Pričakovati je, da bo skoraj vsakdo vedel, da je prva, zdaj že znamenita kolesarska analogija prišla iz ust enega najbolj znanih hrvaških tajkunov devetdesetih let, Miroslava Kutla. No, kdor odpre strani Vjesnika z dne 22. novembra 2000 in odkrije, da za drugo izjavo ne stoji nihče drug kot oseba, znana kot "dobri kapitalist" Ivica Todorić, si verjetno zlepa ne bo opomogel od šoka. Če v zadnjih dveh desetletjih obstaja pendant slavnemu "hrvaškemu molku", potem je to neverjetno nagnjenje k hrvaški pozabi. Kakor se je hitro pozabilo, da so bili na Kutlovem plačilnem seznamu v devetdesetih ne samo nekdanji premier Ivo Sanader, ampak tudi drugi politiki, medijski tajkuni in direktorji bank, tako je tudi šef Agrokorja vse prehitro postal človek, ki "krmo za krave prebira med prsti tako zadovoljno, da se zdi, kot bi jo tudi sam poskusil" in ki bi "bika poljubil med rogove", kot je o tem nadrealistično pisal Jutarnji list pred tremi leti v članku z naslovom "Strast do zemlje", ki se danes že uvršča med klasike ritolizniškega novinarstva.

Da časopis, ki je neposredno odvisen od Todorićevih reklam in njegove distribucije tiskovin, objavi hvalospeve, spesnjene iz njegovega helikopterja, ni nič nenavadnega, ko pa podpredsednik nove vlade in gospodarski minister Radimir Čačić ob poskusu nakupa Mercatorja izjavi, da "gre za močan interes najmočnejše hrvaške zasebne družbe in s tem za interes hrvaške države in njenih državljanov", je čas, da se vprašamo, katero smer je ubrala nova hrvaška vlada.

Na prvi pogled neproblematično sklepanje "kar je v interesu Agrokorja, je v interesu Hrvaške" močno spominja na znano epizodo iz leta 1953, ko je bil Charles Erwin Wilson, tedanji predsednik največjega ameriškega proizvajalca avtomobilov, imenovan za obrambnega ministra v Eisenhowerjevi vladi. Ko so na enem od zaslišanj v zvezi s konfliktom interesov Wilsona vprašali, ali bi bil kot obrambni minister pripravljen sprejeti odločitev, ki bi lahko škodila korporaciji, ki jo je do nedavnega vodil, če bi bilo to dobro za državo, je odgovoril pritrdilno, vendar dodal, da si takšne situacije ne more zamisliti, saj že "vrsto let živi v prepričanju, da je to, kar je dobro za državo, dobro tudi za General Motors, in obratno".

Popolnoma enaka situacija vlada danes na Hrvaškem. Tudi brez domiselne gverilske akcije v sklopu letošnjega Urbanfestivala, ko so na Cibonin stolp v tišini noči projicirali hrvaško zastavo, na kateri se je namesto grba pojavila prepoznavna črka "K", je vsakomur jasno, kdo pravzaprav ima oblast v državi. Ko so pred dvema letoma Todorića obtožili, da je za Bandićevo predsedniško kampanjo priskrbel jabolka in sokove, bi lahko mirno zavrnil očitek z argumentom, da je za Agrokor povsem nepomembno, kdo bo bodoči predsednik, saj je na hrvaški zastavi namesto grba že izvezena črka "K".

To se je med drugim potrdilo, ko je Konzum akcijo "Kupujmo hrvaško" spremenil v "KONZUMirajmo hrvaško". Redkokdo se še spominja Agrokorjeve televizijske reklame iz leta 2008, ki se začenja z besedami "Kriza je prišla tudi na Hrvaško, napovedujejo se odpuščanja in zamrznitev plač", oče pa zleknjen pred televizorjem vpraša sina "Vidiš, kaj se dogaja?" in ga pomiri z besedami "Toda ne skrbi, mi se ne damo". V tem trenutku pride mati in oba "moška" pokliče k "odličnemu kosilu, ki je dobro za vajina želodčka, saj je v celoti pripravljeno iz domačih izdelkov", oče in sin pa soglasno skleneta "To pa je dobro za naše gospodarstvo".

Zveni lepo, edini problem je, da še danes mnogi "K plus" izdelki, od testenin do kikirikija, izvirajo iz Italije ali Kitajske in da Zvijezdin kečap, enako kot pred tremi leti, še naprej proizvajajo na Madžarskem. In čeprav tej akciji seveda ni uspelo rešiti hrvaškega gospodarstva, Radimir Čačić zdaj ponavlja mantro, da je vse, kar je dobro za Agrokor, obenem dobro tudi za hrvaško državo oziroma da bi ravno Todorić s svojo novo pridobitvijo lahko rešil Hrvaško iz krize.

Tisto, kar se pri vsej tej obrambi zasebnega kapitala s strani vlade izmika očem, je, da "ekonomski nacionalizem" (kakor je Slovenija baje ubranila svoje interese, tako bi od nakupa Mercatorja menda lahko profitirali vsi hrvaški državljani) zgolj prikriva monopol, ki si ga je Agrokor pridobil najpozneje s privatizacijo kmetijsko-industrijskih kombinatov Vrbovec in Belje, nakupi največje časopisnodistribucijske verige v državi, enega vplivnejših marketinških podjetij UNEX, lastniškega deleža v RTL televiziji in Zagrebplakatu ter z napovedjo vstopa v energetski sektor. Skratka, težko, da v kakem segmentu hrvaškega gospodarstva danes ne bi našli sledov ali lastniškega deleža Agrokorja.

Ni skrivnost, da bi brez državne pomoči Agrokor lansko poslovno leto končal s skoraj 100 milijoni kun izgube, kakor tudi ne, da gre sedanja monetarna politika, ki naj bi ščitila kuno, pravzaprav v prid Agrokorju. Spomnimo se tudi, kako je pred nekaj leti žito, ki je čez noč izginilo iz Đakovštine, tako da je morala hrvaška vlada vzeti 18 tisoč ton iz blagovnih rezerv, da bi lahko okradeni kmetje dobili odškodnino, končalo ravno v Agrokorjevih trgovinah. Novi hrvaški minister za gospodarstvo je tako samo potrdil dejansko stanje stvari, da je Agrokor na Hrvaškem postal to, kar je bil v petdesetih v ZDA General Motors. Toda z obveznim dodatkom: interesi velikega kapitala niso nujno tudi interesi državljanov, pa naj nas v to še tako prepričujejo. Vprašanje za konec ostaja, koliko se je Hrvaška, danes na pragu Evropske unije, sploh odmaknila od mračne "tranzicije" devetdesetih. Saj je ta, kot pravijo tajkuni, kakor kolo in prispeva k blaginji države.