Bog ne potrebuje nasvetov

Bašar Al Asad od očetove smrti in prevzema predsedniškega položaja leta 2000 nikoli ni dajal občutka, da bi kdajkoli dvomil o svoji priljubljenosti, vsakršno nasprotovanje pa je pripisoval zarotnikom, financiranim s strani tujih sil, med katerimi sta bili najpriročnejša Izrael in ZDA. Boljši poznavalci njegove nravi to pripisujejo spletu okoliščin ob smrti njegovega tri leta starejšega brata Basela. Ta je bil že vzgajan za predsedniškega "prestolonaslednika", zasedal vodilni položaj v očetovi varnostni službi in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja vodil s strani vlade zelo propagirano protikorupcijsko kampanjo. Basel je leta 1994 umrl v prometni nesreči, ko je s svojim mercedesom drvel skozi meglo proti letališču v Damasku, takrat 29-letni apolitični Bašar pa se je zato s podiplomskega študija medicine v Londonu moral vrniti na intenzivni trening vladanja državi. Oče Hafez, ki je že skoraj tri desetletja vedril in oblačil v Siriji, je nadaljevanje dinastije v naslednjih šestih letih prenašal na drugorojenca na treh ravneh. Najprej mu je zavaroval hrbet z vojaškim in varnostnim aparatom, nato se je posvetil sinovi javni podobi s poudarjanjem njegove vsestranske priljubljenosti, hkrati pa ga podučil s pravili vladanja, med katerimi je bilo glavno - ko ne veš, kaj storiti, uporabi silo. Vse to se po pričevanju tistih, ki so Bašarja v mladosti pobliže poznali, ni skladalo z njegovo osebnostjo, saj je bil za razliko od dominantnejših in med sovrstniki priljubljenih Basela in mlajšega brata Maherja, zdaj poveljnika republikanske garde, izrazito zadržan in z redkimi prijatelji med vrstniki. Njegovi redki javni nastopi pričajo, da je mladostna sramežljivost ostala, zaslepljenost s priljubljenostjo med ljudstvom pa kaže na določeno patološko željo po njej, a tudi realni strah, da je dejansko osovražen. Slednji se očitno pretaplja v paranojo, kar je bilo razvidno tudi iz njegovega televizijskega nastopa minuli torek, ko je javni upor povezal v sveženj zunanjih zarotnikov od muslimanskih fundamentalistov do Al Kaide, Washingtona, sionistov in kvizlinških Arabcev.

Če so donedavna nekateri še verjeli, da brezpogojni obračun s protestniki spodbujajo zagovorniki trde roke v vladi, postaja jasno, da z "železno pestjo" vse bolj upravlja sam. Ajman Abdel Nur, Bašarjev prijatelj še iz študentskih časov, ki si je moral pred predsednikovo vse tršo roko poiskati zatočišče na tujem, zatrjuje, da je sčasoma začel ignorirati nasvete ministrov in drugih svetovalcev. "Ko se imaš za boga, ne potrebuješ nasvetov," dodaja Nur. Razprava o tem, kdo pravzaprav vodi Sirijo, je bila najbolj živahna marca lani, ko se je arabska pomlad prelila tudi v Damask. Oči so bile takrat uprte k njegovemu bratu Maherju, tudi poveljniku elitne četrte oklepne divizije, a kaže, da so vse niti v Bašarjevih rokah, mlajši brat in ostali pa po njegovih ukazih opravljajo umazano delo. Očitno je tudi, da je, podučen z dogajanji v Tuniziji in Egiptu, kjer je vojska stala ob strani, poskrbel, da jo ima kot Gadafi na svoji strani, upajoč ali kar zavedajoč se, da se nad njim ne bo znesla mednarodna skupnost oziroma Nato. Sankcije s strani ZDA in Evropske unije so ob ruskem zavezništvu, o katerem priča tudi zadnja pošiljka orožja, začasno zadržana na Cipru, neučinkovite, Arabska liga pa je s svojo opazovalno misijo dosegla ravno nasprotni učinek od želenega. Že izbira opazovalcev s sudanskim generalom na čelu je bila sporna, njen polom, ko se je ujela v obojestranske manipulacije v Siriji, pa je ligi izbil iz rok zadnje orodje za umiritev razmer v začasno suspendirani članici.

