Ti so prvi pripomogli k razvoju turizma, saj so se jim kmalu pridružili tudi občudovalci naravnih lepot, zdaj zavarovanih kot Nacionalni park HoheTauern - Visoke Ture z najvišjim avstrijskim vrhom Grossglocknerjem, ki nosi tudi slovensko ime Veliki Klek. Poseben pečat pa je Heiligenblutu dala slavna cesarica Sisi, ki se je dala prenesti v gore z nosili. Potem so ga zaznamovali alpinisti, žal tudi s tako velikim številom usodnih padcev, da kraj velja za grobnico plezalcev. In vendar je Heiligenblut zelo karizmatičen in priljubljen. Pozimi so glavni smučarji. A poskrbljeno je tudi za tek, za hojo s krpljami, plezanje po ledenem slapu ali za obisk muzejev zlata in alpinizma. Zadnja leta pa Avstrijci stavijo še na kulinariko z "jedilnikom z nič kilometrov", torej na doma pridelano hrano.

Če bi se zgledovali po Avstrijcih, bi Vogel že imel novo žičnico na Šijo

Veliki Klek s svojo višino 3798 metrov kraljuje kar nad štiridesetimi tritisočaki v okolici. Ker te gondola pripelje slabih tisoč metrov pod te vrhove na prostrana smučišča s 55 kilometrov prog, je panorama veličastna. Sneg tu obleži vse do prvega maja. Zanimivo je, da se ena od gora imenuje Šarek, druga pa Pasterza, torej po slovensko. "To pove, da so bili tu nekoč, okoli sedmega stoletja, v času preseljevanja Slovanov, pašniki in da je bilo tedaj podnebje toplejše," sem izvedela od čuvaja Konrada v Nacionalnem parku Visokih Tur s površino 1834 kvadratnih kilometrov. Povedal je še, da se upravljalci smučišč dobro razumejo z naravovarstveniki, ker ti ne zavirajo razvoja oziroma posodabljanja smučarskih naprav. Rekla bi, da vsi razumejo, kako jim turizem reže kruh in da je včasih treba sklepati kompromise. Kako poučno, denimo za naš Vogel, ki je del Triglavskega nacionalnega parka in že dolgo bije boj za umetno zasneževanje in celo za posodobitev zastarele žičnice na Šijo.

Ker so smučarji, tudi Slovenci, vse bolj razvajeni in iščejo vedno nove izzive, zdaj v Heiligenblutu vabijo smučarje prostega sloga na neobdelane, 25 kilometrov obširne bele poljane pod tritisočaki, da vijugajo po pršiču sredi zavarovane narave. Vendar nikakor ne sami, ampak pod vodstvom izšolanih vodičev in za plačilo!

Ko zahrumijo plazovi in te od daleč opazuje kozorog

Ko so mi prvič nataknili nerodne plastične krplje - nekoč so bile lesene - sem ob prvem poskusu zagodrnjala, češ le kaj mi je tega bilo treba. V zasneženem gozdu, okoli 1300 metrov visoko, pa sem prav na krpljah doživela nekaj prvinskega. Ko sem poslušala Konrada, čuvaja zavarovanega parka, o čudežih narave na tej višini, je nenadoma tako silovito zagrmelo, kot da bi se gore začele sesuvati name. Z visokih pečin na drugi strani kanjona so se drug za drugim zvrstili snežni plazovi, opozarjajoč na moč narave, ki ji človek ni kos.

"Snežni plazovi so bič božji naših gora, saj so pokopali mnogo življenj. Hribolazce nenehoma opozarjamo na nevarnosti gora, zlasti plazov. V sedemnajstem stoletju je pod plazom končal tudi legendarni pater Briccius, ki je iz Konstantinopola prinesel stekleničko Kristusove krvi, tako pravi legenda, in je spravljena v zlati monštranci cerkve v Heiligenblutu," je Konrad popestril hojo z zgodbami.

Ko so plazovi utihnili, smo z daljnogledom na vrhu gore Šarek zagledali zlatoroga, kako nas opazuje zviška in hkrati pazi na mladička, ki je brskal za hrano pod snegom. Čudovito.

Smaragdi pod nogami in na črno kupljeno svižčevo mazilo

In ko smo bili že pri živalih, je Konrad omenil svizce, ki poleti veselo žvižgajo po sočnih planinskih travnikih, pozimi pa spijo mnogo dlje kot medvedje. "To so zelo skrivnostne živali in so predmet znanstvenih raziskovanj. Ljudje v teh dolinah jih že od nekdaj cenijo zaradi njihove maščobe, ki vsebuje zdravilne snovi proti revmi in težavam v sklepih," je povedal.

Kaže, da so farmacevti hitro izrabili to vedenje in dosegli, da so oblasti prepovedale izdelovanje svižčevega olja doma. Ve se, iz kakšnega razloga! Ampak ljudje se znajdejo. Svizcev ni prepovedano loviti, njihovo maščobno mazilo pa je naprodaj na črno.

Za polno mero čudes teh krajev je Konrad poskrbel še s pripovedmi o zlatu in smaragdih, ki so nam menda tičali pod nogami. Res? "Preberite tablo, ki opozarja, da ne smete kopati po zemlji in iskati mineralov!" Veliki Klek namreč še bedi nad zakladi svojih pobočij, ki so preluknjana z rudniškimi jaški, v katerih je končal marsikdo, ki je skrivaj brskal za zlatom. Pred pol tisočletja so tu namreč nakopali največ zlata v tedaj znanem svetu pred odkritjem Amerike.

V kočah pa žganje, pečena rebrca in porcije za drvarje

Gorske koče z velikimi terasami so gosto posejane po pobočjih in vabijo na malice in kosila s porcijami, da te kap! Medtem ko so včasih ponujale predvsem golaževo juho, kranjske klobase in raznovrstne cmoke, so njihovi jedilniki zdaj bolj pestri. Že na prospektih opozarjajo na pristno in okusno hrano s koroških travnikov, potokov in njiv. Poskusite testenine (spaetzle) s sirom, pridelanim z ljubeznijo na koroških planinah nad Ziljsko dolino. Malico postrežejo na lesenih pladnjih z obilico slanine, sira, z jetrno klobaso in doma pečenim kruhom v količinah za drvarje. Za kosilo dobite tudi pečeno srno ali jagnjetino, spet gojeno na domačih pašnikih, potem postrvi, se razume iz potoka v dolini (orad ne strežejo), hvalijo še sokove iz doma pridelanih sadežev, zlasti jabolk, pa obvezni "šnops" in nazadnje jabolčni zavitek. No, vmes je seveda tudi kaj uvoženega, kot so cimet, klinčki, kak paradižnik, brokoli. Čudim se tej vnemi, pa mi razložijo, da se gredo novo politiko ali miselnost: podpirati avstrijsko kmetijstvo, ohranjati njive in pašnike ter se držati načela "jedilnik z nič kilometri", pri čemer so mišljeni dragi prevozi hrane iz tujine. Ne sprašujte se, zakaj potem pri nas uvažamo čebulo iz Avstrije, česen iz Kitajske, fižol iz Kanade... Vse tisto, kar bi doma lahko sami pridelali. Žalostno!

Družba, ki se je nedavno zbrala na prelepem kraju pod Grossglocknerjem, si ni mogla kaj, da se ne bi bridko in glasno zamislila nad našo Slovenijo z željo, da bi se kaj naučili od Avstrijcev.