V številnih športih, tudi pri smučarskih skokih, je zaradi neprestanega spreminjanja pravil vse več nekakšnih pomožnih delavcev, ki skrbijo za nadzor in meritve vetrov, zaletov, smučarske opreme, teže tekmovalcev… Ali je to pozitivno, ali bi to lahko tudi tehnološko prilagodili ? Zadnjič smo videli, da se je o nadaljevanju tekmovanja v Oberstdorfu dogovarjalo pet ali šest ljudi.

Bolj kot je šport profesionalen, bolj ga je potrebno nadzirati in meriti. Smučarski skoki so mešanica profesionalnih športnikov in strokovnjakov ter velikega števila prostovoljcev. Za športniki stoji celoten pogon profesionalnih smučarskih zvez, tekme pa so kombinacija profesionalcev in amaterjev. Sodniki in tehnični delegati prihajajo iz nacionalnih zvez, profesionalci pa skrbijo za nekakšno rdečo nit tekmovanja skozi vso sezono.

Sodniki in tehnični delegati sodijo med amaterje?

Nobenih težav ni, če na nacionalni ravni sodniške organizacije delajo dobro. Težave so, če med sodnike pride kdo, ki si ne zasluži niti naziva amater.

Večkrat se dogaja se, da sodniki sodijo precej pristransko. Tekmovalcem iz svoje države dajejo boljše ocene, preden so deležni opozorila, da tako ne gre več naprej.

Pri tem ni velikih težav, saj deluje kazenski sistem. Sodnik, ki si nabere preveč kazenskih točk, ne sme soditi dve leti. Sodniška organizacija ima posebno delovno komisijo petih ljudi, ki še enkrat analizirajo sporne sodniške odločitve in na podlagi teh ocen se odločijo, ali bodo izrekli kakšno kazen. Lahko se zgodi, da ima prav zgolj sodnik, ki je dal sporno oceno. Vsako leto pa se v povprečju na štirih tekmah zgodi, da so med sodniki ljudje, ki mednje ne sodijo. Najbolj žalostno je, da se to dogaja na največjih tekmah kot so svetovna prvenstva. Sodniki lahko sodijo do 60. leta in jim omogočijo, da imajo svojo poslovilno sojenje ravno na velikih tekmovanjih. Kasneje ne morejo biti več kaznovani in brez skrbi dajo kakšno višjo oceno tekmovalcem iz njihovih držav.

Kako se sicer razlikujejo sodniki posameznih držav oziroma, kako različno je njihovo izobraževanje?

Slovenski sodniki morajo iti skozi zelo ozko sito. Najprej so trije nivoji na državni ravni, šele nato lahko postanejo mednarodni sodniki v okviru FIS. Vendar jih mora zato predlagati slovenska sodniška organizacija, saj ima omejeno kvoto, koliko sodnikov lahko napreduje. Vsi sodniki morajo opraviti šolanje tako na nacionalnem kot mednarodnem nivoju, vsako leto pa tudi prisostvovati na seminarju in potrditi svojo licenco na štiri leta. Pred približno desetletjem so se sicer pojavile ideje, da bi sodnike ukinili in bi šteli samo dolžino, nekdo pa bi potrdil le, ali je bil doskok ali ne. Vendar je bila sodniška organizacija tako močna, da so te predloge zavrgli.

Prav v zadnjem desetletju je bilo pri smučarski sprejetih precej novih pravil, katerih osnovni namen je bil uskladiti pogoje za vse oziroma popraviti rezultate posameznikov glede na pogoje na skakalnici. Poleg tega so bile uvedene tudi številne regulative glede teže tekmovalcev in dolžine smuči.

To sicer ne sodi med sodniške zadeve. Nova pravila se oblikujejo glede na razvoj tehnike in skakalcev. V kolikor ne bi prišlo do spremembe pravil, obstoječe skakalnice ne bi bile več primerne za skoke. Zgraditi bi morali popolnoma nove naprave, čemur bi lahko sledile le redke države. Včasih so bile skakalnice bolj „padalnice“, zdaj pa so precej bolj položne. Toda vprašanje je, kakšne bodo čez desetletje. Vse spremembe so razvili skakalci sami. Včasih, ko se je še skakalo v puloverjih, so bili tekmovalci precej mišičasti. Danes so peresno lahki in to je bilo potrebno omejiti. Pri nekaterih skakalcih so se pojavili primeri bulimije in vse to je vodilo v precej nezdrav način življenja. Vendar jim je bilo to težko preprečiti, dokler so bili še telesno in psihično zdravi. FIS je nato najprej uporabila kriterij, ki ga uporablja svetovna zdravstvena organizacija za podhranjenost. Nastopila je težava, ker so bili vsi najboljši tekmovalci na robu te meje. Zato smo dve leti dopustili ta kriterij in šele nato začeli premikati mejo. Mislim, da smo sedaj na zdravi poti. Vendar je zadnjem času prišlo do novih sprememb tehnike in nekateri skakalci uporabljajo precej kratke smuči. Zato jih pravilo indeksa telesne teže ne omejuje več in lahko shujšajo kakšna dodatna dva kilograma.

V preteklosti so se ravno zaradi zmanjševanja teže nekateri tekmovalci poslužili prepovedanih substanc kot so sredstva za odvajanje vode iz telesa.

