Žal pa se pri pogovorih o njihovih idejah ne morem znebiti občutka nelagodja, ker gredo skoraj vsi po istem kopitu: “Živjo, Matija, imaš pet minut časa? Lotil sem se novega projekta, pa me samo zanima, kako naj naredim, da ne rabim plačat davka?” Mlade kot po pravilu, bolj kot vsebina poslovne ideje zanima, kako se izogniti davku. To vprašanje si postavljajo preden sploh do konca razvijejo svojo idejo. Kot da bi bilo za njih utajiti davek bolj pomembno, kot razviti inovativen izdelek. Zdi se, da je takšno početje postalo nekaj povsem normalnega, še več, postalo je deležno odkritega odobravanja okolice. Postalo pa je tudi precej bizarno.

Spomnim se primera, ko se je name obrnil mlad podjetnik, ki je svojega otroka vpisoval v vrtec. Zasledil je podatek, da starši samohranilci plačujejo bistveno manj kot ostali, zato je prišel vprašat, če se mi zdi smiselno, da se od svoje žene loči, saj bo, tako je izračunal, prihranil približno sto evrov na mesec.

Takšno razmišljanje mi gre grozno na živce. Moti me dvoličnost, ko se bodoči podjetniki tolčejo po prsih, kako s svojo inovativnostjo in pogumom spreminjajo svet na boljše, hkrati pa z izogibanjem davkom na vse pretege kažejo popolno nerazumevanje, kako funkcionira naša skupnost.

Zaradi obstoječe davčne ureditve razumem, da je novoustanovljenim podjetjem včasih nemogoče v prvih mesecih po ustanovitvi plačevati prispevke, zato so se prisiljena nekako znajti, ampak prepričan sem, da dobro stoječa podjetja ne bi smela imeti nikakršnega izgovora, da ne plačujejo svojega poštenega deleža.

Vse nas bolijo visoki davki, ampak nihče se ne pritožuje, ko dobimo od države subvencijo za samozaposlitev, ali pa posojilo podjetniškega sklada. Naša generacija je deležna brezplačnega šolstva in zdravstva, država pa je toliko urejena, da se nam ni treba bati nasilja. Naše ceste so dobre, okolje je čisto. Lahko rečemo, da sistem pri nas v principu deluje, za vsak primer pa imamo organizirane tudi reševalce in gasilce, ki nam za svoje storitve ne izstavljajo računov. Nič od naštetega nam ne bo več na voljo, če bomo izrabljali vse mogoče luknje v davčni zakonodaji. Izigravanje sistema vsepovprek ne vodi nikamor!

Seveda me skrbi stanje v državi. Gospodarski kazalci ne obetajo mirne prihodnosti, bogati bogatijo, revnim pa ostajajo le drobtinice. Nedvomno bi lahko naši voditelji ogromno stvari naredili boljše. A še bolj kot to, me skrbi stanje duha, nezaupanje v državo samo.

Logična posledica kulture odkritega izigravanja sistema je, da bo zaupanje v državo in njene institucije padalo. Na to se bomo morali odzvati z dvigom davkov in zmanjšanjem socialnih transferjev, zato bodo posamezniki poskušali sistem še bolj izigravati. Začarani krog, ki vodi samo še globlje, je sklenjen. Od tu pa do odkrite korupcije, nemoralnih direktorjev in vse bolj izključevalne politike je le še kratek korak.

Temu moramo narediti konec! Gotovo bi bilo stanje mnogo boljše, če bi politika znala natančneje pojasniti, kaj počne z našim denarjem. Jasno je, da bomo davkoplačevalci zelo kritični do dvomljivih izdatkov ali sumov okoriščanja. Po drugi strani je davčno breme za novoustanovljeno podjetje previsoko. Če bi bile obveznosti do države v prvih letih poslovanja podjetja dovolj nizke, da bi jih zmogli redno plačevati, se najbrž ne bi navadili goljufati tudi pozneje, ko bi davčno breme lahko poravnali brez večjega odrekanja. Ampak tudi če država že jutri uredi ta področja, se stanje ne bo izboljšalo, dokler se ne zgodi tudi sprememba v našem razmišljanju.

Ne smemo čakati in zahtevati od države, da naredi prvi korak in pomete pred svojim pragom, preden bomo mi začeli pošteno plačevati. To je samo prikladen, in če smo iskreni, malo egoističen izgovor, da lahko še naprej krademo iz skupne vreče. Vsi mi smo odgovorni za stanje, v katerem živimo in skrajni čas je, da razmere vzamemo v svoje roke. Kdaj, če ne zdaj?

Izigravanje sistema in večno iskanje lukenj moramo kot družba zavreči. Drugače moramo gledati na posameznika, ki je ustvaril dobičkonosno podjetje in ga prenesel v davčno oazo, in na podjetnika, ki prispeva v našo skupno blagajno. Drugače moramo gledati na starša, ki pošteno prispeva svoj delež za dobro plačane vzgojiteljice in kvalitetno opremo v vrtcu, kot na starša, ki se bo na vse kriplje izmikal plačilu, čeprav se bosta otroka obeh skupaj igrala v istem peskovniku. Tu morajo svojo vlogo odigrati mnenjski voditelji v podjetništvu, znani gospodarstveniki, poslovni mediji, podjetniški portali, računovodski servisi, mentorji, profesorji in drugi.

Podjetniki mlade generacije pa lahko z našim zgledom pokažemo, kako pomembno je, da se ta sprememba miselnosti nekoč zgodi. Vodimo naša podjetja družbeno odgovorno in se uprimo skušnjavi, da v naših žepih pristaja skupen denar, od katerega bi največ pridobili tisti, ki imajo najmanj.

V Sloveniji ima beseda podjetništvo še vedno zelo slab prizvok. Podjetnike imajo mnogi za zaslužkarje in sleparje. Čeprav je ta stereotip napačen, je treba priznati, da je v njem tudi zrno resnice. Ampak to lahko popravimo, kajne?