Neposredno jo je povzročilo to, da smo v preteklih letih delovanje države v veliki meri tako preuredili, da vse bolj zanemarja koristi večine državljanov v prid tiste manjšine, ki osebno bogatenje šteje za primarno vrednoto. Vidna znaka te preureditve sta razmah korupcije in odsotnost razumne ekonomske politike države, za njen "uspeh" pa so najbolj zaslužne osebe, ki so po letu 2000 upravljale krmilo z največ družbene moči, torej predsedovale slovenskim vladam.

Po letu 2000 je imela Slovenija več predsednikov vlade. Noben se po uspešnosti ni posebej odlikoval, problematično pa sta svoje delo opravila predvsem zadnja dva. Težave z vodenjem države pa imajo tudi drugod. Izjema so največkrat le države, kjer protestantskih vrednot še ni povsem izpodrinil neoliberalizem, manj problemov je tudi v primerih, ko ima neposredno izvoljeni predsednik države večjo upravljalsko moč. Kjer je predsednik vlade eden političnih veljakov, za katerega so se dogovorili šefi strank, pa se neredko izkaže, da to upravljalsko najbolj zahtevno nalogo opravlja oseba, ki ji ni dorasla ali je celo etično vprašljiva. Njegovo učinkovitost zmanjšuje še to, da praviloma ni podvržen resnejšemu strokovnemu in neodvisnemu nadzoru. Vse bolj zato postaja očitno, da se je parlamentarni sistem, kakršnega imamo tudi pri nas, v nemajhni meri iztrošil in je zato potreben temeljitejše prenove.

Pri iskanju rešitev, kako državi zagotoviti učinkovito vodenje, se je vredno zgledovati po praksi, ki je uveljavljena v večjih podjetjih. Za vodenje, oziroma bolje rečeno, upravljanje takih podjetij, ki so tudi dolgoročno uspešna, je namreč praviloma značilna naslednja ureditev: a) podjetje vodi vodstvo podjetja, njegovo delo pa nadzira od njega neodvisen organ; b) v oba organa se imenuje kompetentne osebe, to je etično neoporečne ljudi z dokazljivimi uspehi pri vodenju zahtevnejših socialno-ekonomskih sistemov. Če naj bi te izkušnje uporabili pri upravljanju slovenske države, se kot ena možnih rešitev ponuja naslednja:

Za predsednika vlade se poišče osebo, ki izpolnjuje gornje kriterije, izvoli pa ga parlament. Kandidata za predsednika predlaga parlamentu koalicija, to je skupina strank, ki imajo v parlamentu skupaj več kot 50 odstotkov glasov. Rešitev bi lahko izboljšali še tako, da se po enakem postopku kot predsednika imenuje še dva njegova podpredsednika in vse tri zaveže, da odločitve o ključnih zadevah sprejemajo skupno in soglasno. Za tako oblikovano vlado je kar primerno uporabiti naziv "tehnična vlada".

Neposredni nadzor delovanja vlade se zaupa "svetu modrecev". V njem naj bi bilo največ sedem članov, ki jih izvoli parlament izmed kandidatov, ki izpolnjujejo najmanj enako zahtevne kriterije kot "predsedstvo vlade". Zagotovi se, da sta v "svetu" vsaj dva člana, ki ju je kot kandidata predlagala opozicija. "Svet" občasno (vsaj dvakrat letno) parlamentu posreduje svoje ocene o primernosti delovanja vlade.

Z gornjo ali podobno rešitvijo bi lahko bistveno izboljšali upravljanje države, brez česar sedanjih kriznih razmer ne bomo mogli pozdraviti. Seveda je rešitvi mogoče oporekati. Najlažje bi sicer zavrnili očitek o njeni nedemokratičnosti, saj je to, kar sicer pri nas počenjamo s formalno demokracijo, po vsebini resna zloraba volje in interesov večine volilcev v korist političnih in drugih elit. Volilci si namreč predvsem želijo, da jim državne posle ureja učinkovit predsednik vlade, in so to na zadnjih volitvah tudi izrazili tako, da so največ glasov namenili osebi, ki se je v preteklosti že dokazala kot vodja večjih ekonomsko-socialnih sistemov. Ta, torej najverjetnejši mandatar, pa bi izpričal nemajhno modrost, če bi v tem zapisu obravnavane rešitve že v naprej ne zavračal, pač pa bi jo pomagal izboljšati in tudi udejanjiti.

Ideja o tehnični vladi je zadnje čase nasploh aktualna. Uresničili so jo v Italiji in Grčiji in od takrat prihaja iz teh dveh držav manj slabih novic. V zadnjem Dnevnikovem Objektivu (31. decembra 2011) njeno primernost argumentirano utemeljuje Silvester Koprivnikar, dva druga avtorja (Masten, Polanec) pa ponujata že kar kadrovske rešitve za njeno udejanjenje. Največ pa je za njeno promocijo naredil Virant, sedaj že predsednik parlamenta. Upati je le, da pri njegovem zavzemanju za tehnično vlado ne gre za taktični manever, ki naj bi najverjetnejšemu mandatarju preprečil oblikovanje vlade z namenom, da bi to potem storil njegov konkurent na desnici.

Andrej Cetinski, Ljubljana