Edini takšen primer je bil Rus Dimitrij Vasiljev. Skakalci imajo pri višini 180 cm idealno težo pri 62, 63 kilogramih. Težava je v tem, kako priti do te teže iz normalne teže 70 kilogramov, saj moraš nekaj časa živeti praktično od zraka, preden lahko začneš spet normalno jesti. Zgolj z zdravo prehrano je nemogoče dovolj shujšati in skakalci morajo pokuriti tudi nekaj mišic kot tudi del varnostnega sala kot ga označujejo zdravstvene norme, zato so tudi bolj dovzetni za bolezni. Prehrana mora biti zelo nadzorovana, saj bi bili sicer na poti k bulimiji. Tudi nekateri naši tekmovalci so morali v preteklosti poiskati zdravniško pomoč.

Ob številnih novih pravilih smo na letošnji novoletni turneji videli, da v nekaterih primerih ne pomagajo veliko, kljub temu, da bi lahko z dodatki točk zagotovili iste pogoje. V Oberstdorfu so recimo prekinili serijo, v kateri so bili Avstrijci in Nemci slabši od pričakovanj.

Sam imam dva različna pogleda. V Oberstdorfu sem bil jezen, ker so imeli naši tekmovalci odlična izhodišča. Deset tekmovalcev pa je res imelo slabe pogoje. Vendar je to odgovornost žirije, ki ni pravočasno reagirala in dvignila zaletišče. Žirija je tu reagirala bolj zaradi strahu pred kritiko Avstrijcev kot da bi nanjo vršili neposreden pritisk. V žiriji denimo ni bilo nobenih Avstrijcev. Ponavadi pri slabih razmerah žrtvujejo tekmovalca ali dva in se nato odločijo za dvig zaleta. Tokrat pa so žrtvovali kar deseterico. Mogoče so pričakovali, da bo čudežni Gregor Schlierenzauer lahko skočil v teh pogojih. Izkazalo se je, da tudi on ne more. V prihodnosti bodo zagotovo težave glede odločanja, kdaj je tekma toliko neregularna, da jo je potrebno prekiniti.

Slovenski in tudi drugi tekmovalci se zdijo kar rahlo deprimirani. Robert Kranjec je dejal, da lahko samo Avstrijci in Nemci zmagajo na novoletni turneji. So skoki postali zgolj njihov šport, ostali pa so bolj kot ne statisti za popestritev tekmovanj ?

Ljubitelji skokov vidijo Avstrijce v neprestani prednosti. Vendar ne, ker bi za njih veljali posebni pogoji, temveč skačejo res dobro. Avstrijci imajo izjemno močno konkurenco znotraj ekipe in zelo težko se je uvrstiti med štiri najboljše. Prav zaradi medsebojne tekmovalnosti in trenj ne trenirajo več stalno skupaj, temveč približno polovico treningov opravijo s klubskimi trenerji. Po kvaliteti najmanj štirje Avstrijci sodijo med najboljših deset na svetu. Kar se tiče novoletne turneje je v preteklosti tam zmagal tudi Primož Peterka. Finec Janne Ahonen pa ima največ zmag v zgodovini. Trenutno pa se v svetovnem pokalu in na drugih velikih tekmovanjih zdi, da gre za boj med Avstrijo in ostalim svetom. Zato večino reprezentanc tudi vodijo Avstrijci, saj velja, da če so dobri tekmovalci, je dobra tudi stroka. Tako, kot je bila včasih večina trenerjev Fincev.

Kako ocenjujete letošnje nastope naših tekmovalcev ? Ali se vam zdi, da so letos v dobri formi?

Slovenija je po številu tekmovalcev zelo močna, manjka pa nam še kakšen vrhunski rezultat. Skakalca, ki bi serijsko dosegal vrhunske rezultate res nimamo, toda Robert Kranjec je zelo dober letalec. Peter Prevc bi se lahko uvrščal med šest najboljših tekmovalcev, če bo popravil svoj let. Vrača se tudi Jurij Tepeš, ki je bil mladinski svetovni podprvak in je kar se tiče leta, eden najboljših na svetu.

Kolikšne zasluge gredo za prebuditev slovenskih skakalcev tudi menjavi trenerjev oziroma novemu trenerju Goranu Janusu?

Vedno gre za kombinacijo različnih faktorjev. Veliko je odvisno od medsebojne kemije. Lahko nastane zelo dobra ali pa naravnost strupena kombinacija. Janusova kombinacija je zelo uspešna, toda lahko se zgodi, da čez dve leti ne bo več. Pri tem pa gre za povsem drugačen način dela kot je bil z Matjažem Zupanom.

Ste direktor Zavoda Planica. Planiška velikanka je izgubila primat največje letalnice, saj ima zdaj rekord Vikersund. Se vam zdi, da bo morda popularnost skokov in poletov v Sloveniji zdaj manjša?

Vikersund je zgolj izziv in ne grožnja za Planico. Zdaj imamo načrtovane investicije v novo letalnico v letu 2013, tako da se bo na njej lahko skakalo že 2014. Ali bo takoj popravljen rekord, bo odvisno od vremenskih pogojev. V Vikersundu so s popravilom letalnice čakali vse do potrditev sprememb pravil FIS glede omejitev med odskočno mizo in najnižjo točko letalnice. Na lanskem kongresu FIS so določili, da se razlika lahko poveča za pet metrov, sicer pa bi rekord imela Planica še vrsto let.

V lov za svetovnih rekordom oziroma za največjo letalnico se bo v prihodnosti najbrž podala še kakšna država in konkurenca bo vedno večja.

Red Bull je denimo lani na pobočju Grossglocknerja zgradil 300-metrsko letalnico, ki sicer ni bila po pravilih FIS. Hoteli so napraviti promocijski šou, kjer bi nastopili skakalci, ki jih Red Bull sponzorira. Vendar nihče ni hotel nastopiti in proč je bilo vrženega precej denarja.

Več intervjujev najdete v temi Spletni intervju.