset milijonov evrov utajenih davkov zgolj s preprodajanjem licenc.
Raziskovalka italijanske centralne banke Chiara Bentivogli v pred časom opravljeni ekonomski analizi sektorja opozarja še na nekaj zanimivih posebnosti, ki pričajo o tem, da taksisti pravzaprav regulirajo sami sebe. V občinskih odborih, ki odločajo o številu licenc in tarifah, so taksisti nadpovprečno zastopani, medtem ko je predstavnikov potrošnikov izjemno malo. Če že sprejmejo kakšno spremembo, je to običajno zvišanje tarife, ne pa morda izdaja novih licenc ali pa prilagoditev števila taksijev v obtoku glede na povpraševanje ob konicah. Tudi o kakšni analizi trga na občinah ni ne duha ne sluha. Pravi, da je taksi služba tipičen primer razmer, ko operaterji "ugrabijo regulatorja". Kar ni težko, saj lahko sindikalno dobro organizirani taksisti v glavnih italijanskih mesti hitro ustavijo ves promet.
Nezgovorni "reveži"
Beli taksiji so na sončno četrtkovo popoldne čakali v vrstah pred glavno železniško postajo v Firencah. Trojica taksistov je na pločniku živahno čvekala. O čem, od daleč nisem mogla razbrati. A velika verjetnost je, da so udrihali čez svojega predsednika vlade, ki jih hoče liberalizirati. To me je tudi zanimalo, a takoj, ko so zaslišali besedo novinarka, so jo popihali vsak v svoj avto. "Ne sprašujte nas, zakaj smo postali problem številka ena italijanskega gospodarstva. To morate vprašati one tam zgoraj," je med ugašanjem cigarete in "begom" v avto dejal član trojice. Iz njega mi je uspelo izvleči le še komentar, da so Montijevi načrti norost in da že zdaj ni dovolj dela za vse, nato pa je zaloputnil vrata in svoj taksi premaknil naprej v čakalni vrsti.
"Danes imamo srečo, ker je v palači Pitti posebna razstava, sicer bi bili brez strank," je pripomnil drugi član trojice, medtem ko je odpiral vrata svojega avta. Tudi vsi drugi taksisti, h katerim sem pristopila, so s komentarjem, da morajo delati, zbežali v varno zavetje svojih belih konjičkov. Podobno je bilo na obrobju Firenc, kjer so na za to posebej označenih postajališčih čakali le posamezni taksisti. Tudi stran od oči svojih kolegov taksist, ki je mirno bral firenški časnik La Nazione, ni želel komentirati načrtovane liberalizacije svojega sektorja. Pa čeprav bi pričakovala, da bo naštel množico argumentov, zakaj so taksisti že zdaj reveži, po liberalizaciji pa bodo le stopničko pred samomorom, kot je nedavno dejal rimski župan Gianni Alemanno.