Prav polarizacija, ki se je v zadnjih dveh mandatih kazala tudi v oblikovanju koalicij z zgolj levosredinskimi ali desnosredinskimi strankami (to enobarvnost je nekoliko "omehčal" le vstop DeSUS v Janševo vlado) je prispevala, da nekatere desnosredinske stranke v Jankovićevo koalicijo niso mogle oziroma si niso upale vstopiti. Čeprav bosta - gledano dolgoročnejše - za ljudsko stranko lahko usodnejša morebitni vstop in utapljanje v Janševi vladi, kar je že nazorno pokazalo njeno sodelovanje v koaliciji z SDS v mandatu 2004-2008.

Dejstvo je tudi, da je bil Janković v pogajanjih za sestavo vlade sila nespreten. Z nepremišljenimi trenutki resnice, ki jih je doživljal na začetku pogovorov, ko je predstavnikom morebitnih koalicijskih strank vnaprej povedal, da jih zaradi njihovega klovnovstva ne vidi na pomembnih mestih ali da je moteči element za njihovo kandidaturo na ministrsko mesto njihova tašča, si je prislužil nemalo osebnih zamer, katerih kazalnik je morda tudi včerajšnji rezultat, saj Janković ni dobil niti vseh glasov poslancev strank, ki so mu napovedale podporo.

V drugi polovici pogajanj je Janković obrnil ploščo in pristal tako rekoč na vse vsebinske pogoje in kadrovske zahteve, ki so mu jih postavljali morebitni koalicijski partnerji, s čimer pa si avtoritete v njihovih vrstah ni okrepil. Kot tudi ne z zelo skopo - le nekaj strani obsegajočo koalicijsko pogodbo. Zelo verjetno je sicer, da Jankoviću tudi ob drugačni taktiki v koalicijo ne bi uspelo privabiti več strank, je pa s svojim ravnanjem olajšal odločitev in utemeljitev nekaterih, da v vlado ne gredo.

Najbolj kontroverzno vlogo v dosedanjih koalicijskih dogovarjanjih je nedvomno odigrala Državljanska lista oziroma njen predsednik Gregor Virant. Po tem, ko je imel pomembno vlogo pri oblikovanju parlamenta, je kot prvak stranke z zgolj osmimi poslanci napovedoval oblikovanje kar najširše vlade, čeprav mu je moralo biti jasno, da ne Janković ne Janša na vodilno vlogo tretjega ne bosta pristala. Ob dogovarjanju z Jankovićem je tekal na koalicijska usklajevanja k Janši - kot da bi zgolj pridobival čas za lažjo vrnitev v njegov tabor.

Prav Gregor Virant naj bi menda včeraj prispeval edini glas proti Zoranu Jankoviću. Drugi poslanci DL, SLS in SDS se tajnih volitev niso udeležili. Kot razlog za to so navedli, da se želijo izogniti špekulacijam, kdo bi bil lahko Ciril Pucko, če bi Jankoviću uspelo. A je še kako očitno, da je bil pravi razlog za takšno ravnanje nezaupanje v poslance oziroma strah, da bi se Ciril Pucko dejansko zgodil. Če bi bili prepričani, da Janković ne bo dobil 46 glasov, bi bil namreč tudi strah pred iskanjem Cirila Pucka odveč. Janez Janša v trenutku, ko se mu nasmiha vodenje vlade, ki ga z zmago na volitvah ni mogel doseči, pač ne želi ničesar prepustiti naključju. Včeraj izraženo nezaupanje v ravnanje poslancev, uveljavljenje njihove slepe poslušnosti in nadzor velikega brata pa so ne ravno bleščeče napovedi, na čem bi lahko temeljilo delovanje morebitne Janševe vlade.