Bašar Al Asad je ob prevzemu predsedniškega položaja, zaradi katerega so morali v Siriji spremeniti ustavo ter zahtevano predsednikovo starost znižati s 40 na njegovih tedanjih 34 let, napovedal obdobje gospodarskih reform in politične odprtosti. Obljube so se hitro razvodenele, izza govorniškega pulta pa je minulo sredo na trgu Umajad - poimenovanem po enem od štirih velikih kalifatov, ustanovljenih po smrti preroka Mohameda - deloval kot reinkarnacija svojega očeta Hafeza, ki se je pri ostajanju na oblasti zanašal zgolj na represivne in nasilne varnostne enote. Taktika, ki se dandanes praviloma izkazuje kot neučinkovita, zato Bašarju ob vse večji izolaciji doma in v svetu že vsi napovedujejo skorajšnje strmoglavljenje. A sam o tem očitno ne razmišlja. Pred množico podpornikov režima v glavnem mestu se je pojavil nenapovedan, s ciničnim nastopom, v katerem je vso odgovornost za po navedbah Združenih narodov že pet tisoč žrtev v dušenju protestov naprtil "teroristom", po katerih "moramo udariti z železno pestjo".

Zamudnik

Njegovo zagotovilo o "skorajšnji zmagi" je na presenečenje tujih opazovalcev med zbrano množico pozdravila tudi deset let mlajša žena Asma z obema otrokoma. Zanjo se je že nekaj časa trdilo, da se je umaknila nazaj v London, kjer se je leta 1975 rodila tam živečima sirskima staršema. Toda "puščavska roža", kot jo je pred lanskim začetkom protestov opisala revija Vogue, očitno ostaja z možem v tistem, kar je za omenjeno revijo opisala kot "težavna soseščina". V mislih je imela seveda Iran, Irak, Izrael in Libanon, ne pa razmer v moževi državi, kjer so jo tudi politični komentatorji videli kot zagovornico reform iz hitro ugasle damaščanske pomladi na prelomu tisočletja, katere pokop so pripisovali botrom takrat (pre)mladega predsednika. Zdaj si seveda niso na jasnem niti o tem, ali je Asma sploh kdaj bila Bašarjev reformski navdih ali pa mu je njena glamuroznost zgolj krepila samoljubni ego, ki zdaj prihaja do vse bolj krvoločnega izraza.

Bašar Al Asad je svojo vladavino julija 2000 začel s 97-odstotno podporo volilcev z režimskimi lojalisti, ki so mu počistili vse ovire, obljubo političnih in gospodarskih reform, obračuna s korupcijo ter "lastno demokratično izkušnjo". Sledila je izpustitev več tisoč političnih zapornikov iz očetovih časov, po treh desetletjih je ugledal luč sveta prvi neodvisen časopis, vrata so se odprla svetovnemu spletu, skupini intelektualcev, ki je zahtevala demokratizacijo države, pa so dovolili javna zborovanja in objave njihovih pozivov. Prej kot v pol leta se je politična zima vrnila v Sirijo, oblast je postajala vse bolj "družinsko podjetje", ponovljena 97-odstotna volilna podpora na predsedniških volitvah leta 2007 pa že farsa, čeprav je takrat Sirija, zaradi poudarjenega sekularizma in čvrste režimske roke na videz imuna pred terorističnimi napadi v eksplozivni bližnjevzhodni okolici, veljala za najstabilnejši del regije. Na lansko arabsko pomlad je Bašar reagiral najprej z omaloževanjem "peščice rogoviležev", ki izkoriščajo gospodarske težave države, vendar je aprila razpustil kritizirano vlado in ukinil osovraženi zakon o izrednem stanju, sprejet že davnega leta 1963, ki je varnostnim silam omogočal nekaznovano mučenje pripornikov. A je njegove politične korake spremljala trda vojaška pest v številnih mestih proti domnevnim "kriminalnim združbam" in nazadnje odprla Pandorino skrinjico, v katero so bile poleg političnih nasprotij pospravljena tudi verska in etnična.

Bašarjeva usoda se bo zdaj vse hitreje izpisovala, kajti njegov poskus nacionalne pomiritve po več kot polletnem molku in več tisoč mrtvih je prišel z zamudo. Po socialnih in političnih protestih, v katerih so se mu uprli tudi alaviti, verska manjšina, iz katere izvira, se je v Siriji razžarelo uporniško gibanje, ki vnaša elemente državljanske vojne. Slepota, ki jo pri tem izkazuje sirski predsednik, kliče po dobrem oftalmologu, kar bi Bašar Al Asad morebiti bil. Če se ne bi prelevil v samoljubnega tirana lastnega ljudstva, ki so mu zdaj šteti dnevi.